NEKJE JE NAPAKA
Vsako leto se v mesecu juniju spominjamo naših domobrancev in vseh žrtev vojne in komunistične revolucije.
Letos je bila spominska proslava v nedeljo, 30. junija.
Ramoščani smo se zbrali v dvorani, kjer je naš dušni pastir g. Franci Cukjati daroval sveto mašo. Med mašo je bilo ljudsko petje, ki ga je vodila ga. Mirjam Klemenc Černe.
Po maši smo ostali v dvorani, kjer smo sledili spominski proslavi.
V prvem delu je naš pevski zbor Ex Corde, pod vodstvom ge. Marte Selan Brula, zapel domoljubno pesem Miroslava Vilharja Lipa zelenela je.
Irina Podržaj je prebrala besedilo Helene Jaklitsch, ki nas je popeljal v tiste gozdove, ki so bili priče trpljenja, bolečin in ponižanja. “Že sedem dolgih desetletij počivajo pod težo zemlje, ki so jo nanje vrgli bratje po rodu, tujci po misli”. Groza je presunila tiste dni, ko je vlada ukazala, da ni prostora za drugačno misleče ljudi v naši ljubi Sloveniji.
Sledila je recitacija učencev Slomškove šole. Podali so nam pesem Umrli smo (avtor Branko Rozman).
Za tem je pevski zbor zapel molitev Oče, združi nas (prirejena po Jn 17, 21; Ps 133, 1-3).
Branje Zofije Bokalič nam je razkrilo, da za domobrance ni bilo druge možnosti, ne izgovora ne izmikanja, češ, »saj se ne da nič spremeniti«, temveč so se odločili, da se bodo borili za svoj narod in svoj rod.
Mladina je pod vodstvom Štefana Godca recitirala pesem Bilanca (avtor Ivan Minatti).
Majda Godec je natančno opisala, kdo so bili možje in fantje, ki so nam z daritvijo svoje krvi izprosili svobodno Slovenijo. Večina je živela vsakdanje življenje tistega časa, tako kot ga danes živi večina med nami.
Ramoški rojaki imajo tudi med sorodniki in znanci žrtve vojne in revolucije. Vsaka je bila imenovana, medtem ko so se na platnu vrstile njih slike ob čutečo zapeti pesmi Oče, dobri Oče (besedilo in glasba The monks of Weston Priory, B.Rus).
Za konec nas je Cintija Pregelj spomnila, da še vedno prihajamo na njihove grobove, na katerih ni nagrobnikov z imeni, saj jih tisti, ki so ukazali moriti, nočejo dati. Zaradi njihovega zgleda, danes nimamo pravice reči, nič se ne da. Njihov vzgled na naša pleča nalaga odgovornost, ki se ji nimamo pravice izmikati, ker so mučeniško darovali svoje življenje za Boga, za narod in za rod.
Otroci so s prižganimi svečkami odšli na dvorišče in jih položili pred spominslo ploščo. Ob molitvi rožnega venca, ki jo je vodil Jože Oblak, so tudi ostali navzoči sledili otrokom in za konec skupaj zapeli domobransko pesem Moja domovina.
Irena in Lojze Kočar
.
.
—————————————-
BILANCA – Ivan Minatti
Nekaj je narobe,
nekaj je prav res narobe,
treba bo prelistati račune
za nazaj.
Nekje je napaka
pravzaprav majčkena napakica:
gre za milijonček
dobro naloženih kosti,
za milijonček
oči in src,
vročičnih od navdušenja,
da ne štejemo
solz, obupa, vere, kletvic
in kar je še takih neoprijemljivih postavk
kot je dim
požganih trupel in domačij.
Nekje tiči napaka in red mora biti.
Kajti kaj veš kdaj in od kod:
in na vratih — inšpekcija,
sila natančna, zoprna gospa
Zgodovina.
S suhljatim kazalcem bo,
kot z nihalom velikanske ure,
ki kaže stoletja,
drsela
od
rubrike
do
rubrike:
kako si naložil Kapital?
koliko vrgle obresti?
kako si obračal
kosti in srca?
da o solzah in slepi veri
in kar je še takih neoprijemljivih postavk
ne govorimo.
Z nepremičnim pogledom bo terjala odgovor,
z nepremičnim pogledom bo terjala odgovor.
In nikakršna kuvertica
— terjala bo odgovor
in ne jaz tebi ti meni
— terjala bo odgovor
in ne seksi strip in še kaj
ne bodo premaknili neizprosnega pogleda. Ne.
Nekje je napaka
in treba bo prelistati račune,
da o čem drugem ne govorimo
