Pisatelj Karel Mauser je v Spittalu v prvih letih našega begunstva takole opisal svoja doživetja:
„Zaklenil sem vrata, zagrnil okna, da bi kdo ne videl moje žalosti. Odprl sem zemljevid sveta. In sedaj gledam, kje so moji bratje in sestre. Mirno je med barakami našega taborišča. Transporti požirajo ljudi. Zdi se mi, da naši gazijo ocean… Na tisoč kosov je raztrgana domovina. V Ameriki je je kos, v Braziliji utriplje, v Avstraliji živi, po Argentini diha, vsepovsod raste in poganja.“
Slovenski politični emigranti po svetu se letos spominjamo 40- letnice našega ideološkega izseljenstva. Vsak narod na svetu komemorira vesele in žalostne praznike — pomembne obletnice v narodovem življenju. Žal je našo politično polpreteklost pretresla vrsta tragičnih dogodkov, ki je vtisnila slovenskemu narodu poseben pečat tako v matični domovini kot izven nje. Ta važna obletnica naše diaspore predstavlja žalostne spomine vendar je tudi hkrati praznik zvestobe in upanja.
Trpljenje slovenskega naroda med drugo svetovno vojno, ki sta ga povzročila po eni strani okupator, po drugi pa brezbožni komunizem ter genocid, ki ga je izvršila komunistična partija po končani vojni, sta povzročila v narodovem življenju rano. Ta se ne bo zacelila, dokler se ne bodo uveljavili v slovenski narodnopolitični skupnosti demokratični principi.
Kleni značaj slovenskega begunca se ni strl ali klonil kljub slepoti zahodnega sveta, kljub zlobi marksistične politike. Slovenski mučenci-domobranci, ki so padli v obrambi krščanskih idealov in narodnih vrednot, so nam ostali v vzpodbuden zgled, da vztrajajmo na isti poti.
40-letnica naše politične emigracije je praznik zvestobe idealom, ki jih vrednotita krščanska kultura in demokratični svet. Vztrajna zvestoba verskim in narodnim izročilom je živa ne samo v srcih tistih, ki so doživeli od blizu strahote medrevolucijskega obdobja temveč tudi v srcih tistih, ki so se rodili v italijanskih in avstrijskih taboriščih ali pa celo na tujih tleh.
Letošnja obletnica je praznik upanja na svobodo slovenskega naroda, tistega upanja, ki je navduševal slovenske domobrance in je prešinjal in dajal moč slovenskim političnim beguncem, da so brez presledka nadaljevali z verskim, kulturnim in političnim življenjem v taboriščih in v zdomstvu. Bogati razcvet slovenskih organizacij in ustanov v novem nepoznanem svetu so dogodki, ki bodo zapisani v analih slovenske zgodovine, da bo podoba našega naroda popolna in sama sebi zvesta.
Zvestoba in upanje sta med sabo povezana. Zvestoba slovenskim narodnim vrednotam zahteva v današnjem času materializma in masifikacije junaško mero ljubezni do Boga in do bližnjega. Zvestoba slovenskemu narodu nam narekuje, da smo politično-ideološko opredeljeni, brez strahu sredi kaosa, ki vlada v današnjem svetu na miselnem področju. Zvestoba krščanstvu in slovenstvu zahteva od slovenskih beguncev razkropljenih po svetu, da imamo jasno stališče do življenjskih vprašanj v osebnem in družbenem življenju.
Ob 40-letnici slovenskega ideološkega izseljenstva se nove slovenske generacije, rojene v zdomstvu v svobodi, zahvaljujejo staršem, da so v upanju na svobodno bodočnost slovenskega naroda, prevzeli nase težko in zahtevno poslanstvo političnega begunca. Slovenska zdomska mladina spremlja življenje Slovencev v očetnjavi: njih upe, uspehe, poraze in zahteve; istočasno se pa zaveda, da ima v svobodnem svetu edinstvene možnosti pričevanja resnice, zgodovinske preteklosti slovenskega naroda ter iskanja demokratičnih perspektiv za bodočnost družbeno-političnih struktur.
40-letnica našega zdomstva: spomin naših junakov in praznik upanja. Z radostjo ponovimo v naših srcih Mauserjeve preroške besede: „Joj, pa pravijo, da smo tako majhni! Vso zgodovino so nas pobijali, pa še živimo. Za mrtve so nas imeli, pa smo vriskali, pokopali so nas, pa smo vstali — in danes po vseh kontinentih žubori slovenska beseda. Za veselje je ta moj pozdrav, ne za žalost. Pozdravljam vas, bratje in sestre, kjerkoli ste! Vaša ljubezen je zemeljski ekvator.“
Katica Cukjati
