Na Miklavžev večer je pred šestdesetimi leti umrl zgodnje, nam nerazumljive smrti Janez Lipušček
(1914-1965). Tiste, ki so vam lasje že osiveli ali izpadli, bo priimek spomnil na Silva, urarja in pevca Vasovalcev in Gallusa.
Silvo je imel brata Janeza, ki je bil tudi tenorist in je odplul v globoke vode profesionalnega petja. Še zelo mlad je vzljubil petje in se šolal do take mere, da je postal hitro pevec-solist ljubljanske Opere. Poznavalci se spominjajo oz. so zapisali, da je bil zelo priljubljen med publiko. Sicer ni dosegel svetovnih uspehov kot npr. Anton Dermota, vendar se je znal v nastopih uveljaviti tako v liričnih kot v dramskih ali komedijskih vlogah.
Ljubljanski Trnovčani pa so vedeli povedati, da je tam vodil fantovski zbor ali kak manjši ansambel, ki so pretežno peli slovenske narodne zborovske komade. Zato je jasno, da s(m)o še posebej čislali njegovo petje v prvem Slovenskem oktetu od leta 1951 do njegove smrti. Ko je prva plošča okteta prišla do nas, smo jo navdušeno poslušali do take mere, da je vsa razorana. Njegov žametni glas nas je takoj osvojil.
Ne vem ob kateri priliki in zakaj sem brskal po spletu in odkril, da je pokopan na viškem pokopališču. Ko sem nekoč imel nekaj časa, sam ga šel obiskat, pomolil za njegov večni pokoj, potem pa poslikal grob, ki spremlja te vrstice. Naj ne bo pozabljeno njegovo petje!
GB
