Oktobra letos bo preteklo sto let od plebiscita na Koroškem. A že sedaj potekajo dogodki v zvezi s to pomembno obletnico. Skoraj cela Koroška je ostala na avstrijski strani, ločena od Slovenije – tako kot v istem času tudi velik del Primorske.

Ob tej priložnosti smo prosili gospoda Valentina Inzka, naj nam posveti nekaj minut, za kratek pogovor o tem dogodku in sedanjem spominu nanj.

Valentin Inzko je Korošec, avstrijski diplomat. Po babici izvira iz znane Einspielerjeve družine, ki je dala Slovencem šest duhovnikov. Eden izmed njih je bil prof. Andrej Einspieler, deželni poslanec, izdajatelj devetih časopisov, med njimi časopisa Slovenec in Mir, in ki je skupaj s škofom Slomškom ustanovil leta 1851 Mohorjevo družbo v Celovcu. V tej tradiciji je deloval tudi profesor dr. Valentin Inzko, oče našega današnjega gosta, avtor, zgodovinar in tudi predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev. 

Diplomat Valentin Inzko ml. je bil veleposlanik v Bosni in Hercegovini ter v Republiki Sloveniji in je deloval v Aziji, Severni Ameriki in Evropi. Trenutno je predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev in Visoki predstavnik mednarodne skupnosti v Bosni in Hercegovini.

.

.

R.F.: Ključen je bil plebiscit, usoden za Slovenijo; Koroška je bila ločena od Jugoslavije oz. Slovenije. Kako danes gledajo Slovenci Rož, Podjune, Zile na tisti dogodek?

V.I.: Koroški Slovenci imajo izredno močno regionalno in deželno zavest. Vlogo je igrala zgodovina, saj je bilo Gosposvetsko polje na Koroškem, tudi ustoličevanje knezov, in sploh so koroški Slovenci zelo vezani na svojo domovino, ne pa na Kranjsko. 

Seveda pa so igrali vlogo tudi gospodarski vidiki, saj si noben koroški Slovenec ni mogel predstavljati gospodarskega sodelovanja koroških Slovencev z osrednjo Slovenijo preko Ljubelja. Tudi tedanja vojska Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) za časa plebiscita ni igrala posrečene vloge.

R.F.: Avstrija je seveda marsikaj obljubila slovenski manjšini, a malo izpolnila. Tudi pod vplivom nacizma, zelo močan na jugu Avstrije, je slovensko prebivalstvo moralo marsikaj potrpeti …

V.I.: To je morda največje razočaranje. Obljube smo dobili v senžermenski pogodbi leta 1919, v koroškem deželnem zboru septembra leta 1920 pred plebiscitom, v Avstrijski državni pogodbi leta 1955 in končno leta 2011 z Memorandumom o dvojezičnih napisih in drugih zadevah. Obljube se niso izpolnjevale, samo delno ali pa z veliko zamudo. Vse to in drugi usodni vzroki so bili del načrtovane germanizacije in asimilacije, ki so povzročili, da je naše število dramatično padalo. Če je bilo leta 1920 kakih 100.000 Slovencev, jih je danes le še približno 10.000.

.

.

R.F.: Je narodna zavest še vedno močna med Korošci? Sam sem imel priložnosti biti (v Argentini) s Slovenci iz Koroške, in vedno so bili zelo zavedni. 

V.I.: Narodna zavest tistih, ki so ostali zvesti materini besedi, še nikoli ni bila tako močna. Smo sicer številčno majhni, vendar izredno samozavestni in aktivni. Podobno je kot v Argentini. Vzemite 7.000 do 10.000 Argentincev ali kako občino in se vprašajte, koliko imajo oni prireditev in koliko jih imate vi. Mi na Koroškem jih imamo okoli 1.000, z Domom SODALITAS v Tinjah pa še mnogo več. To ne premore nobeno avstrijsko mesto ali skupina te velikosti. 

Imamo pa tudi vse več naših ljudi na vodilnih funkcijah, ki dodatno krepijo samozavest koroških Slovencev. Novi škof recimo je koroški Slovenec, mnsg. Jože Marketz. Ali direktor Burgteatra na Dunaju, največjega nemško govorečega gledališča v Evropi, je Martin Kušej. Smo kulturna velesila in pisatelje, kot so Lipuš, Maja Haderlap ali pa Fabjan Hafner, poznajo po vsej Avstriji. Tudi slikarje Omana, Janusa, Vouka in druge. Imamo pa tudi univerzitetne profesorje, novinarje, filmske ustvarjalce, kreativne režiserje itd. Predvsem pa imamo tudi tri slovenske gimnazije s skoraj 1.000 učenci.

.

.

R.F.: Ob tej obletnici je verjetno marsikje prišlo do kake spominske proslave. Kako je prišlo do performansa Dies Irae, v katerem je nastopila Valentina, vaša hčerka, in to v obeh jezikih?

V.I.: DIES IRAE je uprizorila begunska hči, Nika Sommeregger, Valentina pa je igrala eno od treh glavnih vlog. Performans primerja s presunljivimi besedili izgnanstvo Trojank, ki jih je opisal Evripid, z izgnanstvom koroških Slovenk za časa Hitlerja. Iz druge svetovne vojne obstaja namreč kar nekaj pisem naših žena, ki so v svojem obupu in hrepenenju po domovini pisale pretresljiva pisma domov na Koroško. Seveda tema izgnanstva ravno vam “Argentincem” ni neznana. Citiral bi le en stavek iz DIES IRAE: “Na azil in begunstvo se ne moreš pripraviti!” 

R.F.: Tudi predstavitev Handkejevega prevoda knjige Hafnerjevih pesmi je potekala v novem kulturnem domu v Svečah in prav v tem času. Peter Handke – Nobelov nagrajenec, je namreč sin slovenske matere. 2019 je bil nagrajen z Nobelovo nagrado, in vemo, da mu je materin jezik znan.

V.I.: V moje veliko veselje je predstavitev Hafnerjevih pesmi s prevodi Petra Handkeja potekala v domačih Svečah v novem kulturnem domu, ki ga urejam že štiri leta. Handkeja sem pa zopet srečal na veliki šmaren, na gospojnico, 15. 8., saj prihaja iz Pariza redno v svoj domači kraj v Grebinj. Ta dan nikoli ne zamudi petih litanij, ki jih je deloma citiral tudi v svojem nagovoru za Nobelovo nagrado v Stockholmu v slovenščini: “Sveta Marija, prosi za nas!” itd.

.

.

R.F.: Kako pa gledate na prihodnost Slovencev oz. Korošcev v smislu obstoja kot del slovenskega naroda? Prav sedaj je nekaj novih dvojezičnih krajevnih oznak. Je to morda znak za boljše odnose avstrijske vlade do Slovencev?

V.I.: Atmosfera še nikoli ni bila tako pozitivna, zanimanje za slovenščino nikoli tako veliko. To opažamo pravzaprav že od sinode 1972 naprej, ko je prišlo na cerkvenem področju do sprave in konsekventne dvojezičnosti v cerkvah, njenih dokumentih in medijih. Boljšo atmosfero občutimo tudi od trenutka, ko je padel komunizem v Jugoslaviji in je Slovenija postala ne samo samostojna država, temveč tudi članica EU in NATO. Na kratko: številčno, demografsko nazadujemo, imamo pa tudi kar lepo število nemško govorečih sodeželanov, ki so se naučili našega jezika. Naša samozavest in ponos pa rasteta.

R.F.: Jezik je odločilen za ohranjevanje narodne zavesti, saj sta narodni značaj in jezik tesno povezana. So na Koroškem slovenske šole, kamor zahajajo otroci, tako v osnovne razrede kot v srednjo šolo?

V.I.: Naš cilj je seveda kvalitetna izobrazba v slovenščini od jasli in otroškega vrtca, preko osnovne šole in gimnazije do univerze, kar je deloma že uresničeno. “Z jezikom smo ali nismo” je rekel že Prešernov nagrajenec Florjan Lipuš. Zato je kakovostna izobrazba eden glavnih ciljev narodnostne politike na Koroškem.

.

.

R.F.: Bi želeli še kaj dodati?

V.I.: Argentinski in koroški Slovenci smo do neke mere v podobnem položaju. Dali ste Sloveniji enega predsednika vlade, enega kardinala, SKA je natisnila skoraj 300 knjig, ste samozavestni in uspešni. Vse to ste pa dosegli, čeprav niste imeli nikakršne podpore od države. To prednost pa imamo mi na Koroškem, saj država predvideva izobrazbo, sodstvo in administrativni jezik v slovenščini. Naš trud in borba se pa nadaljujeta, da se vse te obljube tudi uresničijo.

Vendar je najpomembnejše kulturno delo, ogenj, ki ga nosimo v sebi in ljubezen do maternega jezika. To je garancija, da bomo obhajali tudi 200-letnico plebiscita leta 2120.

R.F.: Lepa hvala torej za vaš čas in obilo sreče želimo koroškim Slovencem ter obstoj na mnoga leta!

Rok Fink

Lektoriranje: Tjaša Lorbek

.

.