V začetku marca sem se lektorica slovenščine mudila med Slovenci v Chacu. Na pobudo Veleposlaništva RS v Buenos Airesu je bil s finančno pomočjo Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu med 5. in 10. marcem organiziran kratek intenzivni tečaj slovenskega jezika in kulture.
Potekal je v prostorih srednje šole EES N° 5 “Domingo Faustino Sarmiento” v Las Breñas, kjer živi najštevilčnejša slovenska skupnost v tej 1000 kilometrov oddaljeni provinci. Tečaj je organiziralo društvo Asociación Civil Colectividad Eslovena de Las Breñas, ki je poskrbelo tudi za obširno promocijo. Vabilo na tečaj je bilo objavljeno v lokalnem časopisu, odmevalo je iz zvočnikov številnih radijskih postaj, pri pouku so nas obiskali tudi z lokalne televizije.
V dveh skupinah se je osnov jezika učilo 18 potomcev Slovencev in njihovih prijateljev: Margarita Klemenc, Delia María Simonic, Marta Mónica Fassano, Agustín Ruiz, Sofía Gabriela Cordoba, Susana Margarita Simonic, Rolando Weinhold, Fedra Wienhold, Alexia Danisa Weinhold, Milton Leonel Weinhold, Sebastián Hoening, Vesna Maia Itatí Feldmann, Lidia Lowenthal, Nélida Haidé Calderó, Margarita Brunskole, Marianela Anahí Paolovich, Lía Mailén Nat in Laura Ruiz Mianovich. Na urah smo se prav tako seznanjali s slovenskimi simboli, zgodovino, pokrajinami in njihovimi značilnostmi, navadami Slovencev ter kulinariko. Tečaj smo sklenili v soboto s podelitvijo potrdil o udeležbi, ki jih je pripravilo društvo, ter s predavanjem »Becas y herramientas para estudiar esloveno«, ki se ga je udeležil tudi predstavnik za kulturo občine Las Breñas, Rubén Belsky.
Po zaključku me je predsednica društva, Susana Simonic, popeljala po mestu, ki bo čez nekaj let praznovalo 100. obletnico ustanovitve. Mesto se ponaša z nazivom Capital Provincial del Inmigrante, sestavljalo ga je 27 skupnosti, od katerih jih je danes dejavnih le še 8, med njimi tudi slovenska. Čeprav prvotnih priseljencev (večinoma z Dolenjske) ni več, se njihovi potomci s skromnimi sredstvi in s še skromnejšim znanjem jezika nadvse trudijo ohranjati slovensko izročilo živo. Razkazali so mi prostore društva na robu mesta, ki zaživijo zlasti novembra ob prazniku priseljencev, tablo z imeni prvih slovenskih priseljencev v Chacu, ki stoji na zemljišču, kjer naj bi se v prihodnosti uredil Slovenski trg, ter občinski muzej priseljencev.
Na dan odhoda sem se srečala še z Estelo Drganc, Miho Barletom in Juanom Nemanicem, predstavniki slovenske skupnosti iz bližnjih mest Saenz Peña in Villa Angela. Tamkajšnja slovenska skupnost je manjša in kljub prizadevanjem še ni povezana v samostojno društvo. Ob kavi sem jim predstavila nekaj novosti, kot so spletni tečaj slovenščine, novi učbeniki za slovenščino in druge publikacije ter štipendije za mlade. Izrazili so željo, da ostanemo v stiku in da ob naslednji priložnosti organiziramo tečaj še v Saenz Peñi.
Tečaj v Chacu je bil zelo toplo sprejet in glede na maloštevilnost slovenske skupnosti izredno dobro obiskan. Društvo Asociación Civil Colectividad Eslovena de Las Breñas se je izjemno potrudilo pri organizaciji, saj je pouk potekal nemoteno, manjkala ni niti promocija. Udeleženci tečaja so spoznali osnove jezika, ki se v teh krajih žal ni ohranil, in veliko izvedeli tudi o Sloveniji in njeni kulturi. Upam, da sem s tečajem vzbudila zanimanje za ohranjanje slovenske kulture tudi med mladimi, ki so bili še posebej navdušeni nad možnostjo učenja slovenščine v Ljubljani s pomočjo štipendij Urada. Želja vseh je, da bi tovrstni obiski postali redni in da bi s tečajem naslednje leto nadaljevali.
Tjaša Lorbek
