Svoboda

O svobodi se veliko govori, ker je velika vrednota. Osebna in neodtujljiva pravica vsakega človeka. Uzakonjena v večini družbnih sistemov, demokratičnih in nedemokratičnih ustavnih ureditev. In je neprestano v nevarnosti. Med ljudmi dogovorjene zakonodaje ji ne morejo zagotoviti popolne veljave. Vzrok je neustavljivost samoljubnih interesov ne le med posamezniki, ampak tudi v politiki, ekonomiji, kulturi … da ne govorimo o nevladnih organizacijah, kar vzame veter z jader v zakon zapisani besedi. V ustavo in zakonodajo zapisana beseda razvodeni v človeških praksah. 

Za svobodo nas je oprostil Kristus. Pavlovo besedo poznamo iz Svetega pisma. Ta beseda je Božja. Zapisal jo je človek, Kristusov apostol, in beseda ni njegova. On jo le oznanja in iz lastne izkušnje ve, kaj govori. Beseda ga je popolnoma zlomila, ga vrgla ob tla. Nemočen in oslepljen je moral priznati, da je premagan v vsem, kar je imel za najsvetejše in najjasnejše spoznanje. Vse leži z njim vred v cestnem prahu. Pobirajo ga spremljevalci in mu najdejo streho in posteljo. Iz teme in nemoči pa ga dvigne šele obiskovalec, Jezusov učenec, ki mu pojasni, da ima Bog z njim svoje načrte. Privoli in začne spoznavati svobodo, ki mu jo zagotavlja Jezus, čigar učence je srčno preganjal. Sedaj je postal eden izmed njih. Tega si ni izbral sam, bil je izbran in poklican. In klica ni zavrgel. 

Te svobode mu ne more vzeti noben človek. 

Eno so ideali, drugo pa je življenje. In vendar je med zgoraj omenjenim pojmovanjem in sprejemanjem osebne svobode velika razlika. 

Človeška zakonodaja je slovesno zapisana in razglašena, vendar v praksi pušča pogosto posameznika ali cele skupine ljudi na cedilu. Tudi milijonski narodi in ljudstva z lastno kulturo ne uživajo prostosti za svoj razvoj v prihodnost. Pred močnejšim nasilnežem človeški zakon ne ubrani pravice do svobode. Revež ostane sam in ima uteho le v svoji zavesti, da je sicer poteptan, zaničevan, osiromašen, nemočen … Krepi ga le lastni ponos, dokler zdržijo telesne in duševne moči. Sam se bori med soborci enake usode. Potem pa pade. 

Božja zakonodaja je tudi slovesno zapisana. Najprej v kamniti tabli, potem v človekovo srce. Dostojanstvo besede je zagotovljeno, ker pride v človeka kot razodeta Beseda z močjo, ki izhaja iz Božje svetosti in vsemogočnosti. Njen garant ni dogovor med ljudmi, ampak dogovor med Bogom in človekom. Zaveza. To je obljuba, ki je človeku podarjena iz Božjih ust. Beseda Božje zvestobe velja kljub človekovi slabosti. Slabost te svobode je torej le na strani človeka, z Božje strani pa uživa popolno gotovost. In ta daje moč človeku sredi preizkušenj. Tudi njega lahko strejo, umažejo, poteptajo, mu vzamejo življenje. V tem ni sam. Živi v zavesti, da stoji v preizkušnji enako nemočen kot tisti njegovi sodobniki, ki nimajo vere v razodetje. Svet egoizmov ga tolče, ugonablja, mori – kakor Pavla. Vendar ve, da mu je Bog pripravil zavetje. In da ga On vzdržuje v dostojanstvu notranje svobode, ki mu jo je pridobil Kristus. Kristjan ve za cilj svojih preizkušenj. Ve, kaj so minljive dobrine in katere so večne. 

Vi ste luč sveta, vi ste sol zemlje. Jezusov učenec se vedno premalo zaveda velikega poslanstva, ki ga nosi za druge ljudi v svoji veri. Ljubezen Božja nas pošilja v prostor, ki ga poznamo, med ljudi našega okolja in sveta do konca zemeljskih meja, da živimo in delimo luč vere. Luč je potrebna povsod, kjer je mrak in tema v srcih ljudi. Sol ne more popraviti sprijenih stvari, ampak pomaga ohranjati zdrave, da ne zgnijejo. To razločevanje omogoča vsakemu, da spozna osebno nalogo, ki jo ima in nosi zase in za druge okrog sebe. 

Spoznanje je Božje vabilo. Sprejem vabila je odločitev in vstop na pot oznanjevanja. Oporo najde vsak v skupnosti vernih, v župniji, to je živo telo Kristusove Cerkve. Človeku ni dobro, če je sam. 


Janez Pucelj
Naša luč, september 2022



Please follow and like us: