Dokler je bilo naše obzorje omejeno več ali manj na Evropo in je bila za nas “španska vas” posebno še Južna Amerika, je obstojal za nas “španski jezik”. V naši miselnosti, po kateri je bila “narodnost” istovetna z “govorico”, je bilo to nekaj naravnega. Pač pa se nam je nekam čudno zdelo, zakaj ne bi vsi zemljani, ki govore po “špansko” bili tudi ena država, posebno še, ko smo bili priče stalne tendence, da se vse nemško govoreče dežele združijo v eno “Nemčijo”. V Evropi je bila naša osnovna vzgoja; v Evropi je bil samo španski narod predstavnik Calderonovega jezika, to je klasičnega jezika, ki se je uveljavil na hispanskem ozemlju nad andaluškim, gališkim ter drugimi narečji. Pod “španskim” imenom je prišla k nam skozi Nemčijo “španska” kultura, kar je povsem razumljivo, ker je v zlati dobi španske zgodovine Španija imela tudi politično veliko besedo nad deželami cele srednje Evrope.
Ko je pa Španija izgubila politično kontrolo nad deželami na drugih kontinentih in se je v Južni in Srednji Ameriki oblikovalo obilo novih samostojnih držav, katere so se osamosvojile z dolgotrajno borbo proti španski oblasti, se je v duše mladih narodov vsidrala taka mržnja proti Špancem, kot živi v srcih zatiranih narodov proti njihovim zatiralcem.
Z razsulom španskega imperija je šla v razsulo “španska” kultura. Prav v času, ko se je to zgodilo, je bila v Španiji “črkarska pravda”, ker so tudi druga narečja hotela uveljaviti svoje pravice. V Španiji je tedaj oblast uveljavila izraz “español”, da s tem pokaže na zunaj in na znotraj enotnost Španije. Vse druge dežele tega jezikovnega kulturnega kroga so pa hotele prav s tem izraziti svojo neodvisnost od Španije, da so vpeljale sporazumno izraz “castellano” kajti njihova govorica se je tvorila v Kastiliji, v Salamanki, kjer je bila najslavnejša španska univerza srednjega veka.
Če so nas Slovence Nemci potegnili za seboj v napačnem pojmovanju hispanskega kulturnega kroga, je sedaj že čas, da razširimo svoje obzorje in ne gledamo več sveta skozi Nemčijo in Španijo, pač pa iz lastnega vidika, kateri nam je pokazal, da je med 120 milijoni ljudi, kateri Calderonov jezik rabijo 90 milijonov takih, kateri na noben način ne sprejmejo trditve da govore “español” pač pa s celim srcem ljubijo svoj “castellano”.
Prav zato, da ne bodo Slovenci v omejenem domačem krogu imeli zmotnega pojma o Calderonovem jeziku, je treba, da tudi slovenščina sprejme izraz “castellano”, dočim pod besedo “español” po pravici razumemo geografsko “Španijo”, v kateri poleg kasteljanskega govore tudi katalonsko in baskovsko.
Tudi španska narodna akademija je šele po letu 1927 začela uveljavljati izraz “español” v jezikovnem smislu, s čemer je bil izzvan ogorčen protest Gallegov, Kataloncev in Baskov ter nevolja celega hispanskega kulturnega kroga, ki živi izven meja Španije.
Odkar španski kulturni krog za nas ni več “španska vas”, že razumemo prav, da je nekaj dobrega “špansko vino”, da je nekaj slabega “španska muha” in da je treba, da se čim prej in čimbolje naučimo “kasteljanskega jezika”.
Beseda “kasteljanski” bo obvarovala novodošle v dežele kasteIjanske govorice pred nespretno uporabo “Španec” in “španski”, zaradi katere je bil že marsikdo v zadregi.
Če koga moti beseda “kasteljanski” in bi raje imel “kastiljski”, naj pa tudi “italijanski” zamenja za “italski” in naj trmasto vztraja pri “Argentiniji”, čeprav živi v “Argentini”.
Če bom zaradi teh pojasnil ostal “podgana”, mislim, da bom imel tako veliko družbo, da bodo mačke pobegnile.
Janez Hladnik
Svobodna Slovenija, Leto VIII – Številka 17 (27. 04. 1950)
