Resnico zakrito odkrijte!
Hladno jutro nas je štiriindvajsetega junija zbralo v sanjuški stolnici. Sončna svetloba je osvetljevala resnico, ki ni bila nikdar zakrita med vsemi, ki smo našli svoj dom na tujem. Čuteče petje Mešanega Pevskega Zbora pod vodstvom prof. Andrejke Selan Vombergar nas je vabil k spominu zgodovinskih grozot, trpljenja, mučeništva in junaštva naših Domobrancev, žrtve vojne in revolucije, za katerih se je darovala sveta maša. Delegat slovenskih dušnih pastirjev, msgr. Jure Rode je na praznik sv. Janeza Krstnika razmišljal o njegovem zgledu ponižnosti in o poslanstvu oznanjevanja Besede, do mučeništva. Tako kot domobranci, ki so pogumno branili najvišje vrednote, prav do mučeniške smrti.
V Našem Domu smo pred spomenikom Franceta Balantiča opravili molitve in prosili Pravičnega Boga, naj podari padlim junakom svetlobe rajske srečo. Predsednik mladine, Nace Kržišnik ter domobranci, g. Jože Kržišnik, g. Franc Uštar, g. Stane Mustar ter g. Albin Magister so v žalnem sprevodu prinesli venec rdečih nageljev ter ga položili pred spomenik.
Slavnost je nadaljevala v zgornji dvorani. Gdč. Lucijana Oblak je omenila, da so med nami žive priče strašnih dogodkov, najstrahotnejšega poglavja slovenske zgodovine. A ti, katerih se še posebno spominjamo, niso umrli, čeprav jim je bilo življenje prezgodaj prekinjeno. Oni bodo za vedno živeli v našem spominu in v naših srcih. Nato je podala besedo slavnemu govorniku. G. Albin Magister nam je poudaril, da za Domobrance ni bilo večjih vrednot, kot so: narod in družina, domovina, Bog… Nam, potomcem, je pa vložil v srce, da bi vsa resnica o Domobrancih iz naših ust obšla prav v vsak kotiček Slovenske dežele…
Počasi se je zastor odpiral in prikazal se nam je Vstali Kristus, premagalec smrti, ki ljubeznjivo sprejme vse, ki so mu bili zvesti… Nastopajoči so se vrstili in nam čustveno podali delo Martina Sušnika “Spomin v preteklost”. Domobranec, slovenski emigrant in njegov sin so nam odkrili to, kar še vedno nosijo v srcih…
“Pomni, slovenski sin:
če nima važnosti jok,
naj važnost ima vsaj spomin…”
“Pot na dva dela je šla:
en del je odšel, drugi je doma.
Jih videl je svet,
trpela sta oba.”
Scena, delo g. Toneta Oblaka s sodelavci, je bila primeren okvir za recitatorje: Kamila Mehle, Milena Zupanc, Tone Erjavec, Erik Oblak, Ignacij Mehle, Tomaž Miklič ter Avguštin Malovrh. Deklamacije so se lepo prepletale s pesmi Mešanega Pevskega zbora. G. Toni Rovan in Aleks Puntar sta prevzela režijo, skupina “Luč in zvok San Justo” pa osvetljavo in zvok. Vsem, prisrčna zahvala!
Vsi skupaj smo zapeli “Moja Domovina” in tako zaključili to spominsko akademijo.
“Ne išči krivice, ne maščevanja, ne smrti. Narodu bodi zvest, odprt. Čeprav ne najdeš pravice, ohrani čisto si vest. Boriti se moraš v iskanju resnice…BOG: pomagaj mi v iskanju poti…NAROD: prek morja si, a tukaj živim…DOMOVINA: povej mi, kje si…”
Lučka Bergant Uštar
foto: Lučka Oblak Čop
Govor g. Albina Magistra:
Proslavo naših junakov, naših mučencev, naših DOMOBRANCEV, začenjam z izrekom že iz davnih časov: IME VELIKO POVE! Zgodovino Slovencev v zadnjem, dvajsetem stoletju, od leta 1941 naprej, bi jaz dajal pod naslov DOMOBRANCI in … neslovenskega imena tistih, ki ga pa danes rajši ne omenim. »Oče, mati, bratje in sestre!«, je pesem, ki mi iz srca zavre, ko zaslišim domobrancev, slovenskih, nadvse ljubo mi ime. Ime, ki meni veliko pove, če ne že skoraj vse. DOMOBRANCI, svojo zemljo ljubimo; mi, domobranci, mi se borimo. Narod in družina, domovina, BOG, so vrednote, ki jih, za domobrance, večjih ni bilo; in jih še danes, zame in za nas… ne more biti. Ime, sem rekel, veliko pove: odkod sem prišel in tudi že, kako in kam moram iti. Ker tistih, katerih ime se mi nocoj izrekat ne ljubi, danes že ni, in so tokrat, revčki, brez vere v Boga, v junijskih dneh nam brate, domobrance, in tudi njihove svojce, goloroke in, torej, nemočne, mučili in z gnevom počasi morili, potem pa še večkrat, komaj še žive v brezna poskrili – bi danes, POTOMCEM LE-TISTIH, rad, s tribune naših domobrancev proslave, tole povedal.
Ne bodite strahopetci in RESNICO zakrito odkrijte, RESNICO povejte, kjerkoli že ste; svojim otrokom, sinovom, hčeram, v šolah, na vseučiliščih, na javnih tribunah, v parlamentu in tudi na zastonjskem oddihu. To je vaša dolžnost, če želite srečo v življenju imeti. Resnico o domobrancih, o Vaških Stražarjih, o Belih vseh, ki so pod knuto svojih bratov umirali in za svoje življenje niso prosili, čeprav so vedeli, da je življenje lahko nekaj lepega, a trpljenje predvsem – nekaj svetega. In z milostjo, iz nadzemskih višin, bi tako morda, Vi, potomci z zločini okrvavljenih, celo svojcem na drugem svetu pomagali. In ne čudite se, potomci le-tistih, če vam svoje želje izrečem, ki, bogdaj, da bi se vsi mi, tukaj navzoči, nje iskreno, (kot kristjani) NAVZELI in je ta, da bi resnica vsa, o domobrancih, o naših mučencih, iz vaših ust, kotička vse naše dežele obšla in bi se, v takem primeru, solza iz oči naših mučencev, njim, svojim krvnikom v odpuščanje, utrnila. Gledano, seveda, vse to, »sub specie aeternitatis«, z večnostnega vidika. In vam, potomcem tu neimenovanih, bi lahko tudi odleglo, ker bi z iskrenim navdihom in celo resnico očem radoznalih videti dali.
Zaključim svoj, morda nepričakovani, malo čudni nagovor, s spominom iz tistih dni s pesmico svojega brata, ki sva oba jo živela:
Ko v kranjsko noč odmeva rdečih tolp divjanje,
se v dušo nam vsiljuje le vprašanje:
V naročju, tvojem, res prostora ni za sina,
nezvesta mati domovina?
——-
