POGOVOR Z G. TOMAŽEM ZAJCEM
6. oktobra bo minilo natanko 2o let, odkar je bil na obisku v OŠ Žužemberk zagotovo eden največjih med Slovenci—olimpionik Leon Štukelj. Po materi Mariji Milner, po domače Bildovi iz Zafare, je namreč Suhokranjec. Odprl je prizidek k telovadnici in se, čeprav že v 101. letu, z iskrivo živahnostjo , bistrino uma in prisrčno skromnostjo zapisal v spomin vsem, ki so napolnili tribune do zadnjega kotička. V Žužemberk ga je pripeljal njegov spremljevalec in prijatelj g. Tomaž Zajc, takrat državni sekretar za turizem.
Dober mesec za tem, 8. 11. 1999, je Leon Štukelj umrl. V njegov spomin je bila vsako leto organizirana Štukljeva spominska ura, na katero je bil povabljen tudi g. T. Zajc. Povedal je mnogo zanimivih dogodkov in prigod, ki jih je doživel na številnih potovanjih z Leonom Štukljem. Zavzeto je sodeloval pri zbiranju donacij za prvi Štukljev doprsni kip v Sloveniji, ki stoji pred vhodom v šolo in ga je izdelala mag. Alenka Vidrgar. Vesel je bil Štukljevega kotička v Muzeju znanih Suhokranjcev, spominske plošče na rojstni hiši Štukljeve matere v Zafari in 9.11. 2018 še odkritja njegovega bronastega reliefa v Parku znanih Suhokranjcev.
Da bi bralcem Suhokranjskih poti odkrili še žive spomine na velikega Suhokranjca, smo g. T. Zajca zaprosili za pogovor. Z veseljem se je odzval.
Leon Štukelj, H. Antonio Samaranch in Tomaž Zajc, v Lausanni (CH), 1993
Prosim, da se bralcem Suhokranjskih poti na kratko predstavite.
Sem Tomaž Zajc, po izobrazbi sem diplomirani profesor geografije in turizma. Vse svoje življenje sem deloval v turizmu in leta 2001 končal delovno dobo kot državni sekretar za turizem.
Kdaj in kje sta se z Leonom Štukljem prvič srečala ?
Gospoda Leona Štuklja sem spoznal 19. decembra 1991, ko sva se prvič srečala na njegovem domu v Mariboru. Tega dne se še dobro spominjam ; močno je snežilo, zato sem se iz Ljubljane odpeljal z vlakom v Maribor. Na kratki poti do Kersnikove 1 sem se ustavil v cvetličarni in kupil šopek za njegovo soprogo Lidijo.
Kako ste postali Štukljev spremljevalec in prijatelj ?
Tega še sam dobro ne vem. Že po spoznavnem srečanju sem imel dober občutek, da se bova kmalu spet srečala. In res, najino prijateljstvo je trajalo polnih 8 let, vse do njegove smrti.
Katere naloge ste imeli kot njegov spremljevalec in kam sta potovala ?
Moja naloga je bila predvsem priprava in izvedba številnih potovanj doma in v tujini. Šele v samostojni Sloveniji je bil Leon Štukelj postavljen na vidno mesto med velikimi Slovenci, kot si ga je kot olimpionik, ugleden pravnik in velik Človek nedvomno zaslužil. V težkih povojnih časih je bil zaradi njegovega odklonilnega odnosa do komunizma odrinjen in pozabljen.—Skupaj sva potovala predvsem v tujino, skupno 31-krat, od tega trikrat v ZDA in enkrat v Kanado. Od evropskih držav bi omenil predvsem tri : Francijo, Nizozemsko in Nemčijo, v katerih je osvajal olimpijska odličja. Obiskala sva tudi papeža v Vatikanu in predsednika Sokolov v Pragi.
Vaše prijateljstvo z Leonom Štukljem je za Vas dragocena izkušnja, ki Vam veliko pomeni. Katere njegove vrline ste najbolj občudovali ?
Pri Leonu sem občudoval predvsem njegovo skromnost in samodisciplino. ( V telovadnici v OŠ Žužemberk je rekel : » Za uspeh je potrebno trdo delo in disciplina. » ). Imel je izjemen čut za resnico, pravico ( bil je pravnik, sodnik ), za soljudi—sproščeno se je pogovarjal s predsednikom države in pometačem na ulici pred hotelom . Včasih me je rahlo motilo, da je zavračal vse materialne dobrine, ki so mu bile nudene proti koncu življenja. Nikoli ni želel govoriti o krivicah, ki so se mu dogajale po vojni.
Ste zakladnica spominov na številne prigode, ki ste jih doživeli z Leonom Štukljem. Povejte kakšno za naše bralce.
O tem bi lahko napisal knjigo. ( Morda pa še kaj nastane. ). Te tri so mi ostale najbolj v spominu.
Na Olimpijskih igrah v Atlanti je s svojim nastopom očaral tri in pol milijone TV gledalcev po svetu in prisotnega predsednika ZDA Clintona. Ena od mojih zadolžitev je bila, da sem uradnega napovedovalca naučil pravilne izgovorjave Štukljevega priimka.
V času najinega obiska v Amsterdamu so bile tam demonstracije proti rušitvi olimpijskega stadiona. Udeležila sva se jih tudi midva. Organizirala jih je Fanny Blankers Koen, štirikratna olimpijska zmagovalka OI iz Londona. Njen brat je bil lastnik brusilnice diamantov, v kateri so Leonu na čast izdelali posebno značko—pet olimpijskih krogov s petimi diamanti.
To značko je Leon Štukelj nosil s posebnim ponosom. Na srečanju v hotelu Radin jo je izgubil. Poštena čistilka jo je vrnila. Žal nisem mogel zvedeti za njeno ime, da bi se ji zahvalila.
Od l. 1999 pa do danes ste z veseljem sodelovali z OŠ Žužemberk in v projektu Park znanih Suhokranjcev. Povejte nam kaj o tem.
Čeprav bo letos minilo že 20 let od obiska Leona Štuklja v OŠ Žužemberk, se tega dogodka živo spominjam. Predvsem zaradi prisrčnega sprejema, nabito polne telovadnice otrok, ki so z navdušenjem prisluhnili olimpijskemu zmagovalcu. » Suh sem, torej sem Suhokranjec…,« je začel svoj nagovor. Ob vsakoletnih Štukljevih spominskih urah sem vedno povedal nekaj spominov. Z veseljem sem pomagal šoli pri zbiranju donacij za njegov doprsni kip in bil ponosen, da je Žužemberk s tem obeležjem prehitel njegovo rojstno Novo mesto in Maribor, v katerem je živel. Kot znameniti Suhokranjec si je to vsekakor zaslužil. Doslej je bilo v Sloveniji postavljenih 14 obeležij, in sicer v Novem mestu, Mariboru, Ljubljani in Žužemberku.
Tudi spominska plošča v Zafari je prispevek k zavedanju , da so korenine Športnika sveta v majhni suhokranjski vasici. 9. 11. 2018 sem bil na Dnevu spomina na znane Suhokranjce, ko je Leon Štukelj dobil še bronasti relief v Parku ZS. Upam, da se bo tradicija nadaljevala—z veseljem bom še prišel v Žužemberk.
Kaj Vas spominja na Leona Štuklja ? Zakaj je po vaše pomembno, da se ohranja spomin na pomembne Slovence?
Imam veliko dragocenih spominov v srcu in 650 fotografij.
Drevo ima korenine, ljudje imamo svoje prednike, narod pa velike ljudi, ki so zaslužni za njegov razvoj in obstoj na področjih književnosti, jezika , športa, gospodarstva…. Vse je treba spoštovati in jih tudi v obliki obeležij posredovati zanamcem.
Hvala za Vaše odgovore in vso podporo projektu Znani Suhokranjci. Želimo Vam veliko zdravja in še kdaj nasvidenje v Žužemberku.
mag. Jelka Mrvar
