Na Silvestrovo popoldne, leta 1947, smo se v Neaplju vkrcali na ladjo Santa Cruz. Prej je bila to vojaška ladja, pa so jo za silo zboljšali, da je bila vsaj malo podobna potniški ladji. To je bila prva večja skupina (ca. 500) rojakov na poti v novo deželo, na nov kontinent. Vožnja je trajala tri tedne, v Buenos Aires smo prispeli 21. januarja. Pri dvajsetih letih sem potoval sam. Sem pa imel nekaj zelo dobrih prijateljev s katerimi smo skupaj potovali že iz Ljubljane.
Predno smo se izkrcali iz ladje so nas obiskali argentinski zdravniki, ki so nas pregledali. Najbolj so jih zanimale naše oči. Najbrž ne samo če dobro vidimo! Ko smo se izkrcali smo šli v Emigrantski hotel. Tukaj smo imeli zagotovljeno streho, posteljo in pa obilno hrano.
To je bil dejansko prvi dober vtis, čeprav sem kosilo večkrat moral izpustiti, ker je bilo treba iskati delo in stanovanje. S španščino nisem imel težav, ker sem se že v taborišču dobro pripravil. Tam smo s skupino prijateljev organizirali svoj lastni tečaj. Eden od nas je poučeval slovnico in ta tečaj vodil. Izkoristili smo vsak prosti čas. Poleg naše je bila še druga skupina, ki jo je vodil neki Ekvadorec.
O mojih prvih vtisih težko kaj povem. Seveda me je presenetilo veliko mesto s precej zapletenim prometom. Preden se kam šel sem si kupil časopis La Prensa, ki je takrat imel največ oglasov. Tako sem našel oglas tovarne, ki je sprejemala nove delavce. Ko sem prišel do tja s podzemno železnico, sem takoj našel iskano ulico in prehodil deset “kvadrov”, čeprav sem vedel, da je po vzporedni ulici vozil tramvaj, a sem se bal, da bi se izgubil. Ko sem v tovarni povedal, da iščem delo in da sem pred kratkem prišel iz Evrope, so me takoj sprejeli. A ko sem povedal, da iščem tudi stanovanje, so mi rekli: Bomo pa počakali.
Zadaj: Ivan Makovec, Jože Šeme, Stane Hrovate; spredaj: Tone Debevec, Herman Zupan, Lojze Urbanč, Lojze Trpin
Istočasno je bilo torej treba iskati stanovanje. Skupaj z nekaterimi rojaki smo dobili blizu Lanusa res zelo skromno stanovanje. Tam smo bili par tednov. A kmalu se je dobila rešitev. Po posredovanju slovenskega duhovnika sva dva dobila stanovanje v Martinezu pri španski družini. Kmalu sem izvedel, da je v drugi hiši istega lastnika že živela slovenska družina pa še par fantov. Pri teh ljudeh sva s sorojakom dobila stanovanje in hrano. Težava je bila s kopanjem, ker so nama rekli naj bo čim redkejše zaradi problemov z vodo. Zato sem se navadil kar na kopalnico na železniško postaji v Retiro.
Kaj pa služba? Začel sem v svojem poklicu, kar je trajalo par let. Nato nekaj časa v laboratoriju SQUIBB & SONS. Nato pa se je pojavila prilika v novi tekstilni tovarni, kjer je bilo zaposlenih veliko Slovencev. Delu sem se kar hitro privadil, dalj je pa trajalo, da sem se privadil ropotanju 45 strojev. To službo sem obdržavl nekaj let, dokler se nisem zaposlil v slovenskem podjetju.
Stanoval sem v lepem a oddaljenem mestu. Poleg službe sem bil tudi zaposlen v slovenski skupnosti. Tako sem sodeloval z dušnopastirsko pisarno, Društvo Slovencev (Zedinjena Slovenija) pa se Družabna Pravda, tako, da sem bil kar dobro zaposlen.
Za zaključek naj omenim še dogodek, ki se ga spominjam. Ko sem se stanoval v Emigrantskem hotelu sem nekoč sedel zunaj na cementni klopi in se mi je približač prijatelj. Med razgovorom me je vprašal, če imam kaj denarja. Povedal se mu, de sem pri denarju skromen. “Na” mi je rekel in mi dal pet pesov. Majhna številka, a takrat mi je zadostovalo za vožnjo skozi cel teden, pa še za skromno malico je ostalo. S prijateljem sva se spet srečala šele po štirideset letih in takrat sem se mu lahko spet zahvalil.
Stane Hrovat
