ČRNA MAŠA

—————

MISSA PRO DEFUNCTIS

REQUIESCANT IN PACE!

Balada o materi

Vstala je mati,

v sanjah zaslišala je jok sina,

na šipo je potrkala mesečina,

njegovi prsti – nekoč mesnati:

kost.

Vstala je mati, vstala,

k oknu stopila – 

kaj bi sina se bala?

Mesečina se je nagníla

nad bližnji gozd.

Prst na koščeni roki

kaže k jelki visoki:

na njegov znak

se dvigne okostnjak

pri vrhu korenin:

Sem tvoj sin.

Bojim se volkov.

Tu me dobiš …-

in je razpadel znov

navznak.

Mesečina je ugasnila v mrak.

Okno je zaprl piš.

Moj sin, moj sin, kako naj te prinesem domov,

ko sta pa vas in groblje plen sovražnikov.

In vzela je pisano ruto, v kateri s proščenj

nosila je lectarske srčke sinu,

in preden je svetli dan v gozdu zasinil,

bila je ob jelki in grebla glen,

s solzami dvigala za kostjo kost,

polagala v ruto svojo srčno skrivnost.

Tresoč se zavezala ruto zakmašno – 

o kot da zabila je sina v krsto!

Postavi se sama – kot v dolgo vrsto – 

napravi križ, začne z vero … očenašem

in spusti se po grapastem žlebu

k pogrebu

sina …

Kot sveča voščena je prva jasnina,

(pogrebci-mušice se gnetejo k culi)

stopa čez jaso, od solz orošeno,

(srna, ki z grma brstje muli,

zajoka in od daleč gre za ženo),

zadeva se ob šope pelina na poti

(bogomoljka s sklenjenimi dlanmi jo zmoti),

še zadnjič spusti se po travnatem bregu

(zajček se ustavi pobožno na begu

in zbeži plašno …)

o, kot da nosi na Brezje romarsko brašno,

z očmi – kot na molku s prsti – 

na sinovi krsti …

težka pot, da pred vasjó

ob Razpelu počine:

Moj sine, moj sine,

kako hudó! …

Prav tedaj zavijejo tam okrog

Italijanje,

hočejo ji culo odpreti.

O Jezus sveti!

visoko jo dvigne do Kriščevih nog

kot povzdigovanje.

– – – 

Ni težka, ne more biti kaj prida!

– – – 

Pusté jo, starko, samo na sveti …

Prinesla je krsto do cerkvenega zida.

Ob dedovskem grobu izkoplje jamo s prsti,

kost za kostjo položi vanjo povrsti,

z blagoslovljeno vodo jo pokropi –

in v gozd se vrne po nove kosti …

Zvečer je že ves sin pod križ zagrebén.

Nič več ji mesec ne hodi v sen.

Vsak dan pokleka na groba okvir:

O Bog, daj sinu in meni Svoj Mir!!

– – – 

Kapelica v gozdu

Mati slovenska! Ko pride naš kresni večer

in hoste zalil bo nove lune soj,

šli bomo tudi mi grobov iskat,

vzeli bomo praprotnih semen s seboj,

da nam pokažejo naš skriti zaklad:

prepadov naših nedognane skrivnosti,

pod grmovji trohneče ostanke okostij

vojščakov, pobitih na gozdni poti,

v grapah, melinah, za vaškimi ploti,

v kraških jamah, kjer kosti jim pere Pivka,

na savskih prodih, kjer drobi jih v pesek mlivka,

v teharski okolici, ki je res plemenita:

vsa naša žlahtnost je tam pobita;

v kočevskih gozdovih so v igračo medvedom:

o seme, odkrij jih, da jih vrnemo k dedom!

Poišči jih po slovenski tržaški obali – 

kot v školjke pljuska morje v človeške piščali;

v dolenjskih vinogradih leže kosti strte – 

seme, odkrij te zveste stražnike trte!

V Trnovskem gozdu, v Grgárju so volčje kotanje –

s praprotnim semenom spustimo se vanje,

in v dno Krimski jami, Draveljskemu usadu,

prévaljskim rovom, vodnjakom v Dravogradu,

zagorskemu šahtu – bele kosti so ogorki črni

med skladi premoga! … O seme, obrni

vsak kamen v teh jamah, preišči pobočja,

kjer zemljo objemajo trhla naročja

naših veljakov, vojščakov, talcev, skrivačev,

pobitih od sovražnikov in domačih rokovnjačev,

tudi teh, ki so v boj šli za pravdo staro,

pa so dali življenje za veliko prevaro:

zdaj z odprtimi očmi strmé v spoznanje,

da za lažno svobodo šli so v klanje …

O čudežno seme kresne noči,

pokaži nam te razmetane kosti,

da jih zberemo, zapuščino sveto, a trulo –

in jih v krsto položimo kot mati v culo.

Ko jih polagali bomo na rožne vozove,

kakor takrat v Jelendolskem žlebu,

bomo razmajáli vse slovenske zvonove,

da šla vsa Slovenija bo k pogrebu.

Preden pa bodo konji potegnili,

sklonili se bomo nad rob brezdanj,

kamor so živi čez rob omahnili,

kjer pustili poslednji pogled so solzán,

da so objeli se v dnu Zapuščenosti

kot ena družina v preddvorju Tegá,

ki Luč razliva Neomejenosti

na Ljubezen v Samoti, ki je Milost Boga!

O Luč, ki zdaj iz temé v nas sveti!

Milosti Vodnjak! Izvor za blagoslove!

Svetost Žrtvovanja! Zmagoslavja Obeti! –

Tu začrtali bomo obris cerkvice nove

romarske cerkvice v Vaš spomin …

Zvonček bo jokal in – pritrkaval:

kot Angel nad vas bo v brezna zaplaval,

dvigal od tam se bo v tihoto svetišča,

da nam napolni, prazne od vrišča,

s Polnostjo, ki iz Vašega Molka izvira,

vrč naših src in naših grudi:

O Moč v najžlahtnejši slovenski rudi!

In bo kot mati: čez grob se bo sklanjal,

z molkom solzá prav do Vaših kosti;

z vsakim govoril, kot da v zibelki spi,

vsakega v toplost domačije zasanjal,

v objem nevesti, v naročje ženi,

jokal bo kot otrok nebogljeni,

ki mati ga vodi na grob očetov …

zvon na vaš grob bo trosil cvétov …

in bo kot mašnik, ki s škropilčkom poškrópil

bo vsako sled, kamor krvavo je stopil

slovenski vojščak … blagoslavljal ves log,

kjer na trnih je pustil krvavi cvet nog …

vsako grmovje, vsak obronek, vsak rov,

vsak rázor, vsako rušo, vsako klitje,

kjer palo človeško telo je v gnitje,

kjer roža poganja iz njega srčnih prekatov,

kjer iz cveta vzbrstel je grm pojočih škržatov –

zvon v blagoslov bo ves gozd potópil …

Zvon, naš živi zvon v grobu: kar nam iz vas klije – 

večno blagoslavljaj!

Zvon, naš zvon nad prepadi: srce, ki v živih bije – 

večno od njih se poslavljaj!

Zvon, naš Véliki zvon, dvignjen iz brezen domačije –

večno jih – slavne – proslavljaj!

v cerkvici romarski v njih spomin…