Na kulturo smrti nas je opozoril papež Janez Pavel II. Poslal je v svet sporočilni izraz, ki se je prijel na širokem polju razprav o sodobnih izzivih družbenega, političnega, ekonomskega, kulturnega in predvsem duhovnega dogajanja v razmerah sodobnosti. Pojem sodobnosti danes premočno določa globalizacija in razkoračeni mediji.
Propagando o svoji nujnosti si krepijo in širijo mediji sami že s tem, da je vsem na razpolago njihova mnogoplastna dejavnost in jih bralci ali uporabniki, kot se temu reče danes, jemljemo nekontrolirano resno. Ne opazimo, da nam nikoli ne povedo, kje so prekoračili mejo med poročilom in komentarjem. In v tem grmu tiči zajec. Ime mu je manipulacija.
Kdor ne pretehta vsega ponujenega s svojim razumom, kdor nekritično vzame vse za čisto zlato, je opeharjen. Kasneje si bo moral priznati, da so ga naplahtali. Verjel je, da je res, kar ni bilo nikoli res. Nevednost o pravi resnici je huda stvar, posebej če gre za duhovne dobrine, ki imajo značaj vrednot in smisla življenja.
Kako razlikovati in izluščiti iz sveta okrog nas, kaj je dobra smer in kaj ni. Gre za osnovno vprašanje, kako se počutimo in znajdemo verni ljudje s svojim krščanskim poslanstvom sredi našega sveta. Marsikoga vznemirja vprašanje, kako spoznati danes v času in okolju znamenja kulture smrti in kulture življenja. V Nemčiji spremljamo poskuse dialoga med voditelji Cerkve in laiki v iskanju prenove na skupni poti (sinodalna pot). Zdi se, da je ta proces zastal ob vprašanju, ali Cerkev lahko preuredimo ljudje po naših predstavah ali naj obvelja izročilo, ki ga je Jezus dal apostolom. Druga predstava je pobuda papeža Frančiška o sinodalni usmeritvi za vso Cerkev. Triletni ciklus ugotavljanja, kako je ‘na terenu’, se že izteka. Škofovske konference sporočajo v Rim izsledke raziskav in pogovorov z verniki. Upamo na smerokaze za vzajemno prizadevanje vesoljne Cerkve, ki naj bi povezale vse kristjane v želji in nalogi, da se oznanilo o Božjem kraljestvu širi tako, da ga bodo lahko spoznavali in razumeli vsi ljudje tega sveta. Tako tudi v Evropi in pri nas v Sloveniji.
Kultura smrti je mnogoplastna. Umor nerojenega otroka ali pomoč pri načrtovani smrti hudo bolnega človeka se omenja najpogosteje kot mejna situacija. Prav tako mejna so razna preklanja na drugih področjih. Kultura smrti je tudi (ne)kultura, izražena z besedami sovraštva. Sovražiti ljudi, s katerimi se ne moremo strinjati, je hudo nasprotje ljubezni, ki jo naroča največja zapoved judovsko-krščanskega izročila.
Zelo veliko sovražne govorice je v socialnih medijih, v komentarjih, kjer se zapisovalci skrijejo za psevdonimi. Tega ni dobro prebirati. Je zločesto, maligno. Povzroča hitro rastočo bolezen, raka na duši, smrt zdrave pameti in miru v srcu. Ni malo časnikov, revij, televizijskih in radijskih oddaj, ki niso proste teh smrtonosnih virusov. Kdor hoče ohraniti mir svojega srca in treznost osebne presoje, naj preverja vse z Božjo besedo. Kjer sam ne najde odgovorov, naj se posvetuje, bere strokovne knjige, da dobi razgled iz tradicije in cerkvenih dokumentov o vznemirljivih vprašanjih naše dobe.
Slabe odločitve nastajajo v nevednosti in dvomih. Jasnost in trdnost pridobi človek v osebnem premišljevanju in molitvi.
Janez Pucelj
Naša Luč, September 2022
