Berem novo revijo Meddobje, medtem ko se istočasno zahvalim Mileju, da nam je dal le toliko veselja, da medtem ko beremo kakšno revijo, lahko pozitivno gledamo na svet na splošno in zlasti na revijo (in tako tudi pridobim razpoloženje in napišem pozitivno oceno) – veselje pač, ker so odtrgali Cristini privilegije. Kdo od nas, enostavni in mizerni Zemljani, ima privilegije? Kdo od naših kulturnih delavcev ima privilegije (to je tudi umestno vprašanje)? In kaj razumem kot privilegij (tudi umestno vprašanje)? Privilegij je srečati se znova z domačimi, zdomskimi pesniki v letni številki Meddobja – a ni poezija v osredju letošnje revije, temveč praznovanje sedemdesetletnice ustanovitve Slovenske kulturne akcije. To je bilo izvedeno že z objavo Zbornika, in tudi v tem Meddobju pod točko »70-letnica SKA«, ki se odpre z besedami Damijana Ahlina z naslovom »Kam le čas beži« in izražajo: »SKA še je živa. Seveda utripi nihajo in niha tudi utrip v organizaciji. Ni vse neskončno, vendar doslej lahko trdimo, da smo – da še živimo.« Nato pove nekaj iskrenih besed v zvezi z letošnjimi prireditvami v SKA: »Letos so bile dvorane polne. Veseli smo in zahvalimo se še posebej tistim, ki nam, kljub visoki starosti, fizični oddaljenosti ali zdravstveni zadržanosti, vedno stojijo ob strani. Torej, osnova za utrip organizacije smo vsi, mi, vi in še drugi. Zgodi se, da včasih ostane le upanje. Pa se približajo novi člani in z njimi optimizem in novi koraki.« Ko omenja nove sodelavce, predvidevam, da se nanaša na Majdo Artač Sturman iz Primorske, in Marijo Gruškovnjak iz Koroške, ki v tej številki pišeta o osebnostih kot sta bila Alojz Rebula in dr. Vinko Zwitter.
Članki o 70-letnici dopolnjujejo Lev Detela, nato Monika Urbanija, ki pojasni, kako je uredila naslovnice te številke in zbornika (Nekaj o grafični estetski opremi obletnice); spis »Nosorogi« v prevodu Andreja Rota; Tone Mizerit in nagovor na slavju 70-letnice SKA in Meddobja v Slovenski hiši v Buenos Airesu 14. septembra 2024. Zgodovinski podatki ne manjkajo v vseh teh člankih. Mizerit se vpraša, pod naslovom »Umirajoča beseda«: »Torej se bo, po sedemdesetih letih, Meddobje nadaljevalo?« In na to vprašanje odgovori pozitivno in s potrditvijo dr. Ignacije Fridl Jarc, ki pravi: »Temeljni nosilec slovenstva je človek, ki ga nosi v svojem srcu«. In medtem ko Mizerit piše, in jaz berem, katera je edina pot za rešitev slovenstva in slovenščine, mi pride v spomin, da smo imeli ta privilegij, da so naši starši in naše učiteljice, in se spominjam učiteljic kot Vika Homan, Majda Pahor, Majda Markež, Meti Slabe in toliko drugih lepih žensk, ki so nas naučile slovenski jezik in nam dale to možnost, o kateri razpravljajo doktorji.
Mislim, da ima v tej reviji poezija dve vrste izraza: pisanega in narisanega. Ker risbe Tilke Močnik so poetična umetnina, zelo osebna, ki povzroči, da zdrsnemo v poezijo, tako kot jo je Heidegger označil: »Poezija govori iz dvoumne dvoumnosti«. V sliki »Vsa tvoja gnezda« se zgodi ta poetični prizor: žabca v svoji luknji, zapuščeno gnezdo, pajk v nekem loncu itd. Ta svet poln različnih gnezd se odpira v zaprtem krogu, v svetu, ki nosi skoraj v srcu scene zapuščeno gnezdo: družinska hiša. A vsa slika ima to poetično lastnost, ki jo Heidegger (še ne presežena in superiorna inteligenca, čeprav je bil prijatelj desetnika Adolfa) omenja: dvoumnost v dvoumnem. Mir in nemir, ali veselje in žalost, narava in nenaravno v isti sceni.
V pisani poeziji pa nam Lev Detela poda štiri poezije, ena z naslovom »Samogovor v 21. Stoletju«, ki se začne z enostavnim: »dober dan«. Sam sebi si pravi dober dan, in pozdravi tudi gore in doline, trave in drevesa, in želi jim dober dan. V travi ga najbrž sliši žabca v luknji, in pajek in polž in drugi; kljub temu zaključi z pritožbo, ker se pogovarja sam s seboj »ko človek ne posluša sočloveka«. Ta kontrapunkt med scenami – risanimi in pisanimi -: umetnica, ki išče sočloveka v naravi in simbolih, in pesnik, ki se prepusti neki grenkobi nagih verzov, v katerih ni sočloveka.
Poezija Andreja Finka, »Sonet Domovini (XII)« se začne tako: »Ti, domovina, večno boš obstala, / jaz pa, minljivost, bom nekoč izstopil«. Dalje, Lojze Lavrič, ki nam s poezijo »Šopek starih žalostink« odpre srce in, čeprav ima druge in bolj resne probleme v službi kot profesor angleščine, ki se preživlja vsak dan in brez privilegijev, nam tukaj govori o malenkostih ljubezni: »Kolikokrat poskusil sem ljubiti! / Ranjeno srce med prsti razpada, / njegovi cvetni listi so temnorjavi, / jesen napoveduje ostro zimo«. Medtem ko prebiram, poslušam govor Cristine po youtube, ki napoveduje tudi »ostro zimo«, a njenim nasprotnikom … A poezija Angele Cukjati me pelje nazaj v revijo: »Tvoje oči / so mi pokazale nebo / kot okroglo popolnost / človeškega, / neizrekljivega …« To je poezija ženskih čustev, in ko pravi »Vedno bodo tvoje oči, / zelene kot upanje …«, pred besedo upanje pozabim na politiko. Poezije dopolni še Damijan Ahlin z dvema naslovoma: N.O.R.O. in Up moj zdravi.
Eseji, na zadnji polovici revije, se mi zdijo zelo učeni; Janez Zorec s »Stvarjenje, učlovečenje in vstajenje«, v katerem se kvantna fizika združi s teologijo, je morda preveč za moje skromno razumevanje. Visoka učenost se opazi v vseh teh esejih: Jože Lenarčič, »Past prostozidarskega gnosticizma«, ter Marko Mizerit Kostelec in »Umetna inteligenca in etika«, pa Erika Jazbar: »Plimovanje obrobja«. Eriko citira Tone Mizerit v govoru »Sedemdeset let naporov in storitev«, iz pisma, ki mu ga je pisala: »Me še vedno gane, ko mi pišeš, da je Meddobje v tiskarni, ko zvem, da izide biser.« Uvodna misel tega Meddobja, ki je že izšel iz tiskarne, je napisal Jože Kopeinig: »… in sedaj, po digitalizaciji gospodarskih in družbenih prepletov, se mora sodobni človek truditi, da ohrani svoj osebni jaz, da ostane kulturno in duhovno bitje in ne samo kolešček v vedno hitrem vrtincu zasužnjujoče tehnike«. Morda nas tehnika malo ustraši, a se moremo zahvaliti tehniki, da smo zvedeli kdo je Alberto Fernández, ta dobri človek, ki je ljubil ženske … Morda ni več kraj za skrivnosti v svetu, a se strinjam z besedam Kopeiniga, ki zaključi: »da bi znova odkrili najgloblje vire naših vrednot v NJEM, ki je pot, resnica in življenje«.
Da zaključim: zelo zanimiv je spis Veronike Kremžar, »Slovenski narodni odbor in Slovenska narodna država« v zaglavju Zgodovina. V točki Spomin in opomin se objavijo Slovenske zapovedi. V zaglavju Knjige pa se predstavi knjigo pesnika Toneta Rodeta, »Náblus«. In kot je pravila Erika Jazbar, mislim, da vse skupaj naredi tisti biser, ki ga je imenovala Meddobje.
GP
