“Ilirija” vstani!
Sem pa tja me še pelje pot po Av. de Mayo, v Ramosu – in ko križamo ulico Alvarado se spomnim Ilirije na št. 350. Tam je bila slovenska gostilna, penzijon in še marsikaj drugega. Tam sem delal kot »birt« – natakar, skoro eno leto, med 1955 in 56. Tam sem tudi imel svoj »kot«, tako da sem bil stalno v stiku s tistim okoljem, podnevi in ponoči. Od tega je torej že več kot 60 let. Teklo je osmo, deveto leto naše naselitve v Argentini. Krajevnih domov še ni bilo, razen Lanusa in Pristave, ki pa je bila le pristava Centrale, le-ta pa še v povojih, oz. je bila še najemnik. Ilirije zdaj ni več, a naj vstane v bežnih spominih
Ilirija je bila v mnogočem »naši začetki v Argentini«. Kot gostilna in penzijon je bila zbirališče in zatočišče predvsem samskih fantov in mož. Posebno ob koncih tedna je bila gostilna polno zasedena. Krajani različnih barv so bili tu habitué, a sklepam, da niso bili tu začetki ramoške skupnosti, poznejšega Slomškovega doma: ne spomnim se kot gostov na pr. g. Brule, Potočnika in drugih. Verjetno se je tisto jedro ramoške skupnosti zbiralo okrog nedeljske sv. maše, saj je bil g. Janez Kalan kaplan v Ramosu. Tam je delovala tudi slovenska šola.
Tu je bil ambient bolj liberalen, včasih prav oštarijski: duhovniki niso zahajali k nam (razen L. Lenčka, ki je tam zastopal Gospodarsko zadrugo). Sklepam, da je bila prav ta najemnik ali morda lastnik Ilirije, g. Godec pa upravnik le gostilne. O tem bi bolj gotovo vedel povedati Marjan Loboda, ki je bil že takrat uslužbenec pri Zadrugi. Poleg g. Lenčka so bili vodilni v Zadrugi Jože Mavrič in Ivan Ašič. Zadruga je prevzela Ilirijo (morda jo je kupila) od Eme Kessler. A iz one prve dobe nič ne vem. Morda bi kdo kaj napisal prav o začetkih Ilirije.
Ilirija je bila poleg tega tudi sedež SKA, tam je bilo tajništvo: g. Marjan Marolt je bil naš vsakodnevni gost s svojo radoživo fajfo in obveznim štamperlom šnopsa. Na vrtu Ilirije je likovni odsek SKA postavil barako, kjer je potem delovala Likovna akademija. V tej so poučevali Bara Remec, Milan Volovšek in France Ahčin. Tam se je izšolalo kar nekaj poznanih naših likovnikov. Vsaj enkrat (morda tudi večkrat), je Kulturna na vrtu predvajala francoski film, predstavil ga je Ruda Jurčec (izposojala jih je francoska ambasada). Torej je bila tam tisti večer vsa kulturna srenja.
Vem da je bila v Iliriji vsaj enkrat Misijonska tombola, morda dvakrat… V tistih letih je bil to velik dogodek in je privabil veliko ljudi. Mislim, da je tu nastal Plus ultra. G. Lado Lenček je namreč deloval na mnogih področjih, uresničil je najrazličnejše pobude: gospodarske, duhovne in kulturne.
Ilirija ni imela statusa uradnega zbirališča slovenskih priseljencev. Najvažnejša snidenja so bile nedeljske sv. maše: na Belgrano in še kje. Vendar je bilo tu vsaj eno novomašno slavje (če se ne motim, g. Susmana) in tudi mnogo poročnih slavnosti (ohceti). Ob sobotah in nedeljah je bilo živahno, veselo: salon polno zaseden, srečanje družin in svojcev, prijateljev in znancev. Tu so se ljudje počutili kot doma, res med svojimi. Nedeljsko kosilo je bilo kar nekam praznično in slovesno. Ljudje so se razživeli, postali glasni, in tako je tudi pesem zaplala v to razpoloženje ter nas čudežno povezala z našo (takrat še) milo Slovenijo. Čustveno smo bili še vedno v prvi domovini, pesmi so to sporočale. To je bil še čas, ko smo prišleki nagonsko iskali domačo družbo. Družabnost z domačini je bila še redka. Tudi se ne spomnim gosta domačina: ambient je bil čisto slovenski.
Fotograf Lojze Erjavec z družino v Iliriji, 1954
Ob sobotah so se vesela snidenja zelo zavlekla v noč. In čim je vino bolj in bolj burilo duhove je prihajala na dan vsa tragika naše polpreteklosti: domotožje, razočaranja, včasih tudi solze. Včasih pa tudi oštarijsko robantenje in pretep, vendar brez hujših posledic. Med domobranskimi veterani je izstopal Ciko (Ciril Skebe), vojni invalid. Zelo nadarjen risar, zgovoren kot strgan dohtar, glasen in bojevit. Ko ga je vino premagalo je zaspal pod kako mizo. Vse na vižo: tužna je nedelja… Ja, tudi mnogo žalosti se je tam izlilo. In vino veritas!
Imeli smo pa med penzijonisti tudi Hrvate, vedno so pri nas večerjali: spomnim se Mateka, Šporerja, manj Štrfička. Prvi je bil zelo zelo glasen, imeli so svoje omizje. Z njimi sem imel neko soboto dolgo debato, bi rekel da ideološko. Matek je bil srdit »comecuras«, jaz sem branil, seveda, našo vero in Cerkev. Do treh zjutraj smo se dajali, a so me tako potolkli, da sem še naslednji dan preboleval moralnega mačka. Dogodek me je zadel v živo. (Sprašujem pa se, v katerem jeziku smo govorili. Očitno po špansko, ker ne znam hrvaško.)
Poleg penzionistov je v Iliriji živela družina fotografa Lojzeta Erjavca: še žena in dva otroka. Le-ta, ga. Ida, je bila naša kuharica. Na sliki smo še poleg nje, Julka Grabnar, ki ji je pomagala v kuhinji, Janez Majeršič in jaz kot birt. Če je bilo veliko dela se nam je pridružil, občasno, tudi Marjan Loboda.
G. Erjavec je tista leta prodajal našim ljudem umetniške slike – črnobele – z idililčnimi motivi slovenskih pokrajin: na pr. Triglavsko jezero z belimi ovčkami na gorski paši. V garaži je imel svoj atelje. Zdaj ga pa objavlja Zaveza, ko je slikal in dokumentiral italijanska begunska taborišča.
G. Godec je le sempatja prišel nadzirat gostilno. Prav tisti čas je prišla za njim družina, kot tudi družine Debeljak, Vombergar, Žakelj, Božnar in druge. Spomnim se bujne nastnice Jožejke, ki je spremljala mamo, ki je takrat prevzemala tajništvo pri SKA. Takrat sem tudi spoznal Tinčka, ki je slovel kot ekspert v marksizmu. Pridno se je vključeval v mladinske organizacije, pisal v Mladinsko vez. Tisto leto je prišel za svojim očetom Marjan Majeršič in je bil nekaj časa pri nas.
Ja, pišem po spominu, a marsikaj navedenega bi se dalo preveriti z našimi tedanjimi časopisi, če bi si kdo vzel čas za to.
Včasih so nas obiskale tudi znane osebnosti iz naše skupnosti. Spomnim se Jožeta Kesslerja, ki je debatiral s kolegi zelo glasno in zavzeto: sklepam, da so ga spremljali ljudje iz kroga Vestnika, morda P. Rant, Skoberne, B. Magister. Zelo glasni so bili in bojeviti. Ne spomnim se obiska katerega od vodilnih Društva Slovencev. Pač pa mi je ostal v spominu dogodek, ki je izjemen za tedanjo skupnost: na veliki petek tistega leta je znani gospod naročil za kosilo kranjsko klobaso s prilogo, morda s kislim zeljem. Malo smo se spogledali, a klobase smo imeli – in gospod jo je dobil.
G. Rudolf Žitnik sprejema družino Erjavec, Ilirija, 1954
Običajnih gostov se žal le malo spomnim po imenih, saj jih povečini še nisem poznal, posebno tistih iz italijanskih taborišč. Bratov Žnidaršič se spomnim, pa Grabnarjevih; potem je bil še Bavec, Gregorka, Rustja, Peter Krušič ob nedeljah; pa Vodnikovi; opoldne, čez teden, Jože Trpin; včasih telovadca Elo Vrečar in Rok Kurnik – in še toliko drugih. Ja, 60 let je od takrat, eno celo življenje.
Bližnji Sanatorij je bil natrpan s slovenskimi priseljenci, a k nam niso zahajali. Tam so bile povečini družine z otroki. Zaslužil bi si pa tudi eno obeležje. Marjan Grum bi vedel kaj povedati o tem. To je bil, bi lahko rekli, slovenski »conventillo«. Dočim bi bil »Babji grad« konvikt. Vse to po sili razmer. Sedanja Slovenska hiša je bila sprva nekaj podobnega. Stanovanjski problemi so bili spočetka najtežji.
Ilirija je bila za tisti čas nedvomno važna postojanka za slovenske priseljence: za druženje, za družabnost – in kot gostilna je n
udila znane slovenske jedi, na pr. ob nedeljah okusno mesno juho. Kot priloga k mesu je bila običajna solata rdeče pese. Za žejo so moški največ naročali špricar, za prehlad ali za korajžo pa žganje. Ne spomnim se gaziranih pijač, pa so gotovo že bile na trgu.
Torej, leta 1955 so bile že vpeljane in aktivne glavne organizacije naše skupnosti: tako v dušnopastirskem kot družbenem oziru. Društvo Slovencev je nekako povezovalo vse aktivnosti, Kulturna akcija je spletla celo kar planetarno združenje slovenskih kulturnikov in tako močno zaznamovala SPE. Buenosaireška skupnost je bila vsestransko razgibana (pevski zbori, gledališke družine) in tudi dobro usmerjena (šole, tečaji, predavanja). Vse to sega še do danes, iz tega bogastva črpamo še danes: vrednote in voljo za nadaljevanje.
Smemo reči, da se je v tistih letih že rojeval slovenski argentinski čudež.
Vinko Rode
