V SVOBODNI SLOVENIJI PRED 50 LETI
Komunizem, fašizem, nacizem in vsa v to skupino spadajoča gibanja, ko pridejo na oblast, začno istovetiti svoje gibanje z državo. Države, kjer vladajo, postanejo „socialistične“, fašistične, narodno nacionalne. Vse, kar ni z njimi, postane protidržavno. Vsak zakon, vsaka naredba, celo vsaka kaprica strankinega funkcionarja, se mora brez ugovarjanja sprejeti. Kdor bi se upal oporekati, mora biti pripravljen na ječo, na koncentracijsko taborišče, na smrt. Postal je sovražnik države, izdajalec, ničvrednež, ki mu ni več mesta v lastni deželi. To vse smo Slovenci mogli čutiti na lastni koži. Fašizem in nacizem sta v zgodovini že opravila svojo žalostno vlogo, komunizem, ki si je poleg svoje lastne zlonosne doktrine privzel še vse slabo od fašizma in nacizma, pa še obstaja in daje čutiti vsemu svetu svojo moč in svoje načrte. Pri uspehih, ki jih, žal, moramo vedno znova pripisati svetovnemu komunizmu, imajo nemalo zaslug naivneži v svobodnem svetu, ki si kar s silo dopovedujejo, da komunizem ni to, kar sam o sebi trdi, da je: revolucionarno gibanje, čigar naloga je zavzeti cel svet in mu naložiti svojo diktaturo.
Komunisti postanejo neznansko nervozni, če jim kdo stopi na prste in pove nekaj, kar jim ne gre v račun. Tako je močno završalo med rdečimi v naši domovini in njihovimi pomočniki, ko si je “Katoliški glas“, neodvisen list, ki izhaja v Gorici, upal povedati resnico o stanju slovenskih katoličanov v domovini in o njihovih obupnih poskusih, da bi si ohranili vsaj drobec pravic, ki jih rdeča ustava sicer priznava, stranka pa, ki se istoveti z državo, na vse načine oporeka in po svojih organih in svojem tisku ne opusti nobene prilike, da bi zadala vedno nove udarce katoličanom in jim dala vedeti, naj opuste vsako upanje na kako izboljšanje.
“Katoliškemu glasu“ sta odgovorila dva branilca rdečega režima: eden v ljubljanskem “Delu“, drugi pa v tržaškem “Gospodarstvu“, tako da imajo bralci vtis, da se ne brani rdeči režim, ampak da oštevajo goriški list ljudje, ki niso komunisti in ki jim je le zato, da domovini nihče v inozemstvu ne jemlje dobrega glasu. Tržačan je za motto svojega oštevanja vzel znano angleško rečenico „Right or wrong, my country“, t. j.: “Prav ali narobe, moja domovina je“, Ljubljančan pa je prikrojil znano latinsko frazo: „De mortuis nihil nisi bene,“ tako, da je mrliče zamenjal z domovino: De patria nihil nisi bene.
Kakšen naj bo ob vsem tem naš zaključek? Eden od gornjih dveh je zapisal, da hoče “Katoliški glas“ nadaljevati tam, kjer smo mi, „belogardisti“, morali nehati leta 1945. Nam na čast je iznašel še eno novo oznako “neobelogardizem“. Ta novi naziv nam je lahko le v ponos, kot smo ponosni na prvega. Hoče menda povedati, da ne samo stari rod, ki je leta 1945 moral nehati in ki počasi odmira, ampak tudi novi rod, rojen izven domovine, stoji v liniji, ki jo imamo za pravilno in bo na njej tudi ostal. Ta rod, naj bo z okraskom “neo“ ali brez njega, ljubi svojo domovino, kakor so jo ljubili njegovi očetje in pradedi. Ljubi pa tudi ideje, ki jih ohranja za vsako ceno: svoje krščansko prepričanje in svojo fanatično ljubezen do svobode, ki je mogoča le v demokraciji in medsebojni strpnosti. Dobro zna ločiti med državo in režimom, med narodom in vladajočo stranko, med domovino in njimi, ki se hočejo z njo istovetiti.
Ljubi pa tudi resnico! Mi, ki živimo v tujem svetu, imamo priliko, da govorimo o svoji domovini. Vedno smo polni hvale o njenih prirodnih lepotah, o njenih gorah, jezerih, poljih, morju; o delavnosti in brihtnosti naših rojakov, o njihovi ljubezni do knjig, do petja, do reda, do napredka. Žal pa moramo, ker smo resnicoljubni, povedati, kaj jo kazi: rdeči režim, ki je totalitaren in materialističen, ki poklicno zatira vse, kar mu je v tej smeri nasprotno, to je — željo po svobodi in vzgojo v narodnem, verskem smislu.
Turistom, ki so od tam prišli, navdušeni nad razmerami v naši domovini, kjer so videli ceste, polne avtomobilov, cerkve, polne vernikov, pa blagostanja, ki ga čutiš na vsak korak, znamo tudi povedati, česar oni niso mogli videti: Kaj bi se npr. zgodilo oficirju, ki bi si upal iti v nedeljo k maši? Kako vržejo na cesto učiteljico, ki si upa javno krščansko živeti! Kako državni uslužbenci nosijo svoje otroke skrivaj krstit v oddaljene župnije in kako se tudi tajno cerkveno poročajo in se ob nedeljah vozijo na “izlete“ v kraje, kjer jih v cerkvi ne bo nihče poznal. Kako napadajo dobrodelne ustanove, ki hočejo pomagati mladini ali zapuščenim, češ, da je to klerikalizem. Kako preganjajo cerkveni tisk in cerkvene ustanove z vedno novimi šikanami in grožnjami. Povemo tujcem tudi resnico o trenutnem blagostanju v naši domovini: slovenski človek mora delati dva “šihta“, enega v tovarni, drugega doma v obrti ali na polju, njegova žena pa tudi mora zapustiti dom in družino ter iskati dela v tovarni ali pa onstran meje, kjer dela kot ponižna čistilka in dekla ljudem, ki ji ob vsaki priliki pokažejo, da je manjvredna in da je zanjo le tako delo, ki ga domače ženske ne marajo. Da imamo neko stopnjo udobja v naših domovih in da smo dosegli višjo raven življenja, vendar veliko pozneje in daleč za našimi sosedi, ki se razvijajo v demokratični svobodi in ki so svoje rane kot premaganci veliko preje zacelili, kakor pa zmagoslavni jugoslovanski narodi, ki danes hrepeneče pričakujejo krepkih valut svobodnega sveta v zameno za zdravo delovno silo svojih državljanov in tvegajo, do bo velik del teh ljudi utonil v tujem življu, ki ga obdaja in obvladuje. Ker ljubimo resnico, moramo tudi povedati, kam gre naša kultura in njeni nosilci: da je zamrlo prosvetno življenje, nekdaj vir vsestranskega napredka, da so izginili z naše zemlje prosvetni domovi, s svojimi knjižnicami, gledališkimi odri, telovadnicami in klubi, da je na ta način preprečena narodu vsaka oblika, da bi mogel gledati, misliti in sklepati po svoji zdravi pameti, ne da bi mu kdo ukazoval, kaj in kako naj misli.
Po preteku treh desetletij nas še ni konec. Vse kaže, da rdeči hočeš-nočeš računajo že z novim rodom ljudi, ki izven domovine v polni svobodi trezno opazujejo dogodke doma in o tem svoje mnenje tudi lahko povedo. Radi se pohvalijo z vsem, kar je v naši domovini lepega in dobrega. Veseli so vsakega napredka, ki se doma kljub rdečemu režimu vendar pozna. Kdor pa res ljubi svojo domovino, pa ne sme zatiskati svojih oči pred napakami, ki njeno lepoto grdo kazijo in zaslužijo vso grajo. Ena važnih nalog naše emigracije je tudi ta, da ostanemo slaba vest za one, ki domovino sedaj slabo vladajo.
Kako lepo in častno je biti tak „sovražnik“ domovine.
Kk
Svobodna Slovenija, Leto XXXV – Št. 31 (5. 8. 1976)
