Pomašna molitev v zakristiji
LAUDATE DOMINUM
______________
HVALITE GOSPODA
KOT ANTIGONA SMO VRGLI PRST
NA NAŠE GROBE –
Naj v blagoslovljenem miru počiva naš brat za zadnji dan!
O neizmerne so živih Zlobe:
njih kletev nas tira v svet prostran –
(ali pa kot Jožefa – božje Povelje? -)
vzeli smo slepega Ojdipa za róko
in stopili na pot, ki nikamor ne pelje:
vodi le na barko in na morje visoko;
pod nami valovje in gonja roparskih rib,
nad nami nebo in nad njim Slavnostni Hrib,
kamor te dvignil bo čez smrti prag,
od grehov in pokore ranjenih nog,
po bolečini porazov in po brezupu zmag –
Tvoj Bog.
Bodi hvaljen in slavljen in češčén
pred našimi hrepenenji Njegov sveti Plamen,
naš Up un naš Obup, mi Njegov Plen!
Zapojmo Mu v slavo pomašni psalm!
Slavimo Gospoda na nebesni modrini!
Slavimo Ga na morski gladini!
Pojmo Mu hvalo v božanju vetrov!
Pojmo Mu hvalo v burje vrišču!
Pojmo Mu hvalo nad rušami grobov!
Poveličujmo Ga v tem tesnem svetišču!
Pojmo Mu hvalo v trebuhu te barke,
kamor nas zgnetel je za vesoljni potop!
Zahvalimo se Mu za Milosti žarke,
ki jih razlil je čez naš narodni grob:
nad grobove doma – zakopane in nepokopane,
nad muke živih ob njih kot v peči ognjeni,
nad naše nomadske šotore v tujini megleni,
nad naše odprte in skeleče rane!
Hvalo Mu dajmo za moč, ki jo brodu našemu dáje,
da v vihri vzdrži, ko ga val stiska v boku:
v sunkovitih premikih se škripajoče máje,
pada in dviga in nagiba v toku,
na katerem visi kot lokvanj na steblú,
po smrti vojščakov okrvavljen kot potonika.
O, zopet se dvigajo valovi v dnu,
s hrbtóm se zadeva v nas riba-faronika,
da nas odvrže v besno žrelo valovju?
da nas odsune z repom za Oceane?
da daleč od doma v mrtvem brezvetrovju
na čer nas zloži in brod tam obstane?
Mordá pa k Trstu nas zaziblje slovesno,
da nas naplaví na rodno obal,
da tam Mu zapojemo himno donebesno:
Slavimo Gospoda, ki je zmagoviti Kralj !? …
A brod naš majé se – valovje gre mimo
in z njim – pričakovanje naše in strah …
Zdaj v brezvetrovju zakristije klečimo
na spominih družinskih, mehkih kot mah,
z njimi, ki del nas so s smrtjo postali,
ki z njimi smo vkup se borili, trpeli,
za katere smo črno mašo brali,
pa smo se v slavnostno razvneli
v angelskih zborov sladki melodiji,
kot smo dojeli jo z zemskim sluhom,
kjer na tisti neizrekljivi Gostiji,
o Bog, s Svojim Sinom in Svetim Duhom
raduješ mrtve kot Luč Prava,
kot Večno Veselje in Polna Sreča!
O združi nas z njimi, da se Ti Slava
v nebesih še s pesmijo na zemlji poveča!
Naše srcé je prazno in bedno,
osamljeno, ranjeno, strto, razbito –
napolni Ga s Svojim Ognjem, nevredno,
da spremeni se Ti v rožo čudovito,
ki Ti ji boš Slast, Omama in Nada,
Sladka Miloba, Dišeče Krepčilo,
Prijetnost Upanja Vrednost Zaklada,
Pokojnosti Mir in Tolažbe Hranilo!
O božaj ga z vetrom Svojih Peruti,
da ne ovene – cvet – v burje zlosti!
V tesnem prostoru naj brezmejnost čuti
Tvoje Svobode in Tvoje Prostosti,
Moč Tvoje Ljubezni in Silo Zaščite,
s katero ravnaš nam našo usodo!
Naj čutimo, da iz nevarnosti skrite
nas vodiš v Slovenijo in nje svobodo!
In dalje: k Sebi v nebeško višavo,
k našim mučencem, ki tam Te večno slavé
slavljenci Tvoji z nebeško slavo.
Naj v njihov spev poje naš duh in srcé:
Slavimo Gospoda v Njegovem Blišču!
Slavimo Ga v naše barke svetišču!
Slavimo Ga v naše burje vrišču!
Slavimo Ga v našem upu in pričakovanju!
Slavimo Ga v našem obupu in jokánju!
Slavimo Ga v nenehnem obiskovanju
naših vojščakov in Slovencev pobitih,
da nekoč z njimi v nebeških svitih
dvignemo svoje glasove krilate
v slavospeve silovite,
v Boga čaščeč Plamen,
nesoč se v viharju k Središču nebeškega svoda:
DEUM LAUDATE!
HVALIMO GOSPODA!
VSE STVARI GA SLAVITE!
AMEN.
