Mlade slovenske prostovoljke, ki so spremljale športnike, so nam zapisale svoje vtise o teh igrah.
SLOVENIJA
Že od otroških let sva sanjali o olimpijskih igrah in kako bi bilo lepo, če bi jih kdaj doživeli kot športnici. To nama žal ni uspelo.
Mladinske olimpijske igre Buenos Aires 2018 so bile zato edinstvena priložnost, da te sanje izpolniva, zato sva se vpisali kot volunterki (prostovoljki) in bili izbrani kot NOC assistant za slovensko reprezentanco. Zelo sva bili veseli in ponosni, ko so nama to potrdili! Spoznali sva Boruta Kolariča in takoj smo začeli z delom! Prve dni sva bili malo sramežljivi, ker nisva dobro vedeli, kaj in kako morava delati, potem je pa kar šlo, in to prav dobro.
Ko je v torek, 2. oktobra, prišla slovenska olimpijska skupina smo jih vse tri volunterke sprejele s slovensko zastavo. Kar čudili so se, kako to, da volunterke znamo slovensko in da smo jih tako sprejele!
Spoznale smo osebe dobrega srca, s katerimi smo postali tudi dobri prijatelji – to je bilo za vse nepričakovano. Vsak dan so nas boljše sprejemali tako, da smo se počutile del skupine. Me smo jim pa hotele tudi pokazati, kaj se dogaja med nami, v slovenski skupnosti v Argentini, zato smo jih povabili v Naš dom, obiskali so tudi slovensko šolo na Pristavi in jedli asado pri Gaserjevih. Trije nepozabni tedni. Tako smo uživale, da so nam včasih kar solze tekle z oči, od smeha ali pa od ganjenosti.
Velika zahvala gre Borutu, Alji in vsej olimpiskemu teamu, ki so tako lepo ravnali z nami!
Kati in Nati Javoršek
Že skoraj eno leto nazaj smo začeli razmišljati o Mladinskih olimpijskih igrah. Vedela sem, da je biti prostovoljec na takem športnem dogodku zelo lepa izkušnja, nisem si pa mogla niti predstavljati, kaj vse me pričakuje. Nekaj mesecev kasneje sem izvedela, da sem bila izbrana in počasi se je začela odpirati možnost, da bi bila asistentka slovenske reprezentance.
Ko smo se prvi dan srečali z Borutom “el Jefe” Kolaričem, smo že takoj prišli do prvih nesporazumov glede “stare” in “moderne” slovenščine: jogi ali modroc – kaj je pravilno? Pa smo hitro in še kar mirno rešili te težave…
Dva dni kasneje so se pridružili še športniki in trenerji. Kako debelo so gledali, ko smo jih pozdravljali v slovenščini! Še bolj pa, ko smo jih ob vhodu v Olimpijsko vas pričakali s slovensko zastavo.
Tako so se odvijale igre in smo se skupaj veselili ob doseženih kolajnah, reševali zadeve stanovanja in tudi malo prehodili Buenos Aires. Seveda smo pa volunterke ta čas izkoristile tudi za to, da smo jih izobraževale glede mate-ja, alfajorjev in dulce de leche…
Moram povedati, da je bila izkušnja polna novih doživetij: šport, slovenščina, odlična organizacije tako velikega dogodka. Najbolj mi bo pa ostalo pri srcu, da nas je slovenska reprezentanca vzela za svoje, da smo lahko bile blizu in navijale z njimi, kot pravi del ekipe.
Moram se zahvaliti najprej Borutu in Alji za tako lepo izkušnjo, ter vsem ostalim članom reprezentance za družbo in prijateljstvo.
Največji aplavz pa gre vsej moji družini, ki me je podpirala in pomagala, da sem bila lahko prostovoljka na MLADINSKIH OLIMPIJSKI IGRAH BUENOS AIRES 2018. En ogromen HVALA!!!!!!!!
Andrejka Puntar Gaser
SINGAPUR
Olimpijske igre so minile, že kar dva dni nisem šla v uniformi na “villo” in čutim, da imam preveč prostega časa, da mi nekaj manjka. Čudno se mi zdi, da ne govorim več po angleško ali da ne slišim kitajščine.
Bila sem na olimpijskih igrah Buenos Aires 2018 in kot prostovoljka “NOC assistant” sodelovala z delegacijo s Singapurja. Od prevajanja pa do sprehodov po mestu ali večerij. V dobrih desetih dneh sem postala prava profesionalka za “azijsko hrano”, ker “moji” športniki niso bili kaj preveč navdušeni nad slavnim argentinskim mesom.
Bilo je nepozabno in ogromno doživetje. Prav tako je bilo, kot nam je opisala inštruktorica: biti “prostovoljec” je kot zaljubiti se v pesem: prve dni jo poslušaš stokrat, postaja ti vsak dan bolj všeč, ko pa čas mineva se je kar malo naveličaš in je skoraj ne moreš več poslušati. Kot prostovoljec se začneš spraševati, zakaj si se pravzaprav vpisal za to delo, uniforma te začne motiti, sploh nimaš več časa za nič drugega. Potem se pa kar naenkrat zaveš, da bo čez nekaj kratkih dni vsega konec. In takrat se spomniš, zakaj ti je bila ona pesem tako všeč! Enako se je zgodilo pri igrah: veš, da se bo kmalu končalo in izkoristiš in uživaš vsak trenutek te nepozabne izkušnje.
Torej, bilo je čudovito doživetje, hvaležna sem za tako priložnost!
Vero Brula
