UVOD – VELIKI TEDEN
Véliki teden. V večnem Rimu.
Hosana! Hosana! … Vrisk… Jok: Pasijon!
Križaj Ga! Križaj jih! Ves bataljon!
Vso vojsko! Na Golgoti! Na Krimu!
V Kočevskem Rogu!… O sveti Zenon
in Tvoj pri svetem Pavlu pobiti Legijon! –
Od tam romam v Mesto kot v prividov dimu.
Bos stopam v katakombe svetega Sebastijana:
votla zemlja – zrnovita prst!
Kosti je pobelil krvavi krst…
Poljana rovov: za nas čas razkopana?
Vidim jih: v tisočih stopajo iz vrst,
vlegajo se v skladih v rove brez krst,
le s strelom v tilniku od – partizana…
Sveti Štefan v Rotundi: je iz katakomb zrasel
ali v brezna vodi kot okrogel vodnjak?
Kamenje udarja – dijakon pada vznak…
za njim – plaz teles po Saulovem razglasu
med ruše in grušč za pot – nad oblak…
Je, Missia, tvoj kardinalski znak
s teh sten blagoslavljal kamenjance na Krasu?
Tla votlo bobné od smrtnih krikov.
Na pot Triumfalno mi noga zavije.
V vetrovih od severa klenkovček bije…
klenkovček… klenkovčki… vseh slovenskih zvonikov
zvonovi so v Rimu… vsak o smrti vpije…
Triumfalna Pot… molim umirajočih litanije…
navčki zvoné… sem na poti krvnikov?
Na široki… zmagoslavni do – Titovega Slavoloka:
vsi zvonovi zajočejo kot raglja doma…
ne morem naprej izpod Slave Gorja:
na kolena tišči me teža oboka:
Erinij milijon okrog kólo igra,
na njem milijon Smrti… z njih kri kaplja…
čez dušo gre val mi krvavega potoka…
Iz njega dvigam roki v krik: »Tito! Tito!!
Razdiralec Templja! Rušilec bivališč!
Zapeljivec Naroda skoz krvav blišč
Srpa in Kladiva! Pokončujoče Kopito
jahača iz Videnj! Gad iz gozdnih kotišč!
Klavec brezmočnih iz zahrbtnih skrivališč:
skoz Lok Zločinov Tvojih vodim – vojsko pobito!…«
Ozrem se nazaj: Colosseum… zverine…
na hrbtih bikov telesa devic…
dušeč dim gorečih – kot Pesnik! – plamenic…
v napuhu pest stisnjena… zdaj: razvaline…
med stebri netopirji… vik nočnih ptic…
z odprtega neba trop belih golobic
se spušča ob Križ, ki Edini ne gine…
»V tem znamenju…« – Glej: Slavolok Konstantina!
Kaj nisem šel skozi? Zdaj me je sram:
zaverovan v Smrti – sem mrtev bil sam:
Kaj ni tukaj vstala iz Mrtvih – Zgodovina?
Iz katakomb dviga se Slavnostni Hram…
»Tito! Tito! Glej pričo tam:
Iz kosti v breznih raste Cerkve Veličina!«
Moč čutim v žilah. Dvigam se na nóge.
Za mano se opotekajo množice – odkod?
Spod Slavoloka omahujejo na Sveto Pot:
bosi v tlak in osat… (o, noge uboge!)…
s culami pod pasho… na licih pot…
ponižani v hrbtih… v očeh perot
orla podnebnega: visoko riše kroge…
široke za vrnitev v gnezda Triglava…
sij in blesk v njih in pogum in sum…
Otrók jok pa plače kot vetra šum,
ki ve, da nas gnal bo za morja majava…
Čutim: smo ogromen brod romarskih trum,
deroč med razbitke na Forum antiquum
kot v taborišča… Odspod nas premetava
vulkanski tok Časa. – Svečenik sem Zajetih
na Via Sacra… Smo na koncu poti?
Ni novega začetka?… Naš veter stoji…
Kdaj tok nas zanese v objem rok razpetih,
ki čakajo nas – (o, Domovina, kje si?…)
ki čakajo nas – na Otoku, ki ga ni…
Se dvigne v Atlantide čudežnih cvetih?
Kot črni gavrani kriče nad nami zvonovi naši,
črni zvonovi za žalostno povrnitev
v naše zvonike… Iz njih naj glasijo našo molitev!
Obuj, romar, sandale! Raševino prepaši!
Med nami je rakev – Množična Moritev!
Črna zavesa – Svetá Razdelitev!…
Zvonovi zvonijo k Črni Maši…
Pojasnilo k prvi izdaji iz leta 1949
Veliki teden je uvodna pesem v pesnitev, doživljena v Rimu leta 1946, in zahteva največ razlag, kajti tesno se naslanja na rimske kraje in zgodovino. Le kdor bo te okoliščine poznal, bo vznik vse pesnitve razumel. Pesnik je prišel iz taborišča v »večni«, to je krščanski Rim in se nahaja pri Treh fontanah izven mesta, kjer je bil obglavljen sv. Pavel. Ta prostor je staro rimsko morišče, v gozdiču na močvirnih tleh, ki so se svoj čas imenovale Aquae salviae (zdrave vode). Tam je tudi plošča z napisom, da je tu dne 9. julija l. 298 po Kr. rimski cesar Dioklecijan, doma iz Dalmacije, preganjalec kristjanov, dal pomoriti skupno natančno 10.203 legijonarjev, to je: eno celo legijo s poveljnikom – nekakim armadnim generalom (tribunus primus), Zenonom, ki ga je Cerkev kot mučenca postavila na oltar. (Tu zraven se zdaj prikazuje Marija). Pri sv. Zenonu se spomni pesnik na našo pobito legijo, naše domobrance, našo slovensko narodno vojsko – naš Véliki petek, Golgoto v Kočevskem Rogu itd. – Odtod se napoti v mesto mimo katakomb sv. Kalista in Sebastijana, kamor so v rove pokopali prvi kristjani pobite mučence. Stopa mimo Sv. Štefana v Rotundi, okrogle cerkvene stavbe, posvečene prvemu mučencu, ki je izdihnil pod kamenjem: spada med slavne cerkve, ki jih upravljajo kardinali. Svoj čas je bil njen pokrovitelj prvi slovenski kardinal, ljubljanski in goriški škof Jakob Missia, začetnik katoliškega gibanja med Slovenci (prednik škofa Jegliča). Njegova podoba in kardinalski grb sta visela v tej cerkvi poleg papeževe slike. – Nato gre pesnik po Via Triumfalis – po Zmagoslavni poti starih rimskih cesarjev, po kateri so vodili ujetnike skozi slavoloke, postavljene v rimsko čast. Na Véliki teden so po naši ljudski veri – vsi zvonovi v Rimu: in vsi ti naši zvonovi mu zvone o – smrti pri nas, o smrti, ki so jih zadali rimski imperatorji (fašizem) našemu narodu. V tem pride do Titovega slavoloka, postavljenega v letu 71 po Kr., ko se je cesar Titus Vespasianus vračal iz Jeruzalema, kjer je leta 69 razrušil Tempelj in odpeljal s seboj sveto posodje in sužnje, s katerimi je slavnostno šel skozi ta še danes ohranjeni slavolok. Pesnik vidi v tej stavbi slavolok sodobnemu Titu in se mu zdi, da pelje skozi to »Slavo Gorjá« vso slovensko pobito vojsko, šele potem se ozre nazaj in vidi Kolosej – največjo starodavno stavbo, kjer je Neron s stisnjeno pestjo dajal znak za poboj kristjanov (pesnik misli na Sienkiewiczev opis device Ligije na biku), – ali dal zažigati telesa v žive plamenice (kot Pesnik – mladi domobranec Balantič – v Grahovem…). Papeži so postavili tja večni Križ. Niže je slavolok Konstantina v spomin zmage leta 313 po Kr. pri Milvijskem mostu v Rimu, kjer je videl znamenje »In hoc signo vinces« (V tem znamenju boš zmagal). Ta zmaga je dala prostost Cerkvi, ki je tako smela stopiti iz katakomb. – Od Titovega slavoloka pelje v Forum Antiquum (Stari rimski glavni trg) Via Sacra – (Sveta pot): na to pot smo stopili begunci in smo zdaj natrpani v taboriščih kot na tem ograjenem trgu, iz katerega ne vodi nobena pot… Pesniku se zdi, da smo na tem tesnem prostoru – ki pomeni taborišča – kot na barki na morju in ne moremo nikamor: ne domov, ne na kakšen otok, ki naj bi se nam dvignil iz Oceana, kjer je na dnu potopljeno mesto Atlantida. V tej skupnosti bere svojo mašo.
To je smisel uvodne pesmi, ki je prav zaradi svoje krajevne in zgodovinske barve potrebna razlage: je pa temelj vsej pesnitvi, ki je iz tega navdiha postala. Druge pesmi ne potrebujejo toliko pojasnil.
