Sobota dopoldne, kosim travo (=tolčem ščavje s koso); popoldne greva z Miriam na Opčine pri Trstu, na letošnjo Drago.
Kot noč, ima tudi košnja svojo moč in spomini na Drago so s seboj pripeljali spomine na Sašo Martelanca.
Spoznala sva se v tednu pred Drago 1985, tako kot z drugimi velmožmi, ki pripravljajo vsakoletne Študijske dneve. Kmalu sva si nadela medsebojni častni naslov »prijatelj«, vrednejšega od katerega koli drugega državnega priznanja, spomenice ali naziva.
Pa ne, da bi se dolge ure pogovarjala. Bilo je nekaj virtualnega, eteričnega, nekaj »nestvarnega«, kot danes naslavljajo spomenike kulturne dediščine. Enostavnejše povedano: bila sva na isti valovni dolžini, čeprav, kot rečeno, nisva dosti govorila. O njegovi družini sem več zvedel iz osmrtnice, kot pa iz njegovih besed – pa ne po njegovi krivdi; nisem ga o tem vprašal ali si o tem nisem nič zapomnil.
Ko je do nas prišla novica o njegovi smrti, me je zagrabilo. In sem poiskal njegovi knjigi, da se osvežim z njegovo liriko in potolažim srce. To, da je bil rojen v Sloveniji, pa je potem emigriral – v svojo očetnjavo, na Tržaško, – je tudi lahko vplivalo, da sva našla toliko skupnih točk, čeprav se je zgodba izenačila šele po več desetletjih.
Na tistem obisku sem imel še močnejšo argentinsko tonado, kot jo imam danes. Prve ‘r’ v besedi so bile izredno močne, kot se pač v portenjščini izgovarja. »Rrrokav«, »rrrazvoj« itd. so mu vzbujali zavist (tako je sam smeje povedal), ker je pogrkoval in so mu bile take ‘rrr’ nemogoče. Bil je človek finega humorja in dobrodušnosti.
Leta 1985 je že vrelo in pripravljajo se je na velike dogodke. Še na Dragi je bilo to močno čutiti. Takrat je krožila zaponka/značka rumene barve z zelenim lipovim listom in napisom Slovenija, moja dežela. Podaril mi jo je.
Kasneje je v Buenos Airesu Zedinjena Slovenija z arh. Juretom Vombergarjem izdala podobno, na belem polju rdeče vezen slovenski nagelj, napis se je pa glasil: Slovenija, moja domovina. Pa sem mu jo poslal.
Še kasneje, desetletja kasneje, pridem na Drago in mu pokažem rumeno-zeleno značko: Saša, se spomniš? – Seveda se!
Pred popoldanskim predavanjem se mi pa prikaže z buenosaireško značko: Gregor, se spomniš?
Ne morem več pisati …
Kot piscu besedil za narodnozabavno glasbo, naj zaključim z verzi tanga, sicer iztrganih iz konteksta celotne pesnitve Carlosa Vivána, ki so mi ob tem pisanju stalno pozvanjali v glavi: ¡Cómo se pianta la vida! / Cómo rezongan los años / cuando fieros desengaños / nos van abriendo una herida.
GB
