V sredo, 10. decembra 2025, smo se navkljub za ta mesec nenavadno sončnemu jutru v Ljubljani zbrali v Prešernovi dvorani Slovenske akademije znanosti in umetnosti Mostovi znanja – slovenske knjižnice doma in po svetu v sodobni informacijski družbi. Ni nam bilo žal, saj je bila konferenca odlična. Veliko problemov izpostavljenih, še več rešitev in dobrih idej, le upamo lahko, da jih bomo lahko v prihodnjih letih čim več uresničili. Slovenske knjižnice namreč še zdaleč niso le znotraj meja Republike Slovenije, temveč jih je veliko tudi v zamejstvu in izseljenstvu – vse te knjižnice pa se srečujejo z izzivi. Živimo v informacijski družbi, umetna inteligenca postopoma, a vztrajno vstopa v naša življenja, temu se morajo prilagoditi tudi knjižnice.

Konferenco je pripravil Svetovni slovenski kongres v sodelovanju z Narodno in univerzitetno knjižnico ter s podporo Urada vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu. 

Po uvodnih pozdravih so svoje prispevke v polni dvorani predstavili Dejan Valentinčič, Barbara Kavčič in Helena Janežič. Valentinčič je opozoril na ohranjenost slovenskega knjižničnega gradiva po svetu. Sledilo je zelo energično predavanje bibliotekarke Barbare Kavčič, ki je še največjega dvomljivca prepričalo, da slovenske knjižnice v 21. stoletju niso več le kraji, kjer tiho beremo in si izposojamo knjige, temveč veliko več. To so kraji, kamor se lahko obrnemo po vse vrste informacij, pomoč, kraji druženja in srečevanja. Kavčičeva je predstavila vsa orodja, digitalne knjižnice in zbirke podatkov slovenskih knjižnic, do katerih je mogoče dostopati na daljavo (torej tudi iz Argentine). Do česa vse je mogoče dostopati (in kako) bom navedel na koncu članka. Helena Janežič iz NUK je predstavila zgodovino te najpomembnejše slovenske knjižnice s poudarkom na njenem dolgoletnem poslanstvu, da zbira vse in vsakršno gradivo v slovenščino in povezano s Slovenci, ne glede na to, kje je nastalo. Slovenika, kot se to gradivo imenuje, je v NUK prišla in še prihaja prav iz vseh kontinentov sveta. 

V drugem delu smo preko slovenskih knjižnic prepotovali dobršen del sveta, slovenske knjižnice so namreč v vseh štirih sosednjih državah Slovenije in prav povsod, kamor so se Slovenci v preteklosti izseljevali. Lučka Kremžar je predstavila zgodovino in delo Knjižnice Dušana Černeta v Trstu, ki zbira zamejsko in izseljensko gradivo. Dragana Laketić je predstavila delovanje slovenske knjižnice v Celovcu, ki je pomembna ustanova za Slovence v Avstriji. Knjižnica ima dolgo tradicijo, njena posebnost pa je, da oskrbuje s knjigami slovenske bralce in slovenske šole, ki so razpršene po vsej deželi Koroški. To je še toliko bolj pomembno, saj mreža javnih knjižnic v Avstriji ni tako dobra kot v Sloveniji, niti tam ni običajno, da bi vsaka šola imela svojo knjižnico. Poleg tega prirejajo kopico prireditev in spodbujajo dvojezičnost – vse to počnejo s komaj tremi zaposlenimi, enim le za polovični delovni čas. Kapo dol!

Na Hrvaškem živi kar 22 priznanih narodnih manjšin, med njimi tudi slovenska. Vsaka manjšina ima svojo knjižnico v okviru javnega hrvaškega knjižničnega sistema oziroma oddelek v okviru ene od knjižnic. Slovenska deluje v mestni knjižnici v Karlovcu, kot nam je pojasnila njena vodja Vedrana Kovač Vrana. Zanimanja za slovensko knjigo je kar nekaj, tako pri Slovencih kot Hrvatih, knjižnica v raznih projektih sodeluje s slovenskimi ustanovami, prireja pa tudi tečaj slovenščine. 

V zadnjem delu so referenti predstavili konkretne knjižnice. Helena Janežič je predstavila zgodbo bogate knjižnice Zdravka Novaka, ki je doživel usodo povojnega begunstva. Po izselitvi iz taborišča v ZDA je s sabo vzel veliko knjig, knjižnico pa potem v Clevelandu dopolnjeval. Po njegovi smrti 1971 je njegova knjižna zapuščina romala (dobesedno) v dom Slovenik v Rimu, kjer so jo organizirali, hranili in nanjo pravzaprav pozabili. Po petdesetih letih je našla svoj nov dom v NUK – ideja za vse tiste bralce, naše rojake v izseljenstvu, ki so v dvomih, kam z morebitno pisano zapuščino. Ponavljam se že, a zbiranje gradiva, tudi pisem in dokumentov v NUK je neprecenljivo in neobhodno, če želimo ohraniti spomin na velike in male zgodbe našega izseljenstva. 

Preko prispevkov in debate smo prišli do zaključka, da lahko slovenske knjižnice izven Slovenije razdelimo v dve kategoriji: v še aktivne knjižnice, kjer se ljudje še srečujejo in si izposojajo knjige in tiste druge, ki so danes bolj arhiv in spomin nekih starih časov. Bolj v drugo skupino sodi knjižnica Slovenske narodne čitalnice v Clevelandu (ZDA), predstavila jo je Katarina Švab. Nekoč pomembno srečališče Slovencev je z menjavo generacij in izgubo jezika postalo časovna kapsula v neprimernih prostorih – danes pa je primer dobre prakse, kaj storiti s tako knjižnico. Švabova je predstavila svoj projekt ureditve čitalnice in vključitve njenega gradiv v Cobiss, ki ga je izvedla leta 2023. Ta je knjižnico osvežil in ji vdahnil nekaj novega življenja in povezal slovenske in lokalne knjižničarje, ki so pri tem delu stopili skupaj.

Končno sva pisec teh besed in Polona Majdič Ferlež predstavila slovenske knjižnice v Argentini, kot sva jih našla med Polonino raziskavo leta 2023. Knjižnice so imeli in imajo Slovenci in potomci Slovencev vseh treh izseljenskih valov – od Entre Ríosa, preko Córdobe, do Mendoze in Bariloch, vse do Buenos Airesa, kjer jih je največ. Knjižnice povojnih slovenskih domov se od starejših razlikujejo po tem, da do neke mere še živijo, saj se tam še sliši slovenska beseda in se najdejo bralci (največ med sobotnimi šolarji in učiteljicami). Več o knjižnicah je mogoče prebrati v Polonini magistrski nalogi Slovenske knjižnice v Argentini, njen povzetek pa sva pripravila za naslednje Meddobje. S profesorico Švab smo na koncu prišli do enakih zaključkov in jih potrdili še z debato z občinstvom in drugimi sodelujočimi. Odreagirati je treba hitro, danes še imamo mladi slovenski rod v Argentini (in še kje), ki govori slovensko – tem mladim je treba v roke čim prej dati dobro slovensko knjigo. Kaj bi lahko storili v bodoče, smo zbrali v naslednje točke: 

1. Po zgledu Clevelanda in v Argentini knjižnice doma v Barilochah bi lahko več knjižnic vključili v sistem Cobiss, s tem bi dobile digitalni katalog, povezane bi bile s slovenskimi knjižnicami in se lažje modernizirale. Predvsem bi bilo to dobrodošlo za največjo slovensko knjižnico v Argentini – knjižnico na sedežu Zedinjene Slovenije.
2. Le knjižnica na sedežu Zedinjene Slovenije je imela leta 2023 ustrezno usposobljeno knjižničarko, izobraževanje za skrbnike slovenskih knjižnic po svetu bi bilo nadvse dobrodošlo. Največ šteje entuziazem knjižničarja, a brez znanja ne gre.
3. Večino gradiva slovenskih knjižnic predstavljajo stare knjige, slovenska klasika in podobno. Dotok novega gradiva je sporadičen in bi ga bilo dobro sistematično urediti (premisliti, kaj se rabi, in kako to spraviti v Argentino – s Polono sva npr. ob najinih obiskih pripeljala kovčka otroških in mladinskih knjig).
4. Razmisliti bi bilo treba, če lahko slovenske knjižnice v Argentini in drugod svojim uporabnikom ponudijo še kaj več kot izposojo knjig. Če bi bili skrbniki knjižnic usposobljeni, bi lahko pomagali pri urejanju dostopa do slovenskih spletnih knjižnic in drugih podatkovnih virov.
5. Pogosto ima knjižnica tudi svoj arhiv, te bi bilo treba urediti, popisati, ustrezno hraniti na mestu ali po dogovoru poslati v NUK.
6. Omogočiti in spodbujati bi bilo treba raziskave slovenskih knjižnic po svetu. Več raziskav bi “prevetrilo” knjižnice in morda še koga več navdušilo za branje v slovenskem jeziku. 

S takimi mislimi smo se razšli – novim izzivom naproti. Nasmejale in zagon dale pa so nam sklepne besede predsednika Svetovnega slovenskega kongresa, Borisa Pleskoviča, ki je priznal, da je mislil, da konferenca o knjižnicah ne more biti zanimiva in da so knjižničarji in raziskovalci knjižnic lahko le dolgočasni ljudje, a ga je naša konferenca prepričala v prav nasprotno.

Za konec še nekaj uporabnih strani za Slovence po svetu:

Digitalna knjižnica Slovenije: https://www.dlib.si/. Tu je mogoče listati po tisočih starih slovenskih časopisov, množici digitaliziranih knjig in drugega tiska, tudi izseljenskega. 

Wikivir: https://sl.wikisource.org/wiki/Glavna_stran. Stran, na katero so študentje ljubljanske slovenistike pretipkali na stotine del slovenske literarne klasike, najde pa se tudi kaj sodobnejšega.

Slovenci po svetu se lahko na daljavo brezplačno včlanijo v NUK. To lahko storite tukaj: https://plus.cobiss.net/cobiss/si/sl/user/join/form/nuk. Navodila za včlanitev so tukaj: https://www.beremo-slovensko.com/dostop-do-knjig. 

Ko boste enkrat člani, lahko dostopate do zvočnih knjig v slovenščini: https://audibook.si/, ali si izposojate e-knjige: https://cobiss.si/ela/portal/ 

Za radovedne priporočamo portala Kamra: https://www.kamra.si/ in Slovenska biografija: https://www.slovenska-biografija.si/ 

Slovenski knjižničarji priporočajo knjige na tej strani: https://www.dobreknjige.si/ 

Ob težavah mi lahko pišete in bom z veseljem pomagal (ferlez.urh(afna)gmail.com). 

Urh Ferlež