SPOMINSKA PROSLAVA | Naš dom San Justo

Letos, ob 80. obletnici prisilnega odhoda iz domovine se s spoštovanjem in bolečino v srcu spominjamo vseh, ki so izgubili življenje zaradi komunističnega režima.  V nedeljo, 29. junija, je sanhuška družina pričela nedeljsko jutro s sveto mašo za vse žrtve komunističnega nasilja na Slovenskem. Daroval jo je g. Robert Brest. Mešani pevski zbor San Justo je bogoslužje obogatil s petjem pod vodstvom prof. Diega Péreza.

Nadaljevali smo spominsko slovesnost v Našem domu, ko smo pred spomenikom posvečenem domobrancu, mučencu, pesniku in vzorniku Francetu Balantiču darovali skupno molitev, ki jo je pripravil naš dušni pastir, g. Robert Brest, v kateri smo priporočili smo duše umrlih usmiljenemu in pravičnemu Bogu. Ob Balantičevem kipu smo položili venec ter spominsko ploščo ob 80-letnici prisilnega odhoda naših prednikov iz rodne domovine, ki je bila blagoslovljena pri sv. maši, in se v spoštljivem spominu poklonili vsem padlim žrtvam.

V zgornji dvorani Doma je napovedovalka Sonja Miklič toplo pozdravila vse navzoče ter nas popeljala v drugi del slovesnosti. Zbrano smo prisluhnili slavnostni govornici, Ivani Tekavec.  Besede so mnogo več kot le spomin, je krik ljubezni, bolečine in iskanje ter zahteva pravice in pravičnosti. Njihovo trpljenje, utišani glasovi in izgubljene sanje ostajajo neizbrisljiv del naše zgodovine. Ti možje, žene in otroci niso padli v boju – mnogi so preprosto izginili, brez sodbe, brez slovesa. Spomin nanje nas opominja, da svoboda, dostojanstvo in resnica niso samoumevne vrednote, temveč dragocena dediščina, ki jo moramo varovati.

Preko družinske zgodbe se poklanja tisočim žrtvam revolucionarnega nasilja v Sloveniji – ljudem, ki so trpeli preganjanje, izgnanstvo in smrt samo zato, ker so razmišljali drugače ali želeli ohraniti svoje vrednote. Njena osebna zgodba – o starih starših, ki so pobegnili brez ničesar, o očetu, materi in o razseljenih družinah – je zgodba raztrganega naroda, ki še danes ni prejel priznanja ali zadoščenja.

To sporočilo pa nagovarja tudi prihodnje rodove,  spominja nas, da poznavanje zgodovine ni le lekcija, temveč odgovornost. V času, ko nas tok vsakdanjosti zlahka odnese stran od preteklosti, ostaja dolžnost, da vztrajamo v resnici in ohranjamo živ spomin na tiste, ki so trpeli, izgubili dom, življenje in dostojanstvo. V imenu tistih, ki so padli brez sojenja  in vseh, ki so preživeli z razklano dušo, se dviga glas,  za spomin, za pravičnost in za našo istovetnost. Naj ne pozabimo, naj ohranimo resnico in dostojanstvo za vse, ki so bili utišani za vedno

Po končanem govoru, se je na odru Frida Beznika pričela spominska akademija. Skupina mladih fantov je sredi odra doživeto in srčno recitirala več poezij, ki govorijo o težkih časih vojne, begunstva in spomina na domovino. Pesniki opisujejo gozdove, poti bega, taborišča in občutke izgube, a tudi mir, ki ga najde v naravi in spominih. V njih čutimo ljubezen do Slovenije, žalost nad izgubljenim in hvaležnost za vse, kar ostane – vera, upanje, beseda in pesem. Spomin je nekaj dragocenega, kar moramo ohraniti in spoštovati. Mesec junij nas spominja, da ne smemo pozabiti, kdo smo, od kod prihajamo in da tudi v bolečini lahko najdemo moč za prihodnost.

Ob koncu spominske slovesnosti smo vsi navzoči s ponosom zapeli pesem Moja domovina.

Odbor Našega doma se še posebno zahvaljuje vsem nastopajočim in sodelavcem letošnje Spominske akademije: slavnostni govornici Ivani Tekavec; za zamisel in režijo odrske predstave, Toniju Rovanu; skupini Luč in zvok; za pripravo odra, fantom in možem Našega doma;  recitatorjem Naceju Kržišniku, Sebastjanu Žgajnarju, Aleju Llallire, Martinu Uštarju, Luku Trpinu in  Mateju Urbančiču; za video s posnetki, Tatjani Malovrh; Gabiju Ravniku, ki je poskrbel za fotografije in Barbari Kržišnik za snemanje letošnje proslave.

Za prihodnje generacije naj bo ta spomin svetilnik. Naj nikoli več ne dovolimo, da bi se krivica zakrila s politično močjo ali da bi človeško življenje postalo brezimno orodje za dosego ciljev. Spominjajmo se  ne zato, da bi ostali v preteklosti, temveč, da bi gradili boljšo, pravičnejšo prihodnost.


NDSJ



Please follow and like us: