V junijskih dneh leta 1945 je bilo napisano najstrahotnejše poglavje slovenske zgodovine. Zato je prav, da spomin ne utihne!
Pri sveti maši v sanhuški stolnici sv. Justa in Pastorja, ki jo je daroval prelat msgr. dr. Jure Rode, smo se spomnili in molili za vse žrtve vojne in komunistične revolucije na slovenskem. Med sv. daritvijo je pel Mešani pevski zbor San Justo pod vodstvom prof. Andrejke Selan Vombergar. Številni udeleženci smo se po končani sv. maši kot v spokojni procesiji pomikali proti Našem domu, kjer bi prisostvovali spominski akademiji.
Tam smo pred spomenikom pesniku-mučencu Francetu Balantiču, z msgr. Rodetom zmolili za slovenske mučence, ki so s svojim življenjem branili vero in domovino. V poklon in spomin vsem tem žrtvam nasilja brezbožnega komunizma, so preživeli domobranci položili venec rdečih nageljnov. V molitvi je dr. Jure Rode priporočil naše rajne -poznane in brezimnike- usmiljenemu in pravičnemu Bogu.
Akademija se je nadaljevala v glavni dvorani Našega doma, ko je navzoče pozdravila napovedovalka Tatjana Malovrh, preživele domobrance pa povabila v prvo vrsto. Tam so zasedli svoja častna mesta g. Jože Kržišnik, g. Stane Mustar, g. Tone Rovan in g. Francelj Uštar.
Sledil je slavnostni govor inž. Jožeta Žaklja, ki nam je v jedrnatih, jasnih in dojemljivih misli, opisal življenje v -nekoč idiličnem- rojstnem kraju Šentjošt, ki je hitro in nepričakovano zamenjal srečo za grozoto vojske in komunističnega nasilja. Spregovoril je o ustanovitvi Vaških straž, ki so prav v okolici njegovega rojstnega kraja zagledale luč 17. julija leta 1942. G. Žakelj je opisal težke, hude trenutke napada partizanske posadke v lastni hiši in kako je on, takrat 15 mesečni dojenček, rešil materi življenje v skoraj čudežnem dogodku. Na koncu je inž. Jože Žakelj še dodal: »Še enkrat poudarjam, da so bili domobranci prava narodna vojska, ki je branika vero, narodna izročila, krščansko kulturo, domačijo in pa seveda pred vsem, golo življenje. Vsi smo potomci teh junakov in jim dolgujemo čast in hvaležen spomin! Slava jim!«
Po teh presunljivih spominih, je zastor razgrnil mogočnega Kristusa, ki je z odprtimi rokami sprejemal žrtve iz brezna. Na odru se je najprej pojavila skupina mlajših fantov, priromale so žene in dekleta in potem še recitatorji – solisti.
V zamisli Mirjam Oblak in režiji Tonija Rovana smo prisluhnili deklamacijam.
Se spomniš brat …? – Vanči Štrubelj
V vrtu – Lojze Grozde – Marjan Vombergar
Utrinek – Lojze Grozde – Niko Oblak
Bolestni sonet – Lojze Grozde – Alex Puntar
Težak je križ – Lojze Grozde – Sebastjan Žgajnar
O, da bi mogel – Marjan Jakopič – Vanči Štrubelj
Daj mrtvim pokoj in živim mir! – Tone Kuntner – Ignacij Mehle in Nace Kržišnik
Ne pozabi …! – Karel Mauser – Aleks Puntar
Akademijo je bogatilo petje Mešanega pevskega zbora San Justo, ki ga vodi prof. Andrejka Selan Vombergar; nastopili so s sledečimi skladbami:
“Vsi so prihajali” ženski zbor MPZSJ
“Oblaki so rdeči” – Janez Močnik, moški sekstet fantov iz San Justa
“Slovenski domobran” ter
“Mi slovenski smo vojaki” moški zbor MPZSJ ter fantovski sekstet.
“Gozdič je že zelen” MPZSJ
K globokemu podajanju teksta, ubranemu petju, domišljeni zasnovi in prepričljivi režiji se pridruži izvirna scena mojstra Toneta Oblaka ter priprava odrskega prostora Claudia Selana s sodelavci.
Kočevski Rog, Teharje, Hrastnik, Huda jama, Škofovi zavodi, škofjeloški gozdovi so kraji, ki bodo ostali za vedno zapisani v slovenskem spominu kot priče mučeniške smrti naših mož in fantov. Na tej strani morja pa smo in obstajamo že tretja in četrta generacija, ponosni potomci junaških Slovencev in Slovenk, ki bomo sveto skrbeli, da bo njih spomin ostal vedno živ. Naj bo sled vseh in vsake žrtve enkrat in za vedno tudi dobila svetlo mesto v slovenski javni zgodovini, zato bomo še naprej pričevali o naših junakih, ki so življenje darovali za svobodo, Boga, narod in dom.
Poroča gdč. Ivana Tekavec
.
.
