Bliža se čas pomembnih obletnic. Maja se bo velik del človeštva s ponosom spominjal propada fašističnega in nacističnega totalitarizma ter konca vojne, ki je prinesel zahodnemu svetu svobodo in gospodarski napredek.
Narodi srednje Evrope pa, ki so takrat namesto svobode pričeli doživljati novo nasilje komunističnega totalitarizma, imajo sicer močne razloge, da se tega obdobja spominjajo, a bi ob teh spominih težko opravičili zmagoslavno praznovanje. Tudi nam Slovencem sta fašizem in nacizem v času pred vojno in med njo storila težke krivice. V primeru njune zmage bi severni in zahodni sosedje izvedli na naši zemlji to, kar pozna današnji svet pod izrazom „etnično čiščenje”. Izbrisati nas bi hoteli ne le z zemljevidov, temveč tudi iz zgodovine. Pa tudi internacionalni komunizem, ki je v našem delu Evrope nasledil nacistično nasilje, je videl v narodih le sredstvo, s pomočjo katerega naj bi zavladal brezrazredni pa tudi breznarodni družbi.
Prav je, da poživimo spomin na dobo in na dogodke, ob katerih se je odločala naša usoda, pa tudi na razloge, ki so vodili odločitve naših prednikov.
Nacionalsocialistična Nemčija in internacionalsocialistična Sovjetska zveza, ena pod Hitlerjevim, druga pa pod Stalinovim vodstvom, sta sklenili 23. avgusta 1939 nenapadalno pogodbo. Postali sta vojaški zaveznici. Pakt, ki sta ga podpisala zunanja ministra Ribbentrop in Molotov v Moskvi in ki ga je Stalin potrdil z objemom nemškega zunanjega ministra in z zatrditvijo zvestobe svojemu zavezniku Hitlerju, je pomenil „zeleno luč” nacističnemu in sovjetskemu imperializmu ter diplomatski pričetek druge svetovne vojne. Poljsko sta si nekaj dni kasneje zaveznika nasilno razdelila, Sovjetska zveza pa je 30. novembra napadla Finsko. Finci so se junaško branili in postali kasneje nemški zavezniki v boju z ZSSR. Po vojni jim svet ni očital „kolaboracije” z nacisti, kajti jasno je bilo, da pred sovjeti niso imeli drugega izhoda.
Ko je Hitlerjeva Nemčija napadla Jugoslavijo 6. aprila 1941, je bila Stalinova Sovjetska zveza del „protikapitalistične” povezave. Zato ni presenečalo, da je slovenska komunistična partija kot del jugoslovanskega komunizma in posredno kominterne (komunistične internacionale) ustanovila svojo „antiimperialistično fronto”, ki je bila usmerjena proti zahodnim zaveznikom, tedaj edinim nasprotnikom nemškega in ruskega socialističnega sistema. Kasneje so komunisti opravičevali zavezništvo z nacisti kot „taktiko”. Mogoče. A če je res tako, zakaj zanikati pravico do „taktike” nasprotnikom komunizma, ko so morali le nekaj mesecev po prelomu tega zavezništva braniti pred njimi golo življenje?
Nemški napad na Sovjetsko zvezo 21. junija 1941 je bil povod, da so slovenski komunisti spremenili svojo „fronto” v „osvobodilno”. Treba je bilo pomagati Sovjetski zvezi in tedaj še „velikemu” Stalinu.
Ne pred vojno ne med njo ni bilo v Sloveniji nobene politične stranke niti ideološke skupine, ki bi bila naklonjena nacizmu ali fašizmu, kakor je bil primer recimo na Norveškem in celo v Franciji. Vsi slovenski narodnjaki in demokrati so videli tedaj v Nemcih, Italijanih in Madžarih sovražnike, ki so bili dovolj močni, da so nas narodnostno ogrožali. Izkušnje s Češko, Finsko in baltskimi državami so jasno kazale, da se nobena velesila ne bo potegnila za naš narod, ki je tičal kot klin med kolesi tedaj vsemogočne osi Rim-Berlin.
Ni bilo upati na hitro pomoč zaveznikov, temveč le zaupati v končni vojaški poraz sovražnikov. Nihče ni dvomil v poraz nacistov in fašistov. Vprašanje je bilo le, če bo ta za nas Slovence prišel pravočasno. Hitler je namreč osebno ukazal svojim pristašem, in to ne le na nacionalsocialističnem shodu v Mariboru, naj mu narede našo zemljo — nemško.
Zato je bil prvi imperativ slovenskih demokratov med vojno ohraniti narod. Razmeroma hitra organizacija ilegalne „Slovenske zaveze” priča o pravilnem, dolgoročnem presojanju položaja predstavnikov demokratičnih političnih strank, pa o popolnem nepredvidevanju kakršnegakoli notranjega konflikta. Sovražnik je bil tedaj le okupator; ta bo premagan na mednarodnih bojiščih in ko bo izgubil dotedanjo premoč, bo nastopil čas akcij tudi na slovenskih tleh. Dr. Marko Natlačen, ki je bil tedaj najvidnejši slovenski politik na domačih tleh, je ukazal uničiti policijske arhive o slovenskih komunistih, da ne bi prišli v roke italijanskih fašistov. „Tudi oni so Slovenci,” je bila njegova utemeljitev tega ukaza pred prihodom okupatorja. Obvarovati je treba slovenska življenja. Tako so razmišljali in v skladu s tem prepričanjem tudi delovali slovenski demokrati. Niso računali, da jim grozi nevarnost ne le od okupatorjev, temveč tudi od domačih komunistov.
Komunistični pogled na položaj okupirane Slovenije pa je bil povsem drugačen. Njihov prvi namen naj bi bil, po Stalinovem ukazu, pomoč Sovjetski zvezi. Pri tem jim slovenska življenja niso pomenila veliko. Drugi, a ne manjši cilj pa je bil vzporedna izvedba komunistične revolucije pod okriljem boja za svobodo. Za revolucijo kot edino pot do totalitarne oblasti se je jugoslovanska partija odločila sama in sicer proti Stalinovim navodilom. „Žrtve morajo biti” je bilo eno od gesel komunistične partije, ki je razglasila za svojo OF monopol nad osvobodilnim bojem. Kratice NOB so postale na ta način monopolna znamka partije v revoluciji, kjer so komunisti zlorabljali slovensko narodno zavest v boju za popolno in nikomur odgovorno oblast.
Kdor ni sodeloval s KP pri tem revolucionarnem delovanju, je bil po njenem propagandnem aparatu obtožen izdajstva.
Kdo naj bi bil narodni izdajalec? Povsod po Evropi so v obdobju druge svetovne vojne tako imenovali tiste, ki so zaradi ideologije ali iz osebnih koristi sodelovali pri načrtih okupacijskih oblasti svojemu narodu v škodo. Pri nas se je večina prav dobro zavedala, da je politični cilj tuje okupacije bodisi fizično uničenje bodisi politična asimilacija slovenskega naroda. Kdor bi Italijanom, Nemcem in Madžarom pomagal pri doseganju tega političnega načrta, bi resnično bil izdajalec. Vendar med nami kaj takega ni bilo mogoče očitati ne političnim ne vojaškim in ne cerkvenim predstavnikom, ki jih je vodila zavest o potrebi ohranjevanja slovenske kulture, predvsem pa slovenskih življenj.
Med tem pa sta tako „kulturni molk”, ki ga je ukazala KP, kakor partizansko izzivanje okupatorja, ki je brez slehernega vojaškega pomena prinašalo težke represalije nad našim ljudstvom, popolnoma sovpadala s sovražnikovimi načrti. Slučaj? Nikakor. Gre za zgovoren primer, kako različne ideologije, ki nimajo moralnih osnov, ki jim ni mar ne ljudi in ne narodov ter jim je vse le sredstvo v boju za absolutno, totalitarno oblast, segajo brezobzirno po podobnih sredstvih.
Kaj naj bi imeli poboji zavednih Slovencev v prvih letih okupacije, s katerimi so komunisti prisilili ljudstvo v samoobrambo, opraviti z narodno osvobodilnim bojem? To je bistveno vprašanje, ki zahteva jasnega odgovora. Za izvedbo revolucije je KP potrebovala nasprotnika; ustvarila si ga je s krvavim nasiljem nad lastnim narodom, pa čeprav je s tem sodelovala z okupatorjevim uničevalnim načrtom. Za svoje zločine je potrebovala opravičil; ustvarila si jih je s kleveto o izdajalcih in razdelila narod v času, ko je hotel biti enoten. Potrebovala je tudi pomoč ljudi, ki niso bili njeni člani; pridobila si jo je z lažjo, z izrabljanjem narodnih čustev in s terorjem. Okupator je iskal le povoda za pobijanje talcev, za odganjanje ljudi v koncentracijska taborišča. Komunistična OF mu je s svojimi likvidacijami in atentati prinašala izgovor na dlani.
Ali so bili partijski poboji med sovražno okupacijo osvobodilni boj ali revolucija? Kdor trdi prvo, naj razloži, čemu so na Slovenskem (in ne le po nekdanji ljubljanski pokrajini) trgi in spomeniki posvečeni revoluciji? Kdaj naj bi potekala ta revolucija, če so med vojno komunisti morili rojake le v imenu NOB? Pojasni naj tudi, kako so se mogli nekdanji oblastniki »motiti”, ko so skozi pol stoletja slavili revolucionarne dosežke komunistične partije. V drugem primeru pa naj politiki in zgodovinarji priznajo, da je KP revolucijo načrtno izzvala in izvajala, da je izrabljala rodoljubje nekaterih lahkovernih rojakov, med tem ko se je sama borila za totalitarno oblast, ter da v tem boju ni imela proti sebi izdajalcev, temveč slovenske narodnjake, ki so vedeli, kaj pomeni boljševizem. Eno ali drugo. Trditi oboje je posmeh zdravi pameti.
Res, da obdobje okupacije ni potekalo enako po vseh slovenskih deželah. Partija je uporabljala ponekod drugačno taktiko, a pod istim vrhovnim vodstvom je zasledovala isti cilj, kar je lahko jasno tudi tistim, ki še vedno govore, da je bilo pri njih “drugače”.
Revolucija med okupacijo ni pripomogla k zavezniški zmagi in tako imenovana NOB ni prinesla po vojni našemu narodu nobene politične prednosti. Partizansko zavezništvo s Sovjetsko zvezo, katero so komaj nekaj let po vojni Titovi komunisti nenadoma pričeli gledati sovražno, nam je zapravilo na severni in na zahodni meji del narodnega ozemlja. V vojnem času narodi navadno pazijo, da ohranijo svoj gospodarski, kulturni in človeški potencial čim bolj nedotaknjen; pri nas ga je partija brezobzirno žrtvovala lastnim načrtom. V zmagi gledajo države sredstvo za zavarovanje svojih interesov ter za politično utrditev v družbi narodov. Pri nas je partija podrejala narodne koristi najprej kominterni, nato pa bogatenju novega privilegiranega razreda. Da pa bi zakrila svoje izdajalsko ravnanje, je uporabljala staro taktiko: usmerila je svoj propagandni stroj tako proti pomorjenim kakor proti preživelim nasprotnikom, ki se niso mogli braniti, ter kazala nanje kot na »izdajalce”.
Vsakemu je že jasno, da so komunisti naredili med nami več materialne in moralne škode kakor okupatorji, ki so navalili na nas kot odkriti sovražniki. Po končani vojni so slovenski partizani pomorili več rojakov, kot so zmogli Nemci, Italijani in Madžari skupaj. Pred njimi je moralo v tujino, da si rešijo življenje in svobodo, več Slovencev, kot so jih bili sposobni izseliti nemški nacisti. Razlika je le v tem, da so okupatorji za svoje zločine morali dajati odgovor v Nürembergu, med nami pa nosijo partijski likvidatorji še vedno naslove in privilegije narodnih herojev, strategi totalitarizma pa vodilna mesta v demokratični družbi.
Naravno je, da demokracije izkazujejo čast tistim, ki so se totalitarnemu sistemu upirali. Med nami ni tako. Demokratično izvoljene vlade še kar naprej dopuščajo, da se širijo celo po šolah stare komunistične laži, ter si pilatovsko umivajo roke nad krivicami iste partije, ki je med vojno in še petinštirideset let po njej edina izrabljala slovenski narod v svojo korist. Vsi vedo, da sta bila laž in nasilje sprejeti metodi povsod, kjerkoli se je posrečilo komunistični partiji doseči oblast, in da sta postala pri nas posplošena korupcija in sistematično izsiljevanje z leti edina opora vladajoče klike. In vendar se vse preveč rojakov v domovini še vedno vede, kakor da komunizma ne bi izkusili in ne poznali.
Človek se vpraša, ali je to sprenevedanje res posledica dolgoletnega pranja možganov? Ali ne gre pri tej tragični slepoti, kateri je zapadel del našega naroda, za usodno pomanjkanje pravega rodoljubja, spoštovanja resnice, trezne razumnosti in civilnega poguma? Na kakšnih temeljih naj tedaj sloni pričakovana in prepotrebna sprava?
Ko se bo slovenska država letos spominjala konca druge svetovne vojne, bi morala po vsej pravici istočasno tudi obsoditi zlorabo NOB v partijske namene in razglasiti mesec žalovanja ob petdesetletnici množičnih pobojev nasprotnikov komunizma, s katerimi je partijska oblast zaznamovala pričetek svoje strahovlade.
Za nas, ki nismo nikdar priznali legitimnosti partijske oblasti nad slovenskim narodom, je v tem času edini državni praznik, na katerega smo lahko ponosni, obletnica ustanovitve slovenske demokratične države. Vidne in nevidne žrtve revolucije ter nasilne oblasti, ki ji je sledila, pa bodo v narodu vedno prisotne kot boleč, a hkrati dragocen spomin. Mesec junij bo do konca slovenske zgodovine neločljivo povezoval ponos z zvestobo.
Marko Kremžar
Svobodna Slovenija, Leto LIV – Številka 3 (19. 01. 1995)
