Slovenski popotniki smo zadnjo tretjino romanja Slovencev k Slovencem sklenili z obiskom argentinskega severozahoda. Osmi, deveti, deseti in enajsti dan potovanja smo preživeli v Tucumánu, Salti in Jujuyu. Iz Buenos Airesa smo prileteli v mesto San Miguel de Tucumán, kjer sta nas sprejela Jožejka in Jože Žakelj.

Od vseh doživetij moram priznati, da so se mi v spomin in srce najbolj zasidrali prav prisrčni sprejemi na letališčih. V Buenos Airesu sem se tako razveselila sprejema in objema svojega sovaščana Toneta Oblaka, pa zakoncev Grilj, v Mendozi nas je pričakala Rezka Novak, ki tudi izhaja iz Ižanskega, v Tucumánu pa zakonca Žakelj – zanimivo, da je prvo pričevanje, ki sem ga prebrala na spletni strani Svobodna Slovenija ravno njun spomin na prihod v Argentino. Tudi zaradi teh ljubkih dobrodošlic, nisem nikoli čutila, da sem več kot deset tisoč kilometrov stran od doma. Prisrčen sprejem je znak, da človeka spoštuješ in ti nekaj pomeni. Kako se potem človek ne bi počutil sprejetega – dragi sorojaki(-nje), ohranite to lepo navado!

Že ko smo pristajali v Tucumánu, smo z letala lahko opazovali mogočne in lepo urejene nasade limonovcev Žakljevih. Zgodnji jutranji let je bil kar naporen in z veseljem smo se ustavili v slovenski hiši pri Žakljevih na zajtrku. Na koncu smo seveda zapeli nekaj domačih slovenskih pesmi, ni manjkala niti himna Republike Slovenije, Zdravica, ki so jo s ponosom peli tudi najmlajši Žaklji. Ne samo gostoljubnost, odlična slovenščina, vzgojena mladina, kar je še posebej pobožalo mojo dušo, je pristna slovenskost, ljubezen do domače zemlje, ki veje iz vsake slike, predmeta in okrasja v vaših hišah. Marsikatera slovenska hiša v matični državi je, žal, že polna kipcev tujih bogov, od Bude dalje, afriških ali beneških mask, piramid in raznih drugih razpoznavnih značilnosti tujih ljudstev in krajev in potem se čudimo, da smo neprestano zamorjeni in odtujeni drug drugemu, saj nič od tega ne more napolniti naših duš tako kot to zmore podoba Kraljice Slovencev (Marija Pomagaj), slike in umetnine slovenskih šeg, krajev in običajev ter slovenske knjige!

Pri Žakljevih smo se srečali z zgodbo Bare Remec, slikarke in grafičarke, ki je v svoj umetniški opus vključevala predkolumbovske civilizacije tukajšnjega ozemlja. To je bila lepa popotnica za vstop v ta z indijansko kulturo prežet prostor na severu Argentine. Zakonca Žakelj in sin Marko so nas spremljali skozi celotno naše potovanje po severu, kjer smo se naužili slikovitosti mest, skrivnostnosti puščavskega sveta in naravnih lepot tega konca Argentine. Ogledali smo si mesta Cafayate, Salta, Jujuy, nekdanje indijansko mesto Quilmes, Valles Calchaquies, vstopili v muzej v Salti, ki hrani znamenite otroške mumije, se peljali ob znameniti železniški progi Tren de las nubes in občudovali mogočne kaktuse. Posebna izkušnja za nas je bila tudi, da smo se pustili gostiti indijanskemu plemenu Collas. Pri teh gostoljubnih ljudeh iz plemena Red de Atacama smo za sladico imeli nekakšen gres z limono, ob tem pa se nasmihali dejstvu, da so notri najverjetneje slovenske limone zakoncev Žakelj. Obiskali smo tudi največje nahajališče kamene soli v Argentini, nekateri so celo poskusili iz bazena pridobiti čisto sol. Težaško delo za preživetje je v nas vzbudilo še večje spoštovanje do tega ljudstva, ki se kljub mizernim pogojem trudi ohraniti kulturo in izročilo svojih prednikov. Potovanje smo sklenili v dolini Quebrada de Humahuaca z ogledom gore sedmerih barv, ki je, tako kot naše Škocjanske jame, Ižanska kolišča iz časa koliščarjev in Idrijski rudnik živega srebra, uvrščena na seznam UNESCO-ve svetovne naravne kulturne dediščine.

Zadnji dan smo se iz Salte že vračali v Buenos Aires, svoje potovanje smo zaključili v mestnem vrvežu Buenos Airesa, v Galerías Pacífico. Sledilo je slovo od naših rojakov, prijateljev ter sovaščanov, ter polet proti Evropi.

Posebno smo začutili, tako pri vas Slovencih kot tudi pri indijanskih skupnostih, povezanost družine in tudi širše skupnosti. Fatimska Mati Božja je Luciji dejala, da se bo zadnji boj med Bogom in Satanom odvijal na področju družine. V Evropi se to vse bolj čuti ob porastu ločitev in »koruzništva«, z vdorom LGBT ideologije v učne načrte in na delovna mesta ter z nepravim odnosom do kulture življenja, kar se kaže ne samo v splavih, ampak tudi v nesposobnosti pokopati svoje sorojake, ki že več kot 70 let ležijo po jarkih, jamah in breznih. Že Antigona je očitala svoji sestri, ki je zaradi strahu oklevala pokopati enega od bratov, ki je padel na »napačni« strani: »Sedaj bomo videli, ali krvi si svoje vredna ali lastnih staršev hči nevredna!« Ostanimo vredni sinovi in hčere svojih staršev in naj nam naši mučenci II. svetovne vojne izprosijo milost ohranitve slovenske družine (očeta, mame in otrok), to je naša skupna naloga, naš skupni cilj ter resnični smisel vseh naših žrtev!

»Bog živi ves slovenski svet!«

Simona Pavlič iz Vrbljen pri Igu