Vsi poznamo tarnanje o tem, kakšni grozni časi so in kam neki naš svet drvi. Pri tem je najbolj zanimivo, da ti stavki niso iznajdba našega časa, ampak jih mrgoli tudi v preteklih desetletjih. Ni dvoma, da smo ljudje nagnjeni k temu, da se pritožujemo. Pred letom dni smo znali našteti, kaj vse gre narobe, letos pa si želimo, da bi bilo kot lani, ko nas še ni pestil kitajski virus …
Seveda je res, da nikoli ne manjka razlogov za nezadovoljstvo. Tisti, ki živimo v Sloveniji, vidimo, kako so zahodne države bolje urejene od naše, ki je ne nehajo mrcvariti ostanki socializma. A vi, ki živite v Nemčiji, Franciji, Švici, Belgiji, na Švedskem in drugod, vidite tudi pomanjkljivosti te ali one ureditve v svojih državah. Ali pa nas pestijo osebne težave, odnosi v družini, v službi in podobno. Ključno je, kako znamo pri sebi ustvarjati ravnovesje med tem, kar nas osrečuje in med tem, kar nas teži in skrbi.
Slovenija ima skrajno neodgovorno opozicijo, ki epidemijo izkorišča za politikantski boj. Razteza se od političnih sil, ki delujejo v ozadju, prek parlamenta, iz katerega delajo razgrajaški cirkus, in vse do strašljivih pouličnih nemirov. Dovolj za veliko skrb. A Slovenija ima tudi vlado, sestavljeno iz levih in pomladnih strank, ki je uspešna na mnogih področjih. Slovenija znova postaja dejavnik v mednarodni politiki. Slovenija prejema obliže na svoje zamejske rane: ob stoti obletnici koroškega plebiscita se je avstrijski predsednik v slovenskem jeziku opravičil našim rojakom za prestane krivice. Razloge imamo torej tako za skrb kot za veselje.
V pogovoru za 100. številko Zaveze je Justin Stanovnik razmišljal o tem, kaj bi lahko bila ključna razlika med nekdanjim in sodobnim človekom. Pravi, da so včasih ljudje živeli težko zato, ker so bili – vsaj na deželi – od malih nog do pozne starosti sredi velikih naporov in trdega dela. Vendar on trdi, da je tak napor vendarle na nek način obvladljiv. Za razliko od davnih dni je Stanovnik za današnje ljudi prepričan, da je njihova največja težava skrb. »S skrbjo, ki jo nosi v sebi, pa je človek sredi presežnega, se pravi neobvladljivega napora.«
Tako spoznanje nam omogoča, da nekoliko bolj preudarno pogledamo na svoje življenje. Morda je smiselno, da skrb iz osebnih zapredkov razširimo na širšo skupnost, v skrb za svojo skupnost, za svojo domovino, za državo, v kateri živimo, za Evropo in nazadnje za ves svet. Če v to vložimo tudi nekaj napora, da se pozanimamo, kakšno je stanje, in kaj malega premaknemo, se zaradi tega gotovo ne bomo počutili slabše. In brez dvoma nam bo to šteto v dobro tudi ob poslednjem tehtanju, na katerega nas spominja bližnji praznik vseh svetih.
Lenart Rihar
Naša Luč, november 2020
