Začetek moje naselitve v novi domovini Argentini ima svoje korenine v dobi, ki sem jo doživljal kot otrok, na begunski poti od maja 1945 do oktobra 1948. Osemletni fantiček, po preživetih treh begunskih taboriščih v Avstriji, po treh dneh vožnje z vlakom, sem se znašel v Genovi. Zagledal sem veliko pristanišče, ogromno ladjo. Vse je bilo novo in zelo zanimivo. Vesel sem bil, ko smo se vkrcali. Pred tem so družino ločili tako, da sta mlajša brata, Jure in Andrej, odšla z mamico v ženski oddelek, starejša, Marko in jaz – Božidar, pa z očkom v moškega. Vesel sem bil, ker so me vključili med fante. Spominjam se spalnic z vojaškimi posteljami, postavljenimi po štiri, ena nad drugo. Pod menoj si je izbral ležišče gospod Jan, zelo simpatična in hudomušna oseba. Zabičal mi je: »Fantiček, pazi, da mi ponoči ne bo kaj priteklo na glavo!« Zgodaj, prezgodaj smo morali vstajati in vsak dan urediti ležišče. Ameriška ladja Heinzelman je bila med vojno določena za prevoz vojakov. Zato smo morali spoštovati nekatere vojaške predpise, predvsem urnike. Čez dan je družina bila zbrana na krovu. Z bratom Markom sva odkrila, da se je na krovu dalo skozi luknje za odtok vode gledati, kako ladja reže morsko gladino. Domenila sva se torej, da bova pločevinasto konzervo napolnila z morsko vodo in v ta namen začela zbirati vrvice. V štirinajstih dneh potovanja nisva dosegla svojega cilja.
Opazovala sva očka in mamico, njuna obraza sta se bila spremenila. Nista bila več tako zaskrbljena, kakor prej v Špitalu. Takrat so nas angleški »zavezniki« na zahtevo partizanov iskali, da bi nas njim izročili. Če bi bili partizani to dosegli, bi se bila prav gotovo naša begunska pot spremenila, če ne celo končala z veliko tragedijo. Božji načrti so bili drugačni. Prevladalo je zaupanje v božjo previdnost in v Devico Marijo. Da, Vera in Upanje!
Ko zdaj po sedemdesetih letih obujam spomine mi prihajajo pred oči številni dogodki. Spominjam se prvih let po naselitvi v Argentini, ko sem dozoreval in želel spoznavati samega sebe ter se spraševal, kaj si želim za svoje življenje? Kateri so božji načrti? Stalno se spominjam nekaterih dogodkov, ki so me na potovanju čez lužo globoko zaznamovali.
Poleg opazovanja staršev, se spominjam prihoda ladje v Buenos Aires. Čudno se nam je zdelo, ko se je modra in zeleno modra barva morja spremenila v rjavo vodo. Odrasli so govorili »to je čokolada«. Río de la Plata – Srebrna reka – ni bila srebrna! Po nekaj urah se je ladja premaknila. Izkrcali so nas in nastanili v Imigrantskem hotelu. Zopet so družine ločili, kakor na ladji. Vse se mi je zdelo veliko, brezmejno. Spominjam se dolgih dvoran v hotelu, bile so obednice in skupne spalnice. Navajeni smo bili na različne govorice. Vendar nam je bilo težko sprejeti razlike pri obnašanju in navadah različnih narodnosti. Spomnim se obednice. Na dolgih mizah je bilo pripravljeno obilo belega kruha. Da, pravega »belega kruha«! Pri bližnjih mizah se je pričela nepričakovana igra, počasi se je prizor spremenil v pravo borbo. Mladi in odrasli so s sredico belega kruha delali kepe in se obmetavali. Spomnil sem se, s kašnim veseljem, skoraj pobožnostjo, smo otroci v Špitalu po prvem svetem obhajilu prejeli kos belega kruha. Nisem ga pokusil, odhitel sem v barako in ga delil z brati, očkom in mamico.
Po nekaj dneh smo prišli na vrsto za fotografiranje. Na balin ostrižene so nas poslikali in nam pripravili osebne izkaznice – Cédula de Identidad. Spominjam se radosti staršev: »Zdaj smo dokumentirani, zdaj smo svobodni!« Z novimi izkaznicami smo po kosilu prvič prestopili vrata Imigrantskega hotela v svobodo. Vse nam je bilo novo. Občutek sproščenosti staršev smo otroci uživali. Ljudje so mirno hodili v vse smeri velikega trga. Občudoval sem visok stolp z urami. Imenovali so ga Torre de los ingleses.
Široke ceste, promet, čudni so se mi zdeli avtobusi vseh mogočih barv, široki vhodi v železniške postaje, prvič sem mogel občudovati mestne ceste obkrožene z visokimi stavbami.
Na pločnikih smo opazili dvajsetlitrske posode, polne odpadkov in smeti. Iz nekaterih so štrlele nedotaknjene štruce belega kruha. Starša kar nista mogla verjeti: »To je pa velik greh. Bog je zelo žalosten. Otroci, zapomnite si, skupaj bomo prosili odpuščanje. Koliko ljudi trpi lakoto, nekateri celo umirajo brez kruha.« Spominjam se, da smo zamišljeni v tišini nadaljevali sprehod. Skoraj nasproti trga Plaza General San Martín je očka zagledal veliko cerkev, posvečeno sv. Maronu. Vstopili smo in se približali oltarju. Kleče smo vsi skupaj molili in se zahvalili za prvi dan svobode.
V naslednjih dneh so nas rojaki – voditelji slovenske skupnosti v Buenos Airesu – obiskovali v hotelu. Staršem so razlagali možnosti nove zaposlitve in stanovanja. Imeli smo možnost nastanitve v kateremkoli kraju Argentine. Z Markom sva prisluškovala, skušala sva vse izvedeti. Očka je govoril z Joškom Krošeljem. «Povej mi, Joško, kje so v tej veliki Argentini hribi?« Joško mu je omenil Bariloche, Córdobo in Mendozo. Tam v Mendozi so se v zadnjih dneh že naselili nekateri Slovenci. Skupaj z našo družino so se za Mendozo odločile tudi družine Bajda, Zarnik, Triler, Grintal, Šmon in še nekateri drugi.
Odpeljali smo se z vlakom, imenovali so ga El Zonda. Vožnja je trajala 22 ur. Naš vagon je bil zadnji. Tako je bila takrat odločila mednarodna organizacija za prevoz beguncev, slično kot v Evropi. V popoldanskih urah je vročina zelo pritisnila. Zelena polja so ostajala zadaj, začela se je pusta »pampa«. Naš vagon je polovico vožnje bil v stalnem oblaku prahu. Odrasli so se spogledavali: »Ja, kam nas pa peljejo?« Peljali smo se skozi mendoško predmestje, ki je bilo tudi zelo revno in žalostno. Na skrivaj so si nekatere žene brisale solze. Dospeli smo na mendoško postajo. Pričakala sta naš rojak in advokat – uslužbenec, ki je bil odgovoren za zadnjo stopnjo naselitve v novi domovini. Na starem tovornjaku so nas in našo revno prtljago zapeljali do skromnega hotela. Po tednu dni bi si sami morali najti stanovanje, delo – zaslužek in prehrano. Hvala Bogu, staršem nikoli ni zmanjkalo zaupanja. Rojaki so nam pomagali. Očka, profesor klasične filologije, je začel delati pri lesnem podjetju gospoda Hraševca. Stanovanje smo našli v skromni hiši s štirimi sobami, majhno kuhinjo in kopalnico. Vsaka družina je imela eno sobo. Spali smo vsi na golih tleh. Po par mesecih so nam ponudili možnost službe, zabijanje zabojev za firmo Sidra Tunuyán, na »akord«. Delali smo doma, na majhnem dvorišču, oče in še trije sinovi. Na žalost so nam posodili samo eno kladivo. Zvečer je prihajal tovornjak, prinašal dilice in žeblje ter odvažal našo produkcijo. Izreden dohodek je omogočil nakup kladiv in lesa ter platna za pripravo prvih dveh zložljivih postelj. Prišel je na vrsto tudi kurjač na kerosen. Kuhinja je bila za štiri družine premajhna.
Tak je bil začetek, sad dneve molitve, vere in upanja! Nikdar nisem pozabil na zgled in od staršev prejeto dediščino.
V veliko očetovo veselje smo vsi bratje končali klasično gimnazijo. Spadala je pod Filozofsko fakulteto mendoške univerze Universidad Nacional de Cuyo. Pozneje sem se odločil za študij arhitekture. Ni mi šlo le za umetniške izdelke. Iskal sem in tudi našel svoje poklicno delo v usmerjanju gradnje socialnih stanovanj in s tem nadaljeval sintezo svoje krščanske vere – ljubezni do bližnjega s prejetimi talenti in doseženo akademsko vzgojo. Imel sem pred očmi že opisana doživetja iz begunskih taborišč, »beli kruh« in pomoč potrebnim.
Za zaključek se želim zahvaliti staršem za neprekinjeno ljubezen in zgled. Zahvala božji previdnosti in Materi Mariji za njeno stalno navzočnost in pomoč. Zahvala Grintalovi Cvetki, svoji ženki: z njo sva si ustvarila družino s šestimi otroki in jih v svobodi vzgajala.
Zahvala tudi Društvu Slovencev v Mendozi, vsem slovenskim organizacijam v Argentini ter Uradu RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Povezani hranimo svoje vrednote in gradimo Slovenijo v svetu.
arh. Božidar Bajuk
