Spominska proslava v Slomškovem domu

V nedeljo, 24. junija, smo tudi v Slomškovem domu počastili naše padle domobrance na vsakoletni spominski proslavi.  Ti junaki so darovali svoje življenje iz ljubezni do Boga in domovine Slovenije. Ob 9. smo se zbrali k lepo obiskani sv. maši, ki jo je vodila ga. Neda Vesel. Bila je obenem tudi šolska in komunitarna maša. Daroval jo je naš župnik g. Franci Cukjati. Med pridigo je poudaril, da je prav ta dan praznik sv. Janeza Krstnika, ki je tudi bil mučenec. Takoj po maši sta Jože Oblak in Aleks Kastelic  pripravila prostor za proslavo. Navzočim je spregovoril Jože Lenarčič, ki je med drugim povedal: “In kakšni so bili ti mladi? Videli smo jih med nami, videli smo jih, kako so ponovno začeli svoje življenje od začetka, tukaj v Argentini, videli smo jih kako so prenašali svoje trpljenje v tišini, kako so potrpeli v pomanjkanju in kako so tiho trpeli največje trpljenje, ki je bil za njih spomin na prijatelje in sorodnike, ki so bili kruto umorjeni. Videli smo, kako so delali v tišini, ne da bi se pritoževali. Videli smo jih kako so bili ganjeni do solz, ko so jih preplavili spomini. Videli smo jih moliti. Pobožni, vedno zvesti v pobožnosti. V Sloveniji niso imeli priložnosti živeti z njimi, mi pa smo imeli to čast. Zato smo tako ponosni na njih in se jih z veseljem spominjamo.”  

Sledil je odrski prizor “Dvoje pisem”, avtor Miklavž Trpotec  (Nikolaj Jeločnik). Mateja Hribar Šmalc in Polde Malalan sta brala pismi, napisani v tistih daljnih povojnih časih. Kljub doživetemu trpljenju in strahu, ki je po njem ostal v srcih, nas pismo spominja, naj ne izgubimo vere, upanja in ljubezni: “Ljubi! To je tvoja posebna odlika. Ljubezen bo premagala vse, tudi nasilje in vezi in ječo in smrt! Ljubi pa vse: domovino, ker je ljubezni vredna; brate, ki so jo potrebni; sovražnike, ker je tak ukaz božji; trpeče, ker jim je v tolažbo, stanovitne, da jih z njo potrdiš; uboge, teh je zdaj veliko; preganjane, da jim bo v zavetje; matere, da bodo zdrave; otroke, da se nam ne izgube; pa tudi nas, da bomo po ljubezni z vami.”

Ob koncu prizora so se najprej otroci in za njimi vsi navzoči s prižganimi svečkami v rokah v procesiji pomaknili v spodnje prostore pred spominsko ploščo padlim.  Med tem je Štefan Godec bral imena naših padlih sorodnikov. Učenci Slomškove šole so recitirali pesem in nato smo vsi skupaj zmolili in zapeli himno “Moja domovina”.

V dvorani smo tudi imeli razstavo fotografij padlih sorodnikov ramoščanov,  ki jo je na novo oblikovala Viki Kastelic. Odrski prizor je režiral Štefan Godec, otroško recitacijo je pripravil in vodil Marcelo Brula, za pripravo odra in luči je poskrbel Aleks Kastelic, zamisel  in pripravo proslave je pa imela na skrbi Marjana Poznič.

Lepo je bilo, da smo se jih spet spomnili!

ASB

(foto: Pavel Brula)

Govor Jožeta Lenarčiča:

»Dragi rojaki,

Zopet smo se zbrali da se spomnimo svojih najdražjih; vseh tistih fantov, ki so bili strahotno pokončani, samo zato ker se niso pridružili takratni boljševiški revoluciji na Slovenskem.

Ena izmed redkih priložnosti, ob kateri se jih kdo še spomni, so predvsem te argentinske proslave, oddaljene 12.000 kilometrov od krajev, kjer se je vse to zgodilo. Slovenska zgodovina še vedno skriva te zločine, še vedno zapostavlja te žrtve, kot da to niso bili Slovenci, kot da se to ni nikdar zgodilo.

Ohranjamo spomin nanje, ker zelo dobro vemo kdo so bili. Bili so naši sorodniki, prijatelji naših staršev in starih staršev. Poznamo jih preko tistih, ki jim je čudežno uspelo pobegniti pred pokončanjem.  Tisti, ki so prišli v Argentino, predstavljajo majhen delež te generacije fantov. Njim je bil dan čudež preživetja in oni so priča te zgodovine.

Imeli smo veliko proslav v 70 letih in slišali smo veliko zgodovinskih dejstev, ki obsojajo komunizem. Poslušali smo veliko argumentov o komunistični izdaji, o tem kako so izdali našo domovino tujcem, o načinih kako so poskušali izničiti našo slovensko identiteto, da bi prisilili narod k asimilaciji takemu načinu življenja in navadam, ki so nam bili popolnoma tuji.

Ne bi se rad preveč ustavljal pri zgodovinskih dejstvih, ki so naše mlade spremenili v junake, saj preprosto ni potrebno veliko argumentov, da razložimo na kateri strani so bila poštenost, ljubezen do naših korenin, nacionalna integriteta, slovenska načela in vrednote.

Želim predvsem nagovoriti mlade, tukaj med nami; njih, ki poznajo zgodovino le po knjigah,  ki so o vsem tem samo nekaj slišali, pa čeprav je ta tragedija doletela lastnega deda ali pradeda, težko razumejo kašne grozote so morali tisti mladi takrat pretrpeti.  

Želim nagovoriti mlade, ker velika večina žrtev komunističnega nasilja so bili zelo mladi slovenski fantje. Moj oče je bil star komaj 16 let ko je dobil poziv od partizanov, in je že drugi dan z sosedom stopil k domobrancem. Samo 16 let, pa se je že moral odločati. Vsi mladi so se morali takrat odločati.

Zelo mladi so bili, kot vsi tile mladi tukaj danes med nami.

Tako kot se sedaj učijo in delajo naši otroci, tisti fantje so se učili in delali sredi preprostega življenja v takratni Sloveniji. Nobeden ni takrat sumil, da so se nekateri na skrivaj  pripravljali, da bi jim odvzeli ta mir.

Nobeden si ni mislil, da so bili komunisti pripravljeni storiti takšne krivice nad slovenskim narodom. Govorili so o uporu proti okupatorju, v resnici pa so vsa njihova borčevska poročila govorila samo o likvidacijah »notranjih sovražnikov« za zmago revolucije.

Tisti, ki so pripravljali komunistično revolucijo, so načrtovali zrušitev slovenskega človeka, slovenskega duha; tistega duha, ki je takrat še slonel na stebrih: Bog-Narod-Domovina.

Uničiti so hoteli Slovenca, in na njegovem mestu postaviti nekega sovjetskega prototipa. Čisto tuji človek. Njihov načelnik ni bil Slovenec,  bil je Stalin, o katerem Slovenci niso do takrat slišali še nič.

Slovenija prav tako ni prej poznala tiste tuje besede, ki so jih komunisti uporabljali: tovariš, bela garda, živel Stalin, narodni izdajalci, peta kolona, protirevolucionarji, likvidacije…

Slovenci nismo prej poznali teh besed. Bile so noro tuje, grozljive, sovražne.

Bili smo majhen narod, miren, poln preprostih navad; sosedje so si zaupali in pesmi so se kar same rojevale. Vendar so tovariši izbrisali nasmehe, utihnili so zbori, in zaupanje je bilo odpravljeno. Ukazali so sovraštvo med revolucionarji in slovenskim narodom.

Ti morilci so izdali narodovo poštenost; predali so naše sanje tuji sovjetski tiraniji, in si izmislili zgodovino brez srca.

Slovenija še danes ohranja tiste stare sovjetske učbenike. Heroji na eni strani, izdajalci na drugi. Tako naivna in otroška razlaga zgodovine, da žali človekovo inteligenco. Zgodovina brez poštenega spomina. Zgodovina po starem, partijska, ponarejena, umetna, napisana z domišljijo, kot da se ni zgodilo to kar se v resnici je.

Če, kot pravijo, zgodovino pišejo zmagovalci, potem obstaja še druga zgodovina, ki se je ne sme omenjati. In v Sloveniji tista druga zgodovina še vedno čaka.

Citiral bom en kratek dogodek iz časa revolucije, ki nam lahko pomaga razumeti kako si lahko na zelo preprosti način razlagamo zgodovino. Omenil ga je gd Justin Stanovnik  v svojem govoru v Kočevskem rogu pred leti.

Gospod Stanovnik je povedal primer nekega fanta, kmeta, ki je dobil poziv iz strani partizanov. Takrat ni imel izbire, in je šel z njimi v gozd. Mnogi niso bili pravočasno obveščeni in so takoj verjeli komunistično laž o uporu proti okupatorju. Po nekaj tednih je ta fant prišel domov, zvečer, in se oglasil  pod okno mamine sobe.

»Kaj pa delaš tukaj? – je prestrašena vprašala mama.

»Zbežal sem, mama – je odgovoril fant.

»Zakaj, kaj se je zgodilo? – je trepeče vprašala spet mama.

»Mama, to niso naši ljudje.

To niso naši ljudje. Kakšna definicija. Čeprav so bili slovenski partizani, niso bili naši. Ta preprosti fant, ki o komunizmu še ni vedel nič, in ki tudi o politiki ni nič vedel,  je znal povedati to, kar je ključno, da razumemo tisti del naše zgodovine: kaj je narod doživel s prihodom revolucije. Preprosti kmečki fant je znal povedati to kar si danes zgodovinarji v domovini ne morejo razložiti. Prava zgodovina je to kar narod doživi, ne pa interpretacija nekega intelektualca, izoliranega od dnevnih dogodkov tistega časa. Zgodovina more vzkliti iz ljudstva do knjig. Če se zgodi obratno, je to izdaja človeštva.

Slovenija je sedaj samostojna, res je, vendar še ni popolnoma svobodna. Samo resnica bo osvobodila Slovenijo.

Ne smemo pozabiti, da, resnica katera jo mi poznamo, govori o mladih, ki so delali in študirali in so bili zelo preprosti, z istim pogledom polnim upanja, kot ga imajo naši otroci danes; mladih, polnih smeha in iluzij. In vsa ta nedolžnost, vsa ta energija, hrepenenje po življenju, se je morala takrat ustaviti, za vedno zamrzniti.

Nekoč sem slišal škofa Štumfa, ki je o teh povojnih zločinih rekel naslednje: »koliko svetnikov mora imeti Slovenija, ki jih mi niti poznamo ne.«

Res je, in ne samo Slovencev, koliko svetih mora biti v skrivni božji bližini?  Sveti, ki jih ne poznamo in ki so le božji, a so tako veliki, kot tisti, ki jih častimo. Te neznane svetnike ne častimo, pa vendar vemo, da obstajajo, ker si drugače ne moremo razložiti vseh teh čudežev, ki so se zgodili po vojni, da se je lahko veliko Slovencev rešilo in bilo priča tega, kar se je zgodilo. Ne dvomim v to, da so ti svetniki zelo zaslužni za to, da smo mi danes lahko tukaj.

Za nas je lahko razumeti to zgodbo, ker poznamo kdo so bili njeni junaki. Ko je moj oče govoril o svojih kolegih iz udarniškega bataljona v Novem mestu, je bil vedno ganjen, rekel je: »bili so odlični fantje, pogumni, večino sem videl umreti v boju in nikoli se niso pritoževali nad ničemer, bili so zmožni pretrpeti vse.«

To priznanje je zato, da se spomnimo te neverjetne mladine. Imamo to čast, da vemo kdo so bili in da so nam zapustili tako dober zgled.

Ta zgled je kot bakla: nosimo to baklo ponosno v svojih srcih.

—–

Share this...