ČRNA MAŠA

___________

MISSA PRO DEFUNCTIS

REQUIESCANT IN PACE!

Zmagoslavna pot

Mašnik: Glejte, kosti vstajajo v jami,
da gredo na zmagoslavne vozove
med pritrkavajoče zvonove
na svojo Triumfalno pot!
Pospremimo jih s tankim posluhom!

Strežnik: In s Tvojim duhom,
Gospod!

Zvon … zvon … zvon …

Čez vso Slovenijo gre véliki don …
ne zvonijo zvonovi kot za pogrebom –
kot da procesija gre za Nebom,
kot da v krstah, ki jih vozijo iz globéli,
ne ležijo ljudi ostanki prepereli,
temveč kosti mučenikov v relikviarjih,
da dobijo svoj prostor ob naših oltarjih.

Zvonijo zvonovi –
pojo gozdovi,
ki toli so v jokih
takrat plakáli,
ko so metali
vojščake v njih jame
in so polnili
s krvjo v potokih
se rovi –

zvonovi –

gozdovi
od radosti same
zdaj so zapeli,
živó se razvneli,
ko so iz globéli
na sonce prinesli
mrliče –

zvonovi –

vrhovi
stresli
vsi so vršiče
v čast njihove slave,
hej, mlade trave
so zamajále
in postljale
mahovja pladnje,
da so nadnje
zavozili
vozovi –

zvonovi –

iz rek valov vile
so veselo planile,
z lasmi zazvonile,
v plesih zarájale,
ko so prihajale
krste k obali,
biserni vali
so zazvončkljali,
v bokih se vile,
s trkanjem bájale,
z zvončki zvonile –

valovi –
gozdovi –
rovi –
zvonovi –

vozovi
polni slave,
zelene trave
se globoko priklanjajo,
šúmi dobrave
konjiče priganjajo,
škrjančki iz višave
zvonovom prizvanjajo –

tisti hip vile
so z vsem zazvonile,
v donenje zavpile:

Glej, glej:
pred vrsto,
pred prvo krsto –
jej, jej!

Bel Konj
in na njem –
ON!

Zvon … zvon … zvon …
zvoni z vsemi vsem …
čez vse duše gre véliki don …
Zvon …

– – –

Smer vseh potov Slovenije
zdaj le v cesti široki in eni je –
za zvonovi –
vanjo se obrne vsako križišče,
vsaka steza v njej cilj poišče –
za vozovi –
kot za róko se vodijo v Naroda Središče,
slovesno prenesó čez Tromostišče,
dvignejo se na Ljubljanski Grad
pred Orlov Vrh
s Triglavom odzad,
padejo na kolena,
poljubijo tla prsténa,
in stopijo skoz ovenčani portal
v narodno svetišče,
v kostnico – Zmagoviti Hram
s križem, segajočim k samim zvezdám,
v njih srebrni prh,
lijoč se čez slovensko nebo kot bel kristal.

Tedaj stopi z Belca On,
ki je vodil ta mrtvi bataljon,
viden našim očem le kot Žar
Križa, ki ga nosi na vratu škof-kardinal,
gre v cerkev in se dvigne v véliki oltar
KRISTUS KRALJ,
Z žezlom in krono, Jagnje Zmagovito,
ki razsvetlil je s Svojo nebeško zastavo
kot z Lučjo Zemljó, v temó Greha zavito,
ON, STVARNIK TISOČLETNEGA POKOJA:
zdaj sede v oltar, da sprejme četo pobito,
ki z Njegovim Imenom skozi groze boja
šla v muke in smrt je in v nebeško slavo,
da v trohnjenje kosti teh dihne svetost,
da pobožanstvi smisel herojskega umiranja,
ko padajo življenja, da se ubije Zlost
in da raste sila Božjega prodiranja.

Brezjanska Marija, Kraljica Slovencev,
ki Kralja čaka na oltarja desni strani,
se ozre na krste in spozna: v poljani
možje ti ležali so v črni rani,
prevzelo jim ude je zadnje brezmočje –
Marija Pomagaj! še vzdih in – že noč je …
a Ona jih v plašč je svetal zagrnila,
sklonila se nadnje in jih vzela v naročje
in pot pokazala pred božje oči.
O, materinsko bo čuvala zdaj te kosti!

Sveti Mihael, nadangel in vojskovodja,
poveljnik bojnih trum, ki so osvajale Nebesa
in Zemljo pred nasiljem peklenskega Besa,
na levi strani stoji, poln zmagovitega ugodja,
vtikajoč v nožnico svoj meč zmagoslavni:
Zmaj je premagan, tisoč let več ne vstane!
Te mrtve kosti – hej! – to voj njegov davni,
že davno prištet med nebeške veterane.
Poveljnik bo z njimi v boju in v zmagi.
O, težka so njih zasluženja na vagi!

V véliki oltar seda vseh vladarjev Vladar
in škof Mu v podnožje polaga koščeni dar
slovenskih mučenih smrti:
pod oltarjem – prav po Pismu – so našle svoj grob; – 
tih žvenket se zahvali za novi pokop
pod cerkvenimi prti.

Véliki duhovnik pristopa s sklonjeno glávo,
da pred Kraljem opravi – črno mašo v njih slavo.

Tedaj pa – skozi ljudstvo začudenje gre kot piš v viharju:
Sveti Štefan, Krista in Cerkve mučenik Prvi,
klečoč v Hrama desnem stranskem oltarju
pod padanjem kamenja kot na dnu zasutega dola,
odrine grušč s sebe in v mašniški opravi
poklekne kot diakon k maši za brate v krvi.

A preden škof k daritvi prvi križ napravi,
še z levega oltarja stopi Sveti Bobola,
poljski mučenik, domoljub, prerok slavne bodočnosti,
zroč jo po dobi strahovitega evropskega razkola,
po viharjih evrazijske skitske krvoločnosti,
poklekajoč kot subdijakon na škofovo drugo stran
sklene za brate v smrti svojo prosečo dlan.

Glej: s stebra pri vratih stopa sveti general Zenon
v zlati vojaški opravi poveljnika legij, tribuna,
(pri Toplih vodáh v Rimu, v sosedstvu Pavlovega tolmuna,
so v en dan pobili s sekiro Bogu zvesti legijon
po povelju krvnika Dalmatinca krutega Dioklecijana):
zdaj stopa k oltarju v opravi ponižnega zakristana,
ob stopnjice razpostavi legionarje – svoje fante
veliki slavnostni maši za ministrante,
sam pa kot z mečem rožlja s srebrno kadilnico
in z dišečim kadilom napolni vso molilnico.

Zdaj se škof prekriža z znamenjem svetega križa,
segajoč z rameni iz preteklosti k naši sodobnosti,
da z brezmejno bodočnostjo vse smrti zbliža,
ki pale so, padajo in pale bodo v mučeniški podobnosti.

Zapojejo s kora bilje, zavpijejo podobe z zidov –
in vélika slavnostna maša stopa z bučanjem pod krov,
razliva čez vso Slovenijo, gre čez sleherni rov,
prepad in pozabljen grob, čez slednje bivališče
slednje slovenske žrtve … O, eno samo svetišče
je slednje slovensko srcé – en sam blagoslov! …

In ljudstvo se trka na grod v poveličevanju in – kesanju,
govoreč si ponižno, kot stoji v Svetem Branju:
O neumneži, ki smo imeli njih življenje
za nespamet: zdaj so svatje v nebeškem gostovanju,
otroci božji, katerih delež je med svetniki.
Usmilite se nas, naši sveti mučeniki!

Amen.

Škof-kardinal sveto mašo bere –
in sveti Štefan in sveti Bobola
mu stojita ob strani
in strežejo mu sveti Zenon
in njegov mučeni legijon –
krog vélikega oltarja je zlata aureola,
pod oltarjem naši mučeniki pokopani,
počivajoč v svetem miru in nemi,
kot da jih zdaj varujejo božji objemi
vse do tistega dne,
ko angelske trombe zagrmé
in se jim kosti povežejo spet v meso in kite.

S kora jih zibljejo melodije, mirne in spočite:
O Mrtvi, mirno spite
v Hramu pri Vseh Milosti Viru
na vzglavju, ki rahlja vam ga naš vsakdanji koral! …

Z močnim glasom v to uspavanko zapoje kardinal:
Requiescant in Pace! Počivajte v Miru!
In Večna Luč vam naj sveti!

Sveti Štefan in Bobola sveti
odgovorita za žive in mrtve: Amen!

Sveti Zenon in vsi njegovi legijonarji:
Amen! Amen!

Kor in vsa cerkev s pojočimi poudarji:
Amen! Amen! Amen!

Vsi svetniki na kupoli, na stropu in na obokih
se sklanjajo v svojih postavah slokih –

Marija Brezjanska, ki Jezusa varje,
z milostno roko pokaže na krste –

sveti Mihael, ki Večnega Miru stražar je,
stisne še trdneje na meču prste –

Ko pa škof prebere zadnji evangelij
in še zadnjikrat poljubi prt beli,
pod katerim v grobnici kot v vrtu počivajo kosti,
in za hip še pred stopnicami obstoji –
orgel glad kot odsekan onemi

in Narod čaka: kaj ne bo Tedeum zapel kardinal?

ta hip se v oltarju dvigne KRISTUS KRALJ,
v največji tišini razpne
čez mrtve svoje svete Dlani –
in sleherni čuje glas Njegov,
grmeč čez duše vse
sladek in trd,
silnejši kot Življenje in Smrt,
trdnejši kot sestav svetóv,
veljaven za vse veke vekóv:

JAZ VARUJEM NJIH KOSTI
IN NE EN SKLEP NE BO STRT!

Z roko nad kostmi se ozira v pričujoče
in s pogledom presune Narod za vse dni bodoče:

JAZ
KI SEM KRST
IN KRI
IN DUH,
BESEDA, POSLANJE
IN VEČNO KRALJEVANJE –
SVOJ PRST
POLAGAM NA TE LOBANJE,
OPRANE OD VODE IN KRVI:
GANILE SO MOJ SLUH
IN ODMAKNIL SEM SVOJO JEZO,
Z LJUBEZNI MOJE NOVO ZAVEZO
NAGNJEN NAD VAS.

TA KOST – MOJEMU PRESTOLU MED VAMI PODSTAV!
TA KOST – MOJI ROKI ŽEZLO SLAV!
TA KOST – MOJEMU GLASU PIŠČAL!

NAJ SKOZI V VAŠIH ZEMSKIH STISK
BOLEČINO
BUČI MOJ DUH KOT VELIKONOČNA STRUJA,
KI GOLGOTO STRESA IN MRTVECE OBUJA,
IN SLEHERNO SRCE IN VSO DOMOVINO
NAJ POŽENE IZ JOKOV V MOJ ZMAGOSLAVNI VRISK:
ALELUJA!

Skozi Hram gre klic, ki slednjega prebuja:
Aleluja!

Škof zapoje, kot da ni v črni plašč odet:
Aleluja!

Zbor na koru grmi kot vihar razvnet:
Aleluja!

Od kosti zaveje veter, dišeč po cvetja sladkosti:
Aleluja!

In zvonovi zazvone po Sloveniji, da odjeka v sleherni hosti:
Aleluja!

Aleluja!

Od božjih rok pada kot skozi slikana okna – čudežna zarja.
Sveti Štefan in sveti Bobola, dijakona, stopata v stranska oltarja.

Sveti Zenon in legijonarji, zakristan in ministranti, na piedestal.

Škof-kardinal
odhaja z Orlovega Hrama v slavnostnem špaliru.

A Narod kleči v Hramu, goreč s plamenom kot sveča na velikonoč,
kot večna luč, klečoč in slovesno pojoč
neutruden od svetega bdenja:

Naj počivajo v Miru
do svetega Vstajenja!
Aleluja!

Zadnji blagoslov

In Narod kleči v tej barki na razburkanem valu,
oči, polne bleščečih Videnj in slavnostnih zvókov –
pa je le godba valov, odbijajočih se od stisnjenih bókov
blodeče galéje
na Oceanu brez meje …

kolena krvavé na razvalu
Zgodovine,
Domovine,
Družine …
v rokah molek, ki se tisoč smrti oklepa,
v ušesih slavnostne maše godbo,
v srcu svojo strašno obsodbo,
v duši peroti Angelov
za na pot – kot Tobija – v svet Tujine …
za pot – kot Jakob po borbi – domov …

O zadnja mašnikova kretnja – čudežno lepa:

svetlá kot v gloriji bučanj iz Sanj …
tiha kot iz globočine najsvetejših Molčanj
kot da prihaja iz kostnice pobitih iz groba:
od nje gre Blaženih svetloba,
Nasmeh Srečnih, ki Bogu na prsih snivajo –
ne toži – zapoje … kot plamen
ki slehernega srcé prebuja
in v pesem spreminja plače:

Requiescant in Pace!
Naj v Miru počivajo!
Amen!
Aleluja!

In kot da ni pel črne maše
za pobite znance,
temveč za nas, v to barko zgnetene izgnance,
dviga roko pod sam krov –
za njo gredo žejne ustnice naše,
da nam natoči iz zadnje čaše
božji blagoslov:
Benedicat Vos – Blagoslovi vas
BOG OČE, BOG SIN, BOG SVETI DUH!
da vas pot okrog svetóv,
čez proge Oceana,
čez polja tuja
in njih kamen
pripelje domov
v rodno vas
v krog dobrih sosedov,
kjer vas na mizi dedov
čakata, z ljubeznijo podana
sol
in domači kruh!

Amen!

Aleluja!

ITE MISSA EST! – MAŠA JE KONČANA.

BOGU HVALA! – DEO GRATIAS!