30 NAJBOLJŠIH
Iz zakladnice literarnega natečaja revije Mladika. 1973–2016
Izbrala, uredila in spremno besedo napisala Evelina Umek
Pri založbi Mladika v Trstu je konec leta 2018 izšla posebna antologija. V njej so zajete kratke zgodbe petinštiridesetih let literarnega natečaja revije Mladika. Izbor je pripravila pisateljica Evelina Umek, ki se je odločila za »trideset najboljših«. Ne gre za kronološko objavo, saj v knjigi niso objavljene samo prvonagrajene zgodbe, urednica je kak letnik natečaja celo preskočila, če niso bile posebno pomembne, ali pa se odločila za dve zgodbi iz istega leta, če sta bili iz vsebinskega in slogovnega vidika zgodbi vredni. Glavno ji je bilo, da se iz zgodb, izriše neki zgodovinski, družbeni in psihološki razvoj, ki se je v teh desetletjih dejansko dogodil.
Objavljene so zgodbe sledečih avtorjev: Pavle Zidar, Irena Žerjal, Zora Tavčar, Tončka Curk, Boris Pangerc, Milena Merlak, Saša Martelanc, Kristjan Sedmak, Franjo Frančič, Andrej Arko, Dolores Terseglav, Jože Cukale, Ted Kramolc, Katarina Mahnič, Tarcisia Galbiati, Marijan Schiffrer, Irma M. Ozbalt, Darka Zvonar Predan, Jože Klančnik, Olga Paušič, Darinka Kozinc, Roman Kukovič, Tanja Vamberger, Mateja Gomboc, Veronika Simoniti, Nataša Konc Lorenzutti, Jasna Jurečič, Marija Mercina, Primož Vresnik.
Izbor besedil za antologijo 30 najboljših je terjalo precejšnje delo. Kot urednica ste prebrali in pregledali vse nagrajene prozne prispevke literarnega natečaja Mladike zadnjih 45 let, ki so bili objavljeni v reviji: v tem obdobju je bilo objavljenih 370 besedil. Bili pa ste predvsem pobudnica te knjige. Zanima me vedeti, zakaj se vam je zdelo pomembno, da pride do izida te knjige in na podlagi česa ste pripravili izbor?
Leta 2016 je bilo za mano že dvajset let prebiranja besedil, ki so prihajala na natečaj Mladike. Leto za letom sem odkrivala bogastvo zgodb, sporočil, spreminjale so se teme, motivi, ki so se jih avtorji lotevali. Žal bi mi bilo, če bi vsa ta raznolikost ostala zapisana samo med stranmi revije. Želela sem si, da bi bila besedila dostopna širši javnosti. Objavljene zgodbe ponujajo neverjeten mozaik, ki sestavlja našo preteklost in sedanjost, vabijo nas, da skupaj z avtoricami in avtorji podoživimo njihove večkrat tragične, dramatične in včasih tudi hudomušne zgodbe. Obenem pa pričajo o dolgoživosti založbe Mladika; revija Mladika je edina revija, ki je v zamejstvu preživela vsa ta desetletja in vztraja še danes.
Vaš izbor tridesetih zgodb je široko zastavljen. V knjigi so zastopani različni avtorji, že uveljavljena peresa, ki so objavila tudi samostojne knjige, in tudi občasni pisci, ki jim je literarno ustvarjanje konjiček. Ali se v knjgi to začuti, je zaradi tega delo neenotno?
Besedila avtorjev, objavljena v knjigi, se razlikujejo po temah, motivih in pristopu. Na začetku so se javljali predvsem neznani ali manj znani avtorji, z razliko od Pavleta Zidarja, ki je bil leta 1973, ko se je natečaj začel, že uveljavljen pisatelj. Za mnoge pa je bil natečaj Mladike izredna priložnost, da spregovorijo o svojih izkušnjah, doživetjih, spominih. Nekateri od teh niso imeli pisateljskih ambicij. Sčasoma pa so se pojavljali avtorji, za katere je bil natečaj preizkusni kamen in nagrada ter objava v reviji spodbuda, da nadaljujejo s pisanjem. Nekateri so se kasneje uveljavili, za sabo imajo že nekaj knjig, vendar se še vedno udeležujejo natečaja. Med tridesetimi najboljšimi lahko začutimo razlike v jeziku, slogu in strukturi zgodb, v vseh pa lahko zasledimo iskrenost in prizadetost avtorja, ki se želi izpovedati.
Avtorji izhajajo iz različnih geografskih področij in zastopajo vse tri Slovenije: matično, zamejsko in zdomsko. Ali je izvor avtorjev vplival na izbiro teme in motivov oziroma kako je geografski izvor avtorjev zaznamoval, pogojeval njihovo pisanje?
Natečaj Mladike je za mnoge avtorje predstavljal oazo v prostoru in času, ko so meje, fizične in ideološke ločevale Slovence. Tako nam zgodbe odkrivajo različne Slovenije: matično, zamejsko in izseljeniško. Vsak avtor izhaja iz svojega okolja. Izseljenci pišejo o svojih dveh svetovih, nostalgično o tistem, ki so ga morali zapustiti, in realistično o tistem, kjer živijo. Zamejski avtorji sporočajo o bolečini, ki jo občutijo ob krčenju slovenske skupnosti, o izgubljanju zemlje, ki je bila nekdaj slovenska. Avtorji iz matice pa so v natečaju videli priložnost, da izpovejo svoja drugačna videnja resničnosti, kot jih je narekovala takratna oblast. Tako nam zgodbe omogočajo, da uzremo pestrost izkušenj, doživetij in občutij vseh treh Slovenij.
Kaj se vam je v teh zgodbah zdelo najbolj izvirno? Kaj nam izraziteje sporočajo? Oziroma vas je kaj posebno presenetilo?
Presenetilo me je marsikaj, zlasti pristop avtorjev k določeni temi in nenavadnost motivov. Tako sta Tone Brulc in Marjan Schiffrer v svojih zgodbah pisala o krutosti življenja onstran oceana. Domovino sta zapustila, ker sta bila drugačna, v novem svetu pa sta doživljala, kako ponižujoč je odnos do staroselcev. Drugačnost je vedno ovira, naj gre za identiteto ali barvo kože, z njo se srečujemo v skoraj vseh zgodbah. Tako se rojevajo nasprotja, konflikti, avtorji pa nam ponujajo svoje zgodbe v premislek.
Poleg prostora je zanimivo vedeti, kako je čas vplival na izbor tem. Prva objavljena zgodba je iz leta 1973, zadnja pa iz 2016. Kaj se je spremenilo v teh štirih desetljih?
Teme so se sčasoma spreminjale, pojavljali so se novi avtorji, spreminjalo se je žarišče njihove pripovedi, se premaknil v sodobnost, čeprav je v marsikateri zgodbi vzniknila tudi preteklost. Sedanjost ne more obstajati brez preteklosti in tudi prihodnost ima svoje korenine v preteklosti. Vse manj je bilo tudi avtorjev iz izseljenstva. Spreminjal se je jezik, iz zgodbe v zgodbo lahko doživljamo bogastvo in razvoj slovenščine. Velikokrat sem bila navdušena nad besediščem, nad inventivnostjo piscev. Spreminjala sta se tudi slog in struktura zgodb. Nekaj tem je zgodovinskih, avtorji ožarijo samo določen segment dogajanja v času in nam tako dajejo možnost, da sami premislimo o svojem vedenju daljne ali bližnje preteklosti. Nekateri se spoprijemajo z dilemami vsakdana. Vse zgodbe pa nam v svoji celovitosti rišejo široko panoramo tem, motivov, vzrokov in posledic. Bralec pa lahko o njih premišljuje in se z njimi sooča. Dodane kratke biografije avtoric in avtorjev pa prinašajo najpomembnejše podatke o njihovem življenju in delu. Bralec dobi tako dodatne informacije o tridesetih najboljših.
Pogovor z Evelino Umek pripravila Nadia Roncelli.
____________________
Spremna beseda Eveline umek v knjigo 30 najboljših. Iz zakladnice literarnega natečaja revije Mladika. 1973–2016
ZAPISALI SO …
Nagrajenci literarnega natečaja revije Mladika in ne samo oni, ampak vsi avtorji, so s svojimi zgodbami v več kot štiridesetih letih sestavili mozaik s temnejšimi in svetlejšimi barvnimi lisami, pisan, kot je življenje samo. V reviji Mladika je bilo od leta 1973 do 2016 objavljenih več kot 370 literarnih prispevkov, nagrajenih in priporočenih za objavo, to je obsežna antologija kratkih zgodb.
Iz nje sem izbrala trideset zgodb tridesetih avtorjev različnih generacij iz Slovenije in tujine. Lahko bi zapisali, da so to zgodbe za pokušino iz zakladnice Mladikinega literarnega natečaja in vsaka na svoj način odseva čas in prostor, v katerem je nastala. Povezane v šopek med dvema platnicama dajejo bralcu možnost, da se ob kateri zaustavi, katero izpusti, se k njej povrne kasneje, ob drugačnem razpoloženju, se v mislih poveže z avtorjem ali junaki zgodbe. To je pomembno, brez bralca ni zgodbe in tudi avtorja ni.
Zapisali so …, da bi njihove besede prišle do nas in nas nagovorile …
V biografijah pa lahko bralec spremlja posameznega avtorja na njegovi pisateljski poti, morda ga zamika, da izve še kaj več in tudi prebere.
Leta 1973 je bila objavljena prva nagrajena novela slovenskega pisatelja Pavleta Zidarja s pronicljivim naslovom: MEJA. V prvih vrsticah je zapisal:
Meje na tem svetu so vesele in žalostne, brezčutne in nore in posmehljivo čudne. Eno teh meja, ki ima naštete lastnosti, bomo opisali.
Kje teče?
Med nami samimi, med Slovenci …
Meje delijo sosede, prijatelje, znance, ena od teh meja je bila tudi železna zavesa. Življenje na eni in drugi strani meje se je odvijalo drugače, na eni strani komunizem, na drugi kapitalizem in demokracija.
Prav zato so mnogi Slovenci in Slovenke zapustili domovino, nekateri takoj po koncu vojne, drugi nekoliko kasneje. Ko je revija Mladika leto za letom razpisala literarni natečaj, je veliko izseljencev začelo pošiljati svoje literarne prispevke, zgodbe, pričevanja, spomine. Preveva jih domotožje po domu, po tisti preteklosti, ki se jim zdi od daleč tako idilična, včasih pravljična. Obujajo spomin na praznike, na obrede iz otroštva, ki so jim kljub revščini in vojni lepšali življenje in mu dajali smisel, na starše, sorodnike, prijatelje, ki so ostali v domovini. Nekateri njihovi spomini so boleči, zaznamovala jih je kruta smrt bližnjih v vojnem in povojnem času, vendar pišejo brez obsojanja, ne da bi jih postavljali v zgodovinsko dimenzijo, pišejo z distance, z obžalovanjem. Revija Mladika jim je dala priložnost, da pišejo o svojih občutkih, da razbremenijo spomin molka.
Pišejo tudi o življenju v novi domovini, v Argentini, Kanadi, Združenih državah Amerike, opažajo predsodke, krivice, ki jih doživljajo revni priseljenci, domačini, Indijanci.
Pisanje pa jim pomeni mnogo več kot izpovedovanje, z njim ohranjajo materni jezik živ, tisti jezik, ki so ga prinesli s seboj v novo domovino in jim pomeni mnogo več kot sredstvo komunikacije v krogu družine in prijateljev, prav tako izseljencev. To je jezik domačnosti, tistega posebnega prostora, ki ni dostopen javnosti. In čeprav pišejo in objavljajo v slovenskih izseljeniških publikacijah, ima objava v Mladiki drugačen pomen.To je stik s tistimi, ki živijo tam onstran, blizu domovine in zato je to zanje veliko bolj dragoceno.
Tržaški nagrajenci izpovedujejo drugačno bolečino, Slovenci prodajajo svojo zemljo tujcem, Italijanom, slovenske domačije se krčijo, izginjajo. Včasih se zapiše doživetje ob spektakularnem vdoru atentatorjev z Bližnjega vzhoda ali obsodba kmeta požigalca, posameznika, na italijanskem sodišču.
Nenehno se pojavljajo vprašanja o identiteti ob srečanju z drugim, drugače govorečim. Je pozabil na svoje korenine, na materni jezik? Eden izmed avtorjev iz Slovenije se večkrat vrača k tem vprašanjem, saj je identiteta del celovitosti posameznika, če jo zataji, zavrže, okrne svojo osebnost, del njega zamre.
Z leti se fokus premakne, Slovenija je doživela veliko spremembo, postala je samostojna država, nekateri izseljenci se vračajo domov, domovino doživljajo neposredno, od blizu.
Drugi, ki nikoli niso odšli ali so odšli samo začasno, zapisujejo svoja doživetja, razočaranja, v ospredju so odnosi v družini, med mlajšimi in starejšimi, travme iz otroštva, vendar dogodki, ki so zaznamovali ljudi tako v prvi kot v drugi svetovni vojni in po njej ne izginejo iz njihove percepcije. Skušajo jih osvetliti z razdalje dolgih desetletij na drugačen, neoseben način, osebna pripoved se spremeni v fikcijo, postane literatura in postane last bralcev. Tako postane literatura tudi drobec dogajanja v povojnem, razdejanem Sarajevu.
Preteklost je še vedno živa, čeprav odrinjena, zamolčana, tako kot so bile Aleksandrinke, dekleta in žene, ki so za kruhom odšle v Egipt.
Zapišejo se tudi vsakdanji dogodki, vsakdanja občutja, dileme povprečnih ljudi, potovanja v daljne kraje z Almo ali brez nje. Slog se izpopolnjuje, je bogat, posamezni avtorji postanejo prepoznavni prav po slogu pisanja.
Natečaja se udeležujejo tudi uveljavljeni avtorji, saj vidijo v tem priložnost, da se pomerijo z drugimi avtorji. Revija Mladika daje vsem, neznanim in uveljavljenim avtorjem, možnost, da je njihovo delo dostopno širšemu krogu bralcev, tudi takim, ki jih morda njihove knjige ne dosegajo. Nekateri, ki so svoje prve ustvarjalne korake začeli prav pri Mladiki, so kasneje svoje kratke zgodbe, romane, pesmi objavili v knjigah pri različnih slovenskih založbah. Revija Mladika jim je odprla vrata v svet literature.
»Pripovedovanje zgodb je za človeški rod nekaj tako temeljnega kot uživanje hrane. Pravzaprav še bolj, kajti če nas hrana zgolj ohranja pri življenju, so šele zgodbe tiste, zaradi katerih je življenje vredno živeti. Zaradi njih naše bivanje postane človeško.« Tako je v svoji knjigi O zgodbah zapisal irski filozof in pisatelj Richard Kearney.
Evelina Umek
