Človek, kot vsako živo bitje, teži po razmahu lastnega bistva. To je njegov eksistencialni poklic, če smemo tako reči. Vendar se ta poklic lahko frustrira in to iz raznih razlogov, nekateri zunanji, drugi pa notranji, kot so naprimer osebne napačne odločitve.
Da se osebni razmah lahko udejanji je sprva potrebno, da si te rasti resnično želimo, da jo »ljubimo«, in to pomeni, da tudi resnično ljubimo samega sebe. Ne moremo učinkovito pospeševati napredek nekoga ali nečesa, katerega bit ne cenimo kot vredno, to dobro vedo starši in dobri učitelji. Čemu bi želeli razvoj nekoga ali nečesa, katerega ne smatramo kot samega na sebi vrednega? In to velja tudi za odnos človeka s samim seboj. Le če sebe spoznamo kot vrednega bomo lahko resnično želeli razvoj te osebe, ki smo mi sami. Zdrava ljubezen samega sebe je potemtakem pogoj za udejanjenje omenjenega eksistencialnega poklica, se pravi, za naše lastno udejanjenje.
Ljubezen (od) drugih ima pa tudi pri tem nepogrešljivo vlogo, saj so ravno drugi tisti, ki nam z njihovo ljubeznijo razodevajo naše ontološko dostojanstvo in nam s tem pomagajo, da sebe spoznamo kot notranje vredne. Dosti težje je, da se nekdo zave vrednosti lastnega bitja, če ni -zlasti v začetnih obdobjih svojega razvoja- bil iskreno vrednoten v lastnem bitju. Težko je rasti izven rodovitne atmosfere ljubeznivega pogleda, ki ne zavisi od dejanj, ki ni pogojen od uspešnih izidov, temveč predhodno prodre v globino bitja ljubljene osebe in ravno tako uspešna dejanja omogoča in pospešuje. Človeku dejansko ne zadostuje, da obstaja, temveč potrebuje obstajati za druge. Ima naravno pravico do tega, ker ima tudi pravico (in dolžnost), da svoje obstajanje usmeri po poti lastne popolnosti, ki je v samoti ne more doseči.
Ko to ontološko priznanje, ta bistvena potrditev lastnega bitja, primanjkuje, se običajno pojavita sledeči posledici: uporništvo, ki se rodi iz neke temeljne »zamere«, ali pa poskus nadoknadenja, ki pomanjkljivo dobro samopodobo išče nadomestiti z vrednotenjem drugih – vrednotenje, ki naj bi si ga oseba z lastnimi dejanji in zaslugami pridobila. Se pravi, človek se torej trudi, da si zasluži tuje priznaje in s tem, v najboljšem slučaju, doseže neko sekundarno potrditev, ki je osredotočena na mnenju drugih. Potrditev, ki pa vedno ostane nezadostna, ker ne temelji na pristnem eksistencialnem sprejemanju svoje biti.
To seveda doprinese nevarnost ponaredbe lastenga bistva in nadomeščanje tega s pseudo-jazom, ki v kolikor zavisi od mnenja drugih, se mora prilagoditi zunanjim pričakovanjem in samega sebe nemalokrat zataji. Namesto dinamike »rastem v tem kar sem, ker samega sebe prepoznam kot dobrega, s pomočjo potrditve tiskih, ki me ljubijo« se pojavi sledeča: »moram zaslužiti ljubezen drugih, da sebe sprejmem, in za to moram postati to, kar drugi pričakujejo od mene«. Protislovnost te zadnje možnosti je očitna, zato je pa tudi obsojena na fiasko. Nihče ne more v jedru postati kar in kdor ni; trmoglavo vztrajanje pri tem pa povzroči notranje razpoke in poveča negotovost s samim seboj, kar v začaranem krogu vso zadevo poslabša, kajti v tej nogotovosti postanemo še bolj odvisni od mnenja drugih.
Poleg tega, medsebojni odnosti postanejo v takem slučaju le instrumentarni. Iz strani drugih, kajti če ne priznajo moje ontološke vrednosti, me seveda ne bojo cenili kot cilj-sam-na-sebi, torej postanem zanje le sredstvo. A tudi iz lastne strani, saj sam »uporabljam« priznanje drugih kot nadoknadno sredstvo ob pomanjkanju pristenga samovrednotenja. V tem primeru ni torej čudno, da človek reificira samega sebe in druge. Kar se samega sebe tiče, ker se pojmuje kot »produkt«, ki se drugim skuša uspešno predstavljati na izložbi. Kar se tiče ostalih, se pa zanimanje osredotoči na priznanje drugih, ne pa na druge kot take, se pravi, človek razosebi odnose z drugimi in podzavestno vrne kar je prejel: pomembno je kar drugi »naredijo« (ali me »ljubijo« ali ne), niso pa drugi pomembni kot taki, v ontološkem smislu. Pomembno postane, skratka, kar jaz prejmem od njih.
Ker je to medsebojno uporabljanje razosebljeno, tudi ni čudno, da kvalitativne značilnosti obledijo in padejo v pozabo, ter se prvotnost obrne na količinskost. Že ni važno kdo me prizna, kaj mi prizna, ne zakaj… važno postane koliko jih je.
Vse to seveda ni novo. Imamo pa dandanes nova sredstva za to. Zanimiv primer je gumb všečkanja na dandanes tako masovnih socialnih mrežah. Tam ni pomembno kdo so tisti, ki všečkajo ali kateri so njihovi razlogi, pomembno je le koliko všečkanj je. Všečkanje samo postane torej razosebljeno, brez prave prisotnosti.
Tehnofobi si ob tem radi trgajo obleke, kar je marsikdaj pretirano. Tehnologija nam dandanes nudi zanimive možnosti, tudi v socialnem smislu. Le vedeti moramo katere so te resnične možnosti (in omejitve), da ne pričakujemo česar nam ta sredstva ne morejo dati in da ne zapademo v skušnjavo, da bi si predstavljali, da lahko nadomeščajo vezi drugih zvrst. Ko upamo, da nam bojo nudile več kot zmorejo, bo seveda vedno nezadostno, in jim bomo -paradoksalno- še več prosijačili, in tako naprej…
Jostin Rosenstein, izumitelj like-funkcije na facebook-u, redno izjavlja, da je imel s svojo zamislijo najboljše namene. Prizna pa tudi, da je že davno na lastnem mobilu odstranil facebook aplikacijo in da ga skrbi kaj je njegov izum doprinesel.
Napaka ni v všečkanju, in tudi ne v želji po njem. Komu pa ni všeč, da ga všečkajo? Komu ni ugodno, da se drugim zdi zanimivo, vredno, zadeto kar imamo za povedati, ali da se jim zdi lepa kakšna naša slika, ali da nam priznajo kakšno dejanje ali izdelek? Če bi ta članek bil odprt na javna všečkanja bi se avtor prav gotovo veselil ako bi jih dobil. Napaka je sicer v tem, da postanejo naša dejanja, naše misli, naša podoba podvrženi na to všečkanje in da iščemo, kot rečeno, z njimi nadoknaditi pristno spoznanje našega dostojanstva, ter da zaradi tega zapademo v ponaredbo lastenga bistva. To nas seveda oddalji od resničnega osebnega razmaha in postane, prej ko slej, utrudljivo in zasužnjevaljno.
Martín Sušnik
