ČRNA MAŠA

____________

MISSA PRO DEFUNCTIS

REQUIESCANT IN PACE!

Naj v Miru počivajo duše v žaru nebeške palače
kamor jih dvignil je Kristus sam v naročje,
z Lučjo presijal jih, kot zvezde postavil na desno stran,
na zelenih palm mučeniško pobočje,
kjer čakajo v angelski godbi nebes
svojih poveličanih teles
na sodni dan.

Njih trupla pa ležé v naročju zemlje domače,
kamor in kakor so padla pred Smrti očesom:
pod udarcem se tkivo brezmočno sesedlo je pod drevesom,
ali – še živo – sprevrglo čez rob se v prepad
kotaleč se po steni, kjer so trgale ga veje štrleče,
natikajoč si ga na trne kot cvetove krvavordeče
za svoj najbolj trpek sad …

Kri je brizgnila iz ran med travo, bodičje in bilje,
iz žil pretočila se mahu, lišaju in praproti v žilje,
zalepila se z blatom, bukovim listjem in iglami smrečja,
zalila mravljincem rove, polne njih kislastega sečja,
precedila skoz prst se kot skozi luknjice sit
do gomoljev korčkov, do klic poganjajočih rož in žit,
in še globlje – grmovju in drevju do zavitih korenin,
in še podnje – v dno med raze tisočletnih okamenin,
med žlahtne rude: ko srčne so krvi se napile,
so zlate svoje proge sprevrgle v rdeče žile;
zadela kri je ob vir, rijoč se skoz špranjaste sklade,
z njim v brzicah zdrvela kot slap čez podzemske kaskade,
in tiho pricurljala v domači vasi kot vrelo
prav tam, kjer trpi Božja Martra, staro srenjsko Razpelo.

Kri: svoji zemlji rodni je stekla v plodno drobovje …

Telo pa je nago, trzajoč se in ubito palo v grmovje,
zarilo za ped se v grob, zdaj s smrekovo vejo zakrito – 
vaba živalim gozdnim, mrčesju nasuto korito …
Ali pa padlo je v rove, v prepade med skalne rezine
lisicam in krokarjem delež najboljše mrhovine.
Nebo še na odprte oči odvrže zviška kanjo,
krokar spusti se z vereje, da mu izkljuje lobanjo,
a jastreb, nebesni govnač, s kljunom kot sekira,
se v krogih pripelje nad trup in mu trebuh in drob odpira …
Šla noga je v gobcu lisičjem, zakotalila se v rov,
odpala je glava z vretenec v trganju divjih volkov,
dlan, čez srce položena, je zdrknila k tlom osupla:
ko mesec nad temnim gozdom si leščerbo privil je,
naravnost iz srca se k njej živ črv priril je …
in drugi in tretji in stoti … tisočno drobno mrčesje …
začelo pod milim se nebom je véliko raztelesje;
tisoč zob škrtajočih kot žaga reže vlakenca trupla,
mravlje vse sile poslale nad kosti so bele
in zadnje mesno tkivo s seboj v mravljišče vzele …

A ta, ki v grob globok je pal, kot semo v njivo,
objel je prst nad sabo – in kost in drob in tkivo
ji dal za kruh je sočen, da ga takoj povžije,
izsrka, vzame vase in dvigne v sončne sije
po koreninah živih, da kakor žito vzklije
in zadehti spet živo v cvetoči poljski roži …

Telo: zemlji hrana, njen sok, ki stalno kroži:
iz zemlje v lik človeka, v živali in spet k zemlji.
O trup: le Zemljo, Zemljo plodno objemlji!
Tesnó, tesnó pritisni se k vse Snovi Praviru!
Počivaj mirno v njenem – nenehanem Nemiru!

Gora lobanj

Uho nastavljam k Zemlji, da ujamem trupel rastočo skrivnost:
kakor podzemsko vodovje buči mrličev mrmranje,
med koreninami stoče kot stisnjeno srčno jokanje,
živim mrtvih očitek:
Joj! … Joj! … Joooj!!! …

Kaj vam moti počitek,
pokopani voj?

Iz podzemlja gre glas kot veter skozi rove:

Teles razbožanstvenost!
Gnitja nesvetost!
Izgubljena kost!

Zravnam se in oko se mi zazre v gozdove:

Človek, ki šel je skoznje, iščoč v vrhovih jasnino sinjo – 
zdaj vrgel pastirju pod nóge je svojo razklano črepinjo.

Leska ob vodi, ki je le lešnike ponujála,
je veverici med vejami – človeški koš pokazala.

Deca, ki s slepo mišjo divjali so čez trato – 
so pod krtino našli – čeljust in zobovje zlato.

Srna, ki boječe stopila je na hudourni prod,
z vitko nogo zadela je ob – strto grod.

Starki, k zornicam gredé prebirajoči molek,
je pes na pot prinesel – zlomljen ženski kolk.

Koza, ki na Krasu je skubila brsteče grmičje,
si je na bradó zaplela – v dolge lase dekličje.

Lovec, ki orlu v gnezdo je segel po mladiče,
je v dračju našel tudi – otroške koščice.

In vran, ki je letel čez vas in jelke visoke –
ali si nesel v kljunu – prstana z odtrgane roke?

Hlapec, ki vrgel je vedro v presušen vodnjak,
konjem v napoj je dvignil iz blata – okostnjak …

O okostnjaki!
Nepokopani vojščaki!
Podzemski prebivalci kraških kotanj!

Slovenija – Gora mrtvaških lobanj!!!

Nad Triglavom visi jastreb, črn kot vran
in kraka
čez vse vrhove Domovine;
Vojska nepokopanih okostnjakov čaka,
da v miru počine!

Requiescant in pace! …

Iz gozdov kot ranjena srna plače …
Čez zrak gre tesnoba kot netopirja perut čez tesen rov.

Kaj nima Slovenija za nas grobov?! …

Kost se trklja ob kost,
v naše sanje zvoni
kot klenkovček vse noči
k pogrebom v dnu naših host:

O, pokopljite
nas, razbite,
v grob blagoslovljen!
Zdaj smo plen
divjih živali;
pod trhlimi obrazi
se nam gad plazi,
iz votlih oči
se nam črv reži,
skozi piščali
nam rije miš – 
o kdaj boste dali
na naše gnitje – križ??!

Iz gozdov jokajo kosti kot vekanje sov …

Mati se v sanjah budi …
Dete zajoče …

Skozi late v podstrešju buči,
kot da veter s kostmi ropoče:

Kaj nima Slovenija za nas grobov?? …