Slovenska šola Franceta Balantiča je letos doživela lep, bogat praznik učiteljev, ko smo v soboto, 11. oktobra, s hvaležnostjo celotne šolske družine počastili naše učiteljice in se jim iz srca zahvalili za njihovo skrbno in požrtvovalno, nesebično delo.

Proslavo učiteljic praznujemo v okviru godovanja velikega Slovenca, očeta slovenskih šol, blaženega Antona Martina Slomška. Izrekli smo poseben pozdrav in priznanje našim učiteljicam in katehistijama, ki nadaljujejo s svetim poslanstvom, ko posredujejo našim otrokom znanje slovenskega jezika in petja ter ponos in ljubezen do krščanskih in slovenskih vrednot. 

Proslava se je pričela  s prihodom zastave in petja slovenske himne. Sledil je nagovor učiteljice Lučke Marinčič Zafra, ki nam je nakazala najlepše vrline domoljuba blaženega Antona Martina Slomška.

Prvo točko pograma so odigrali najmlajši učenčki Balantičeve šole, to so otroci od vrtca do četrtega razreda. Najprej so nastopili otroci iz vrtca, ki so se nam predstavili z zelo prikupnim nastopom. Zapeli in zaplesali so pesmici „Iščemo medvedka” in „Pleši medo”.

Učenci in učenke od 1. do 4. razreda so nam odkrili „Razne vrste šol”,  sledila je Slomškova uglasbena pesnitev „Najboljše sladko vince” in za konec so živahno in veselo zapeli „Šolski zvonec”  in  „Prvi šolski dan”. Prekrasno so nastopili!  

Za praznik učiteljev so želeli sodelovati prav vsi! Slavju so se pridružili učenci 5., 6., 7. in 8. razreda, ki so nas popeljali skozi svet otroške domišljije, modrosti in nežnosti, vse prepleteno z ljudsko besedo in toplino doma. Pisan kolaž prizorčkov, ki so se zvrstili od šolskih učilnic, do mamine kuhinje, so z vso svojo hvaležnost poklonili našim učiteljicam! Prisluhnili smo hudomušnim glasom nagajivih učencev, nekaj smeha, kanček resnice, slišali smo pregovore o kruhu in ne nazadnje, sporočilo, da ljubezen do domačega domeka in domovine zraste že v otroških mladih src.

Z veliko hvaležnostjo smo se tudi spomnili na ustanoviteljico Balantičeve šole, predrago gdč. Angelco Klanšek, ki jo je pred desetimi leti nebeški Oče poklical po večno plačilo.   

Ob koncu te naše sproščene, tople prireditve, se nam je pridružil nadvse prijeten bil obisk okteta „In Spiritu”, vokalna skupina iz štajerskega Vojnika, ki nas je počastil s svojim petjem. Med njimi je nekdanji učenec Balantičeve šole Martin Selan, ki je sam imel tudi svoje otroke v naši šoli predno so se preselili v Slovenijo. Oktet nas je veselo presenetil z živahnim petjem in tako učiteljicam, šolarjem in vsem navzočim podarili lep šopek slovenske pete besede.

Zaključili smo proslavo z besedo hvaležnosti vsem, ki podpirajo delo učiteljic, posebna zahvala odboru staršev za vso oporo, delo in pomoč ter vsaki družini naših učencev, ki nam vsako soboto zaupa svoje otroke. Zapeli smo še himno na čast blaženemu Slomšku in z gorečo molitvijo prosili  Vsemogočnega, da bi Slomšek bil kmalu prištet med svetnike in postal naš priprošnjik v nebesih. Predno smo se razšli, smo naredili posnetek učiteljskega zbora in seveda, še posnetek z našimi gosti iz Vojnika!

Balantičeva šola

______________

Govor – Lučka Marinčič

Spoštovani otroci, starši in učitelji!

Danes smo se zbrali, da se spomnimo velikega Slovenca, blaženega Antona Martina Slomška. Rodil se je leta 1800 na Ponikvi pri Celju. Veliko lahko povemo o njim: bil je duhovnik, učitelj, pesnik in škof, predvsem pa človek z velikim srcem.

Bil je kulturni delavec, ki je s svojim delom pomembno prispeval k razvoju slovenskega jezika, kulture in izobraževanja. Kot vzgojitelj se je dobro zavedal, da napredek raste skozi pisano besedo.  Zato je veliko pisal, tako za otroke kot za odrasle. Pisal je učbenike v slovenskem jeziku, da bi se otroci lahko učili v jeziku, ki ga razumejo in imajo radi.

Bil je tudi velik domoljub – ljubil je slovenski jezik in je želel, da bi se v šolah učili v slovenščini. Zato je ustanovill prve slovenske šole. 

Bil je velik buditelj narodne zavesti. V svojih pridigah, pesmih in govorih je odločno zagovarjal slovenstvo, vrednost materinega jezika in prepričanje, da je treba živeti v skladu z duhovnimi vrednotami in narodnimi koreninami.  Toda nikdar ni poniževal drugih kultur ali jezikov. 

Slomšek je bil učitelj ne samo, ker je poučeval pisanje in branje, ampak zato, ker je vzgajal v  vrednotah, ker je ljudjem pomagal rasti v duhu, ker je vsem bil dobri zgled. Slomškova svetost ima svoje korenine v skladnosti njegovih besed in življenjem. To, kar je učil, je najprej sam živel. Tudi drugim, še zlasti starše in učitelje, je opozarjal na pomembnost zgleda.  Govoril je “…Sedanji kristjani imajo krščanski nauk v glavi, v srcu pa ne. Glava je polna vednosti, srce pa prazno čednosti. Če se glava česa nauči, se mora tudi srce poživiti! Ako je srce mrzlo za božje reči, potem govori jezik prazne besede, pa naj bodo še tako lepe in svete: od srca ne pridejo in k srcu ne gredo…” S tem besedami nas opominja, da ni dovolj zgolj znanje, ampak je pomembno tudi, kako ga živimo.

Slomškova govorica je preprosta, jasna in vsem razumljiva. Ni se spuščal v zapletene teološke razprave, a govoril je tako, da so ga lahko razumeli vsi. Med njegovimi deli je ohranjenih veliko lepih pesmi in basni, v katerih je znal na zanimiv način podati resnico tako, da bi vzgajala, bodrila in pomagala človeku rasti v trdno krščansko osebnost.

Anton Martin Slomšek nas tudi danes uči, da je znanje dragoceno bogastvo, vendar da prava vrednost izhaja iz dobrote in sočutja do drugih. Če želimo slediti njegovemu zgledu, moramo znanje povezati z dobrimi dejanji in iskreno ljubeznijo do drugih.