Pred nedavnim je bila izdana knjiga mojega starega očeta dr. Julija Savellija “1945. Dnevnik mojega križevega pota”. Gre za rekopilacijo njegovih dnevnikov – zapisov o zaporniških dnevih, ko je bil v zadnjem letu druge svetovne vojne zaprt v gestapovskih zaporih na Miklošičevi v Ljubljani, in kasnejše begunske poti, ki jo je maja istega leta 1945 moral zapustiti domovino.

Rad bi nanizal še nekaj misli, nekak epilog tej zgodbi, ki sloni na dveh odzivih, nastalih po drugi predstavitvi. 

Prvi ta odziv je tvit dr. Žige Turka:  “Nemci so nepartizanske upornike priznali. So jih poslal v Dachau. Uradna Slovenija jih še ni.”

Ne samo, da Uradna Slovenija nepartizanske upornike še ne prizna. Njihove zgodbe in imena so neznana. Javno se o njih ne govori. Nimajo spomenikov ali proslav. Niso omenjeni v šolskih knjigah.

Pravi dr. Aleš Maver v svoji recenziji knjige o mojem starem očetu: ..imamo zdaj dragoceno monografijo, kritično izdajo virov, ki omogoča natančen vpogled v delovanje in miselni svet dela tradicionalnega tabora na Slovenskem med drugo svetovno vojno, ki sta doslej vsaj širši javnosti malo znana.

Veliko premalo znana, bi jaz dodal. Zamolčana in iz javnega spomina izbrisana zgodba Slovenske Legije, kateri je moj stari oče pripadal, pa tudi drugih skupin, ki so po okupaciji v ilegali zbirali orožje, posredovale informacije zaveznikom in podtalno delovale proti okupatorju. Sokolska Legija. Narodna Legija. Državna Obveščevalna Služba Jugoslovanske Vojske v Domovini. Vauhnikova mreža. In še toliko drugih, ki se jih “uradna” ali recimo ji “režimska” zgodovina ne spominja.

Za režimsko zgodovinopisje, ki ga v nekoliko modificirani obliki nekateri zagovarjajo še danes, je bil edini upor proti okupatorju tisti, ki ga je organizirala Komunistična Partija. Vsi, ki niso bili na strani t.i. NOB, predvsem predstavniki predvojnih zakonitih strank, pa so bili po komunistični interpretaciji izdajalci. Vrhovni plenum OF je že 16. septembra 1941 sprejel odlok po katerem je bil vsak, ki je deloval izven OF in partizanskih enot izdajalec, za katerega je bila po zaščitnem odloku predvidena smrtna kazen in to ne glede na to, ali je izven OF in partizanskih enot deloval proti okupatorju ali ne.¹

Zato so ti pogumni, narodno zavedni Slovenci, ki so tvegali življenje v ilegali uporniškega gibanja proti okupatorju, a se niso hoteli podrediti komunistom, nenadoma dobili dodatnega sovražnika, VOS². Ki se je z večjo vnemo lotil pobijanja Slovencev, kot pa okupatorja.

Stari oče pripoveduje, da je malo pred aretacijo (11. januarja 1945) poslal okrožnico, pod psevdonimom dr. Poljan, za “intenzivnejše poročanje o vojaških premikih Nemcev. Kolikor sem videl, je bil izvod poslan v Trst.” (V Trstu je namreč bil stik z angleško obveščevalno službo.) Izvod okrožnice, o katerem govori tukaj stari oče, je Gestapo dobil v roke in uporabil kot razlog ali dokaz za aretacijo.

Pravi tudi, da so informacije o njegovi mreži ilegalcev Gestapu izdali infiltrirani komunisti. Naj še enkrat povem: Slovenski komunisti so Nemcem ovajali Slovence, ki so se borili proti Nemcem, a se niso udinjali OF. Naiven človek bi vprašal: Zakaj? A nista vendar imela obe skupini isti cilj – borba proti okupatorju? Odgovor je seveda ta, da pravi cilj OF ni bil boj proti okupatorju, ampak komunistična revolucija na Slovenskem, in da so jim bili ljudje kot moj stari oče pri tem napoti.

Nemška oblast jih je zaslišala (po pripovedovanju starega očeta in drugih tudi mučila) in jih obsodila. Prve skupine so bile poslane v koncentracijsko taborišče v Dachau. Ko so se pozneje železniške zveze z Nemčijo oslabile, so druge poslali v taborišče v Kočevje. Tretja skupina, v kateri je bil tudi moj dedek, je bila zaprta do umika Nemcev iz Ljubljane.

Torej, kot sem rekel na predstavi, nemška oblast jih je obsodila za sovražnike. Jugoslavija jih je kljub temu obsodila kot kolaboratorje, ker so delovali proti OF. Uradna Slovenija pa o tem molči. Preživeli taboriščniki iz Dachau so imeli celo velike težave s pridobitvijo statusa žrtve vojnega nasilja! (glej tukaj)

Pišem te besede v času, ko se spominjamo žrtev komunističnega nasilja med in po drugi svetovni vojni. Večina teh žrtev nima ne mrliškega lista, ne znanega groba. Okostja mnogih so shranjena v zasilnih skladiščih in nedoumljivo čakajo, da jim bo slovenska oblast milostno dodelila vsaj kraj za dostojen pokop. A oblast tega ne naredi. Ogabna, nečloveška opustitev civilizacijskih norm. “Draga Slovenija, zakaj ne pokoplješ svojih otrok?” je retorično zaklical govornik na spominski proslavi na Trgu republike na predvečer praznika, ki ga je slovenska oblast ukinila, dobromisleči, blagodušni Slovenci pa še naprej praznujejo z molitvijo in pietetnim spominom.

Tragedija pomorjenih, zakopanih in zamolčanih se ne da primerjati s tragedijo tistih ki so, kot moj stari oče, ohranili vsaj življenje, čeprav so jim odvzeli imetje, čast in pravico do domovine. A vseeno, te dni veliko govorimo o grški tragediji “Antigona”, ki jo je napisal Sofoklej, to močno raziskovanje človeške želje, da bi se ga spominjali in ga častili po smrti. Medtem ko se osrednji konflikt vrti okoli Antigoninega kljubovanja Kreontovemu ukazu, da pusti telo svojega brata Polinika nepokopanega, se igra poglobi v pomen spoštovanja mrtvih kot temeljnega vidika človeškega dostojanstva. Antigonina neomajna odločenost, da svojemu bratu zagotovi ustrezen pokop, ne izhaja le iz njene privrženosti božanskim zakonom, ampak tudi iz globokega prepričanja, da je zanikanje obredov pokopa enako izbrisa posameznikovega obstoja iz kolektivnega spomina družbe. S tem ko tvega svoje življenje, da bi ohranila to sveto tradicijo, Antigona zagovarja pravico vsakega posameznika, da se ga spominjajo in ga priznavajo, tudi v smrti.

Antigonino dejanje državljanske nepokorščine presega fizično dejanje pokopa in postane simbolna gesta ohranjanja bistva človeške identitete, ki zagotavlja, da umrli niso pozabljeni in da se njihova zapuščina spoštuje za prihodnje generacije. To je tudi namen izdaje knjige spominov mojega dedka, domoljuba in rodoljuba dr. Julija Savellija.

Naj kot zaključek navedem še obljubljeni drugi odziv na predstavitev knjige. Sodelavka SCNR je moji ženi pisala:

Besede, misli in pričevanje vašega moža na predstavitvi dnevnika dr. Julija Savellija so se me zelo dotaknile. Še nekaj časa sem razmišljala, kako bi bilo prav, da bi bila v javnem prostoru zgodovina bolj uravnotežena, da bi čim več ljudi spoznali, kakšne domoljube je Slovenija maja 1945 “izgubila” in kakšno moč so ti imeli, da so ljubezen do slovenskega jezika in kulture predali svojim otrokom, vnukom…

Res, prav bi bilo.

Marko Gaser

(prvič objavljeno https://markogaser.substack.com/p/naj-umrli-ne-bodo-pozabljeni)

____

1. Vir: dr. Tamara Griesser Pečar, ob predstavitvi knjige v Ljubljani 6. februarja 2024.2.  Varnostno-obveščevalna služba (kratica VOS) je bila skrivna partijska oborožena formacija, ki jo je v okviru OF avgusta 1941 osnoval Centralni komite KPS. VOS je nastopala proti dejanskim in domnevnim nasprotnikom partizanskega gibanja. Med najvidnejšimi žrtvami VOS so bili predstavniki slovenskega predvojnega političnega življenja, učitelji, župani, oficirji, sodniki, duhovniki, člani Katoliške akcije, intelektualci, veliki kmetje, podjetniki in vsi, ki so odkrito nasprotovali komunistični ideologiji. VOS je v času celotne vojne likvidiral 519 oseb, ubitih je bilo tudi 157 pripadnikov VOS. Vir: Wikipedia