1. ali 2. januarja 1949 so nas Angleži iz taborišča v Spittalu s tovornjaki odpeljali na železniško postajo, od tam pa z vlakom v Turin, Italija. Tam so nas nastanili v velika poslopja in čez kakšna dva tedna smo se odpeljali naprej v Genovo.
Odpluli smo 16. januarja 1949 z vojaško transportno ladjo Willard A. Holbrook proti jugu, v Argentino. Takrat sem bil v dvanajstem letu. Na ladji nas je bilo, če se ne motim, čez osemsto Slovencev.
Prve dni februarja, že blizu cilja, so se začele pojavljati rjave lise na modrem morju, kar je pomenilo, da nismo več daleč od Rio de la Plata, po naše, Srebrne reke ali kakor so jo poimenovali naši starejši, Rije in dela Blato. Teh lis je bilo vedno več in vedno večje so bile, dokler nismo pluli po že čisto rjavi vodi reke, ali po Sladkem morju – Mar dulce, kot jo je imenoval Juan Díaz de Solís, ki jo je odkril leta 1516. – Pri izlivu je reka namreč široka kar 219 km.
Pristali smo 5. februarja pri galeriji ob strani Imigrantskega hotela. Začelo se je izkrcanje, jaz sem imel naročeno naj se držim družine, a imel sem opravke nekje drugje in sem prišel zadnji trenutek, ko so me že iskali. Seveda, časom primerno, sem dobil zaušnico, po domače, klofuto. Tako sem končal svojo begunsko pot z zaušnico in s taisto otvoril status imigranta. ( Komentar: za časa naših staršev so bili zaušnica, pas, palica oz. šiba splošni vzgojni pripomočki, gotovo bolj pri roki kot razprave o psihopedagogiji in verjetno tudi bolj učinkoviti).
Nastanili so nas v Hotel de Inmigrantes, tam smo imeli prenočišče in pa dobivali hrano. (Hotel je deloval kot tak do leta 1953, leta 1995 je pa postal »Museo Hotel de Inmigrantes« in se ga lahko obišče). Spalnice so bile zelo velike in mislim, da za moške in ženske ločene. Spominjam se kako sem ponoči gledal neonske luči, ki so se videle skozi okna. Zbujali so nas že ob 6. zjutraj in morali smo prostor takoj zapustiti, da so ga očistili. Dežurna gospa nas je bodrila, da smo sedaj v deželi, kjer se zgodaj začne z delom. – To so nam prevedli tisti zelo redki med nami, ki so znali kaj špansko. Potem smo dobili zajtrk, v tudi ogromni jedilnici, dobro vročo kavo in velik kos kruha. Vsak je dobil za prve potrebe 48.- pesos – kar je bilo nekako tri – štiridnevna delavska plača, da smo imeli za vožnjo pri iskanju stanovanja in dela. (Podzemna železnica je stala 10 centavos, tramvaj pa 5 ali 10, odvisno od razdalje.) Čas bivanja v hotelu naj bi bil čimkrajši. In res, odrasli so se temu poslu posvetili, otroci smo pa imeli svoja pota in opravke.
v
Skoraj obvezna pot vsak dan je bila v pristanišče, kjer smo gledali kako pristajajo ali odplujejo ladje. Med njimi smo enkrat videli tudi jugoslovansko Partizanko. Večkrat smo šli tudi na začetno postajo podzemne železnice v Retiro. Oboje je bilo blizu. Tam smo ugotovili, da smo res prišli v obljubljeno deželo, pravo Indijo Koromandijo, »La Jauja« bi tukaj rekli. Ob tračnicah te železnice je bilo namreč polno cigaretnih ogorkov – čikov. V tistih časih se je lahko kadilo praktično povsod. Med čakanjem so potniki prižigali cigarete, ki so jih po par minutah, ko je prispel vlak, odvrgli. Zakaj nas je to tako očaralo? Ko smo bili še v taborišču – tobak je bil tam redka in draga dobrina – smo otroci pobirali čike, ki smo jih našli ob cestah in jih menjavali za kekse kadilcem, ki so bili raje lačni kot da bi se odpovedali kajenju. Izračunali smo, da bi za vse te čike dobili kar par kilogramov piškotov.
V parku oz. vrtu okoli hotela smo z zanimanjem opazovali kako skupine domačinov – verjetno so bili tam zaposleni – gotov čas sedejo v krog in drug drugemu podajajo neko čudno pipo, ki jo dajejo v usta – podobno kot smo prebirali o pipi miru pri severnoameriških indijancih. V otroški fantaziji smo mislili, da sklepajo premirje. A so pili le mate čaj .
Nekega dne je prišlo par mladih fantov vabit nas otroke, do nekako petnajstega leta, da bi šli za en teden na otroško »Colonia Evita« v bližini Ezeize. Kar precej se nas je nabralo. V koloniji je bilo vse dobro organizirano, dobra hrana, igre, šport, telovadba, dobri voditelji. Ne spomnim se več zakaj, a kar naenkrat mi nekaj ni bilo všeč in začel sem organizirati beg iz te kolonije. Od vseh sem prepričal le enega sovrstnika, Tekavec se je pisal imena se pa ne spomnim in vzel sem s seboj Ivota, nekaj let mlajšega od mene, ki so mi ga starši zaupali v varstvo. Na pomiselke, kako bomo našli pot do hotela sem odgovoril, da je bližnji nebotičnik Kavanagh tako visok, da se gotovo že od zelo daleč vidi in ta nas bo usmerjal. In eno jutro smo res mi trije pobegnili. Na cesti nas je pobral tovornjak, špansko nismo znali ne imeli denarja, ponavljali smo šoferju »Hotel de Inmigrantes, Retiro, Retiro…« Pustil nas je na Plaza Constitución in nam s kretnjami razložil, da s podzemno železnico pridemo od tam do Retira. »Prav«, smo se mu zahvalili, »tam smo pa že kot doma«.
V podzemni je prijazen gospod opazil našo zadrego, vtaknil je v »molinete« potrebne centave, s prijateljem sva tako prišla na drugo stran, Ivo, Majhen po priimku in takrat tudi majhen po postavi –z leti me je krepko prerastel- je pa medtem že smuknil kar pod zapreko. Pravilno napoteni, smo srečno prispeli v hotel, a Ivo je bil tepen -za kar sem zvedel šele leta potem- to pot po nedolžem, saj je le ubogal tistega, kateremu je bil zaupan. Kako sem se pa jaz izmazal se pa več ne spomnim.
V času ko smo bili še v hotelu, so naš ata izpolnili 55 let, tri dni zatem so pa godovali. To seveda ni smelo mimo brez praznovanja. S sestro Mijo sva šla v bližnjo slaščičarno pogledat, kaj bi se dalo dobiti. Vabljiva sadna torta se nama je zdela zelo primerna in sva nanjo pokazala. Prodajalka nama je povedala ceno, začela sva brskati po vseh žepih, a nisva nabrala dovolj, da bi jo plačala. Ko je dekle videlo najina razočarana in žalostna obraza, nama jo je dalo za denar, ki sva ga imela. Dobra duša!
Širil se je glas, da neke družine z nebotičnika Kavanagh ponujajo delo dekletom kot služkinje. Sestri Mija in Majda sta se javili, a ostali sta tam le dva dni. Visoka gospoda jima je za večerjo puščala le malo kruha, čebule in korenja. Res smo revni begunci, a nekaj spoštovanja smo pa le vredni.
Ata so nam naznanili veselo novico, da smo končno dobili stanovanje v najem! Neki staronaseljenec je bil tako dober, da je podpisal garancijo nam in pa še dvema prijateljskima družinama, vseh skupaj 15 članov treh družin in sicer za stanovanjsko hišo s spalnico, dnevno sobo, kuhinjo, straniščem in garažo. Ena družina v spalnico, druga v dnevno sobo, tretja v garažo. Kuhinja in stranišče bosta pa za skupno rabo.
Veseli smo se odpeljali v ta naš novi dom, prvi po tolikih letih!, na Vélez Sarsfield 199, Haedo. Ko si ogledujemo prostore pridemo do stranišča in v njem vidimo čuden artefakt, ki po svoji obliki ni izgledal, da bi bil pripraven za nobeno od obeh naravnih človeških potreb. Kaj naj bi to bilo? Zvedal kot sem bil, odprem eno od pip, voda špricne prav do stropa in pošprica vse navzoče. Posledica moje zvedavosti je seveda bila zaušnica.
Ta je pa bila zadnja klofuta ki sem jo v življenju dobil, vsaj do sedaj.
Franci Markež
