PECOL
SLOVENIJA – ITALIJA
.
Iz Domžal do parkirišča na Pecolu je 123 km. Za še več informacij glej moj starejši pps Planina Pecol, marec 2011.
.
Za vsako številko revije Prijatelj, ki je namenjena gibalno oviranim, bolnim, ostarelim in tudi zdravim in mobilnim, napišem eno idejo za potep. V tej številki sem dodal Pecol. Zato, ker je to potep, na katerega gre lahko vsakdo, ki lahko vozi ali, ki ima šoferja, da ga pelje tja. S parkirišča na Pecolu se da po asfaltni cesti peljati naprej do same planšarije, s kjer je izjemen pogled na ostenje in police pod Špikom nad policami ali Montažem, kot rečemo navadno. Tudi če ste samo tu in uživate v razgledu in ponudbi planšarije, kjer se da tudi prespati, tega dne ne boste pozabili.
To je točka, planina, ki je dostopna vsakomur, zato tak uvod.
Le od doma je potrebno iti.
Je pa ta Pecol že v Italiji, pa nič zato. Meje so samo še v naših glavah. Proč z njimi!
Pojdite z menoj na pot in verjemite mi, da boste to planino obiskali ob prvem prostem času. Midva pa sva tega dne koncem junija imela še to srečo, da sva naletela na trop vsaj 92. kozorogov (toliko sem jih potem naštel doma na slikah), ker je bil trop zaradi snega in paše še pod gorami in nama je izjemno in nepozabno polepšal dan.
.
Ne razumem ljudi, ki si zapičijo v glavo, da se bodo od doma peljali tja in tja in jih kaj malo briga, če se vozarijo mimo tisočih lepot. Slepci, ki nikoli ne bodo videli in vedeli na kako lepi Zemlji živijo. Midva se med najinimi potmi, če se le da, ustavljava kjer je lepo. Pa čeprav le za trenutek, ki ostane v spominu kot biser!
.
Na črpalki v Ratečah še napolnim tank in zapeljem takoj za tem čez mejo v smer Trbiža. Pa za mejo takoj spet ustavim. Bogdej, lepotec Mangart!
.
Pot naju pelje proti Trbižu, pred mestom skreneva levo po oznaki za prelaz Predel. S ceste, ki naju pelje naprej na sedlo v Žlebeh (Nevejsko sedlo – Sella Nevea), zavijem le nekaj metrov levo do parkirišča pri Rabeljskem jezeru. Popoldan so tu svetlobe lepše. Na jezeru je stara podrta hiška, ki ima seveda svojo bajko.
.
ZLIZAN PRAG
Korak za korakom,
podplat za podplatom,
stopinje,
ki v kamen
zarišejo rane…
Zdaj ni več korakov,
zdaj ni več stopinj,
je zdaj čas edini,
ki čezenj prestopa
in čaka,
da zase ga vzame.
Janez Medvešek
.
Potem se vrnem na cesto in nadaljujeva pot ob jezeru in za tem sledi vzpon na sedlo v Žlebeh. Vsi ti kraji imajo še naša slovenska imena. S tu pozimi pelje žičnica na kombinirana kaninska smučišča, ki se raztezalo na obeh straneh meje.
.
Ne zavijem v center naselja, ampak na tem močnem ovinku zavijem ostro desno po oznaki za Planino Pecol. Šest kilometrov asfaltne ceste je do parkirišča na planini.
.
Cesta se na koncu zravna in kar zagledamo skozi vetrobransko okno avta, ti požene kri po žilah! Parkirava in ponavadi se odločiva, kako visoko bova šla tokrat.
.
Prilagam še panoramo planine Pecol, ki je bila slikana s potepa na Kanin. Tu se vidi mogočnost planine in ostenja nad njo, ki ima najvišji vrh Špik nad Policami – Montaž ali po furlansko – Jôf di Montasio.
.
Tokrat imava namen iti le do koče in potem po skoraj vodoravni poti, ki pelje na Montaž, nad sirarno pa skreneva po pašnikih levo in se spustiva nazaj na planino.
.
Pa že pod kočo zavijeva levo, da ne delava vedno iste poti. Tu je orientacija lahka.
.
Tiho hodiva, da ne splašiva svizcev. Včasih jih je težko presenetiti, da stražar ne zažvižga in male zverinice se kot blisk poskrijejo v rove.
.
Od zgodnje pomladi do jeseni je tu mnogo cvetja. Ko sneg izgine – pomladnega, kjer pa je osončeno in toplo, pa vseh vrst. Višje ne pasejo in cvetje ostane.
.
Od zgodnje pomladi do jeseni je tu mnogo cvetja. Ko sneg izgine – pomladnega, kjer pa je osončeno in toplo, pa vseh vrst. Višje ne pasejo in cvetje ostane.
.
Tu se sneg še nabira v ledenike, ki kljubujejo vročini vse leto.
Lepo se vidi smučišče na Kaninu, proga in nad njo Prestreljenik, gora s pravim imenom. Krasno se s Pecola vidi okno …
.
… ki z bovške smeri kaže le malo drugačno, pa nič manj mogočno podobo. Planinci v oknu in pod njem so kot mravljice.
.
Pokažem ženi naj malo počaka in za prevalom me svizec ne opazi. Mladih še ni. Mladi se bojijo manj. Tekajo od rova do rova, medtem ko stari žvižgajo alarm za nevarnost.
.
Jeva in uživava. Tam nekje na 1800 m sva. Dovolj visoko, da nama je lepo. Ljudi skorajda ni in tu kraljuje MIR, ki ga le sem in tja prekine kak pisk svizca
.
TIŠINA
Kaj je tisto, kar me izvabi
iz te doline tja med skale,
tja med jase gozdnate;
pod slapove, rek korita
in planote travnate,
na snežišča in melišča,
tja v gozdove skuštrane
in v globače, na vrhove,
pa v jame pravljične,
iz te doline, kjer ne mine,
niti hip,
drobcen kratek hip brez hrupa,
ropotanja in vrvenja,
iz te doline žalostne,
kjer sekunde so merilo,
za življenje in za delo,
kjer je hrup začetek dneva
in obup tja do večera.
Da, tišina, mir sta tisto,
kar od tukaj ven me izvleče.
Bog mi daj še dosti sreče,
da jo najdem, da jo užijem,
da jo kakor goba vpijem
vase, zase in za čase,
ko je več ne bo.
Tudi tam,
na mojih tratah, na livadah, ob potokih,
v globačah, pod slapovi, na vrtovih
in vrtačah,
ko je tudi tam – ne bo.
Janez Medvešek
.
Trate rož se polnijo. Še kak dober teden in planina bo vsa v cvetju. Po pobočjih se razcvetejo rumeni grmi in ozaljšajo bregove pod ostenji.
.
Visoko in previsoko za dober posnetek, se vozarita dva beloglava orla. Krožita nad nama in nekaj vseeno iztržim.
Enakega sem videl na Kaninu in pod Krnom. Njim je poleteti do Kanina, kot meni preskočiti s skale na skalo.
.
Greva naprej. Nad nama je svizec, ki se kaj malo meni za naju. Na nekaj metrov me spusti k sebi in posnetki so že boljši. Greje se na skali in uživa v lepem dnevu. Kot midva.
Kako leto nazaj, ko je bilo preveč snega, so se le najbolj močni prebili iz debelih zametov na plano.
Mrtve sem potem našel blizu rovov, ko so jih “sorodniki” izvlekli na plano za malico krokarjem in orlom.
.
Žena hodi daleč za mano in nekaj vpije. Gledam v nebo, pa ni orlov. Pogledam v smer, kamor mi kaže, pa zamahnem z roko rekoč: “Korenine so tam, ki so jih plazovi odložili na bregu …”
Ej, pogledam bolje … Niso korenine. Velik trop kozorogov je kakih sto višincev nad menoj.
.
“Jaz grem goooor …!”, zavpijem ženi in odnese me, kot bi mi dal nekdo prižgano petardo v roke. Diham na škrge.
Pot na Montaž se tu pošteno vzpenja in do sedla ni daleč. Poduškam, naredim posnetek in nadaljujem.
.
En star ata, ki leži spodaj na straži, se sploh ne zmeni zame. Malo ga ogovarjam, pa le enakomerno in brezskrbno žveči in me komajda oplazi s pogledom. Menjajo dlako in niso lepi.
.
Ostali v tropu ležijo na skalah, tratah, oni, ki jim je prevroče, se za nekaj časa postavijo v sneg, da se ohladijo, drugi se napajajo v potočku, ki teče izpod snega, mnogi pa malo dremuckajo in se sploh ne zmenijo zame.
.
Ko prestopim navidezno varno mejo tropa, mladi zacvilijo kot mladi prašički in kak starejši malo pogleda v tisto smer.
.
“Starejši mladinci” pa se predajajo soncu, kimajo s težkimi glavami in kaj malo jim je mar obiska.
Pa nisem sam. En Italijan gre za mano kot senca. Jaz korak, on korak, jaz korak, on …
Spodaj ob poti pa se derejo otroci, kot bi jih dajal s kože. Vidim, da nervirajo trop.
.
Kakšni lepotci … Štejem jih, pa je nemogoče vse prešteti. Ležijo v snegu, po skalah, po travi. Več kot osemdeset jih naštejem. Pa so spodaj pod mano pod skalami, kamor ne vidim, še rogovi. En pravi čudež …
.
Po snežišču se dvigujem nad trop, da naredim posnetek s tropom in planino spodaj. Nevarno je. Zgoraj je gnil sneg, pod njim pa zmrznjena podlaga. Vsak korak si vklešem v sneg nekajkrat.
.
Ni in ni jih konca. Višje, ko grem, več jih je pod menoj in nasproti mene.
.
Končno pridem do sicer strme trate, pa je tu hoja bolj varna, kot je na snežišču. Levo od mene je še del tropa, nad menoj še nekaj posameznikov, ostale pa imam lepo spravljene na paleti pod seboj. Pogled, ki ga verjetno ne bom več doživel v življenju. Sem že videl nekaj posameznikov na kaki gori, majhen trop, to danes pa …
.
Počasi se jih naveličam fotografirati in po istih stopinjah se odpravim nazaj do poti. Žena je še daleč spodaj in me čaka.
.
Kar počez jo mahnem v smer sirarne in med potjo uživam v svizcih. Kar nekaj jih presenetim in jih od blizu poslikam “za osebno”.
.
Ves breg pod vrhovi je posejan s konglomerati, ki tvorijo skulpture, celo male prostore, kamor se skrijejo živali, malo višje pa je cela sobana, v kateri so v 1. sv. vojni imeli mali bunker z vrati in oknoma. V njem sem lani našel še nekaj premoga, ko so kurili med zimami.
.
Kako diši volčin. Že en cvet daje tak vonj,
če pa jih je več na kupu, pa je vonja še več.
.
Malo nižje se z ženo snideva in jo mahneva po brezpotju v dolino.
Nikamor se nama ne mudi.
Uživava v rožah, razgledih, tratah, svizcih, pogledih nazaj na trop kozorogov, ki se je s snega premaknil na pašnike in tam na rjavi travi živali komajda opaziš.
Čas sedaj ni najin gospod.
Ustaviva ga …
Okrog naju je le MIR, ki ga tu lahko primeš z roko.
Ubogi vsi tisti, ki v trumah derejo na vsem znane vrhove le zato, da se pohvalijo drugim.
Midva vrhov ne zbirava in štampiljk tudi ne.
Midva zbirava poti v RAJ. In teh je nešteto.
.
Uživava v malih stvareh, v kamenčkih,
oblikah skal, cvetju, pticah, lepih pogledih,
oblakih, koreninah, osamelcih …
Vse to je Narava podarila nam vsem,
pa jih večina tega ne opazi.
Njim štejejo le vrhovi in uspehi.
Ubogi …
Hodijo po raju, pa tega ne opazijo …
.
Že lani sem raziskal te luknje v kamnitih gmotah in pod njimi sem v grmovju našel ostanke kozorogov.
Letos je še kako okostje več. Le glave z rogovi je že nekdo pobral. Ostalo čaka na živalske pojedine. V Naravi ne gre nič v nič …!
.
Na melišču pod vrhovi, kjer se brežine počasi ravnajo, cveti drugačno cvetje.
Prav tako lepo in sam Bog ve, kako globoko segajo korenine, da preživijo cvetlice v debelih kamnitih nanosih, ki jih pekoča vročina žge dan na dan.
.
Niti ščepca zemlje ni nikjer,
pa je toliko cvetja na kupu.
Kot majhen otrok klečim na produ
in kartica v fotoaparatu se polni
z malimi čudeži …
.
Tik nad planino sva. Tu je približno tako, kot kje na morju, ko sta v ozki ulici vsaj po dve trgovini, kjer prodajajo pri odprtih vratih parfume in dišeča mila … Nageljčkov raznoraznih vrst tu ne prešteješ. En sam opojno diši, ko pa jih je na kupu tisoč, pa …
.
Zavijeva v planšarijo. Včasih kaj popijeva, tudi pojeva kako friko, pastirsko jed s Karnijskih Alp, popijeva kaj, kupiva malo sira, kako skuto … Danes v ponudbi opazim, da oddajajo tudi apartmaje in sobe.
.
Počasi se po asfaltni poti vračava na parkirišče.
Dan je še dolg in lepot ob poti je, kolikor jih hočeš.
.
NE GRE
Povedal bi,
če bi povedati to znal,
napisal bi,
če bi pero ubogalo rokó,
narisal bi,
če našel barve bi za to si prave,
pa ne, ne bom,
ker vem, ne gre,
ne moreš drugemu
opisati – narave.
Trat plišastih in rožnatih gredic
peščenih potk, nebá modrine,
petja ptic, potokov žuborečih,
snêga talečega beline,
piša vetra v vejah,
vonja rož cvetočih,
ki nosi ga veter,
na poti iz doline,
globin prepadov
in šepet tišine…
Ne moreš to preprosto razložiti,
narisati in na papir preliti,
kar mora vsak sam doživeti,
potem bo mogel
kakor ti, kar je lepo,
za svéto in za sé imeti in pa,
kar je najtežjé od vsega,
imeti to za svoj zaklad,
to razumeti
in preprosto
– imeti rad.
Janez Medvešek
.
Za danes je krog sklenjen. Koliko lepega sva doživela v nekaj urah… Danes sva brez loterije zadela glavni dobitek. Hvala ti, Narava, zanj!
Na parkirišču je več slovenskih avtov, kot italijanskih, avstrijskih, čeških in še čigavih.Ni nas malo med Slovenci, ki vemo za ta RAJ, ki ni daleč od meje na Ratečah!
.
Ne štejem več kolikokrat sva bila na planini Pecol. Čemu le?
Kaj šele, da bi vedel, kolikokrat sem se ustavil ob obali Rabeljskega jezera, ki ni dvakrat enako …
Ko je suša, se da po suhem priti na otoček, kjer je mala porušena hiška, ki te kar sama popelje v pravljico o ubogi brezdomni mami z detetom, oholimi vaščani in dobrem starčku, ki ju sprejme na dom …
.
Malokrat se peljem mimo Rablja. Navadno zavijem v slikovit mali trgec. Rudnik je opuščen, rudarji so odšli in za njimi so ostala prazna stanovanja, ki se le počasi spet polnijo in kraj spet oživlja.
Nekoč je bila cerkvica sv. Barbare, zavetnice rudarjev premajhna, pa so nasproti naredili novo, veliko, moderno …In zadaj za naseljem dajejo kraju piko na i ošiljene peterokrake Rabeljske špice.
.
Malo nižje, kjer stoji napol opuščeno rudarsko naselje, ki nosi ime Mrzla voda – Rio fredo, spet ustavim. Nekaj hiš je postalo vikend, ostale razpadajo, cerkvica posvečena sv. Janezu Nepomuku, zavetniku pred poplavami, pa še kar kljubuje času. Odprta je in vstopiva vanjo.
.
In z Mrzle vode mimo Trbiža preko Fužin ni več daleč do Rateč.
Zavijeva v gostišče Ponca, ki je takoj za mejo.
Da imajo dobro joto, povedo in strinjava se.
In kar dobiva na mizo, je lepo in gosposko dobro …
.
Iz Rateč do Domžal pa je le ura vožnje.
Ravno prav, da po lepem dnevu urediš po predalčkih vse spomine
In daš one, ta lepe, kot bisere v dušo.
.
Take so najine poti v ta raj, ki nam ga je nesreča v zgodovini porinila na sosedovo stran.
Mejá ni več, carin tudi ne, Narava je naša, od vseh, ki tu živimo.
Le malo volje je potrebno, da se odpravimo od doma in užijemo ponujeno.
Ne razmišljajte, da je to v Italiji, pa da so gore, da je dolga pot, kajti kar storiš zase in za dušo, se ne meri v kilometrih. Morda boste tudi vi kdaj deležni kakega čudeža. Mogoče še večjega tropa kozorogov? Kdo ve? Zagotovo pa boste tu deležni lepot, ki jih je malo kje toliko na kupu, kot jih je na planini Pecol. Pa vseeno v kakšni obliki. V razgledih, lahkih poteh, cvetju, ki ga ne prešteješ, dišečih tratah, ki te spravijo na kolena in jih vonjaš in uživaš …
So ljudje, ki tiščijo bisere zase v duši in jih ne trosijo naokoli.
Jaz pa …
Naj vam bo vsaj tako lepo na Pecolu, kot je bilo nama, sam Bog ve kolikokrat že.
.
Besedilo in fotografije …… Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig Sanje in Ni vsakomur dano
Narejeno in po vsem svetu potepinom poslano koncem, vročega malega srpana – julija 2019
janez.medvesek@gmail.com
