Svobodna Slovenija, Leto LX, Številka 51-52 (20. 12. 2001)
Ne bi bilo Svobodne Slovenije, če ne bi bilo Miloša Stareta, zavednega Slovenca in demokrata, junaškega in odločnega moža, spretnega politika in zlasti neutrudljivega organizatorja.
Njegovo življenjsko pot smo že večkrat opisali v našem listu. Rojen v kmečki družini 11. junija 1905 je še kot otrok ostal brez očeta in ga je vzgajala teta. Bil je nadarjen in je kaj hitro dokončal študije prava. Že od mladih nog je sodeloval v organizacijah, kar ga je potem vodilo v politiko. Hitro se je pletel v delo in postal upoštevan. Postal je tajnik dr. Mihe Kreka in leta 1938 izvoljen za državnega poslanca v Slovenski ljudski stranki.
Ko sta vojna vihra in revolucija pokrili slovensko zemljo, ni dvomil: odločil se je za narod in demokracijo. Že novembra 1941 je pričel izdajati ilegalni list Svobodna Slovenija, kjer je pisal tako proti okupatorju kot opozarjal na lažnivost komunizma. Le tisti, ki so preživeli viharne vojne čase, se jasno zavedajo, v kakšno življenjsko nevarnost se je s tem postavil. List je izdajal do konca vojne in ga nato znova obudil po prihodu v Argentino. Vmes in potem lahko navedemo še delovanje pri Slovenski zavezi, begunska leta, ustanovitev in predsedništvo Društva Slovencev, in po smrti dr. Mihe Kreka vodstvo SLS in Narodnega odbora za Slovenijo.
A nas bistveno zanima njegov odnos do slovenske pisane besede, tako v periodiki kot v knjigi. Miloš Stare je živel za svoj časopis. Koliko truda, napora in skrbi, koliko zavzetih ur je posvetil Svobodni Sloveniji vemo le tisti, ki smo dolga leta z njim tesno sodelovali. In v tem delu so se izražale njegove najboljše vrline: organizacijski smisel, vestnost in odgovornost, neutrudljivost in pa ljubezen.
Za organiziranje je bil pravi mojster. Vedno je imel točen pregled nad gradivom. Vedel je, kaj bo v vsaki številki izšlo, kaj mu bo manjkalo in je vedno pravočasno odločil o posameznih člankih, tako da je bil vsak izvod do konca preračunan. Besede improvizacija dejansko ni poznal. Imel pa je še to redko in bistveno lastnost, da je znal izbrati, priklicati in prepričati številne sodelavce, da so mu v tem stali ob strani. Svojo organizacijsko sposobnost pa je uporabljal tudi, da je nenehno zagotavljal redno izhajanje lista v težkih gospodarskih okoliščinah. Svobodna Slovenija nikoli ni bila „ trgovina“ in le njegovi sposobnosti je pripisati, da je znal poiskati mecene, ki so omogočili preživetje v hudih časih.
Vestnost in odgovornost sta bili bistveni za zaupanje bralcev v časopis. To, kar sedaj moderno (in tuje) imenujejo kredibilnost, je bila zanj temeljna postavka. Ni objavil novice ali komentarja, če ni bil popolnoma prepričan v resničnost opisanih dogodkov ali mnenj. Raje je kak članek odložil ali sploh ga ni objavil, če je dvomil o stvarnosti vsebine. Tako lahko rečemo, da je Svobodna Slovenija pisala vedno in samo resnico.
Pri delu je bil neutrudljiv. Po poklicni dolžnosti je vedno našel čas in ga posvetil listu. Kolikokrat je hodil v pisarno Svobodne Slovenije ob sobotah in izrabljal proste ure za delo in pripravo izdaj. To je bilo zlasti vidno v dobah, ko je pripravljal izdajo Zbornikov. Te knjige, polne danes nepogrešljivega gradiva, so bile v celoti sad „ nadur“, opravljenih po vsem drugem delu. To je bilo tudi vse njegovo „razvedrilo”. Mnogokrat sem ga videl za veliko mizo v pisarni Svobodne Slovenije „na Ramon Falconu”, ko je že skoraj na koncu svojih moči vseeno delal naprej, dokler ni skončal vsega, kar si je bil zastavil.
In končno ljubezen. Gospod Miloš Stare ne bi mogel opraviti vsega, kar je za slovenstvo storil, če ne bi imel te gonilne sile. Ljubil je slovenstvo v njegovi pisani besedi. Ker se je zavedal važnosti tiskane besede, ker se je zavedal vpliva obveščevalnih sredstev, je v to orodje ideje položil svoja čustva. Priča za to zavzetost so tudi številne knjige, brošure in druge tiskovine, ki jih je kljub vsem finančnim težavam izdajala založba Svobodne Slovenije. Osebno pa sem bil priča, da so mu tekle solze po licih, ko je nekoč slučajno videl na pločniku odvrženo slovensko knjigo.
Zgodovina bo temu narodnemu voditelju odkazala mesto, ki si ga zasluži. Jaz pa se ga ob 60. obletnici izida prve številke našega lista raje spominjam kot moža, prepričljivo človeškega, globoko čutečega, ki je ob vsakem koraku z dejanji dokazoval ljubezen. Ljubezen do ideje, izbrane po lastni vesti, do organizacij, v katerih je deloval, do ciljev, ki si jih je zastavil, do žene, ki mu jo je Bog določil za življenjsko družico, in do slovenske pisane besede, katere biser je bila zanj Svobodna Slovenija.
Tone Mizerit
