Znova doživljamo veliki teden z bogoslužnimi obredi, ki vsebujejo bogato simboliko. Velika noč je največji in najpomembnejši krščanski praznik: Jezus nas je s svojim trpljenjem in smrtjo odrešil, kar pomeni, da greh in smrt nimata zadnje besede v našem življenju. Jezus nam je odprl pot v večno življenje.

Sveti oče je katehezo med splošno avdienco v velikem tednu posvetil razmišljanju o tem, kako je Jezusova smrt vir upanja za vsakega izmed nas:

» Preteklo nedeljo smo pri bogoslužju prisluhnili Gospodovemu trpljenju. Končalo se je s naslednjimi besedami: Zapečatili so kamen (Mt 27,66). Zdi se, da je vsega konec. Za Jezusove učence ta kamen predstavlja končno postajo upanja. Učitelja so križali, umorili na najbolj krut in ponižujoč način, obesili na sramotilno mučilno orodje zunaj mesta: javni polom, najslabši možni konec. Obup, ki je navdajal učence, nam danes ni povsem tuj. Tudi v nas se zgrinjajo temne misli in občutki razočaranja: zakaj toliko brezbrižnosti do Boga? Zakaj toliko zla na svetu? Zakaj se neenakosti še naprej povečujejo in zakaj ne pride tako želeni mir? Zakaj smo tako navezani na vojno, na to, da drug drugemu škodujemo? In koliko pričakovanj se je razblinilo v srcu vsakega izmed nas, koliko razočaranj! In spet tisti občutek, da so bili pretekli časi boljši in da v svetu, morda celo v Cerkvi, stvari niso takšne, kot so bile nekoč … Skratka, tudi danes se včasih zdi, da je upanje zapečateno pod skalo nezaupanja. Vsakega izmed vas vabim, da premislite: kje je tvoje upanje? Ali je tvoje upanje živo ali je zapečateno ali ga imaš v predalu, kot spomin? Ali te tvoje upanje žene naprej ali pa je romantičen spomin, kot da je nekaj, kar ne obstaja? Kje je danes tvoje upanje?

V zavesti učencev je ostala ena podoba: križ. Tam se je vse končalo. Tam je bil skoncentriran konec vsega. Toda kmalu zatem bodo prav v križu odkrili nov začetek. Dragi bratje in sestre, tako vzklije Božje upanje; rodi se in prerodi v črnih luknjah naših razočaranih pričakovanj; upanje, resnično upanje, pa nikoli ne razočara. Pomislimo prav na križ: iz najhujšega mučilnega orodja je Bog naredil največje znamenje ljubezni. Ta les smrti, ki je postal drevo življenja, nas spominja, da se Božji začetki pogosto začnejo tam, kjer so naši konci: na ta način Bog rad dela čudovite stvari. Danes torej glejmo drevo križa, da bi v nas vzklilo upanje: tista vsakdanja, tiha, ponižna krepost, ki nas ohranja pokonci in nam pomaga iti naprej. Brez upanja ni mogoče živeti. Pomislimo: kje je moje upanje? Danes glejmo na drevo križa, da bi v nas vzklilo upanje: da bi bili ozdravljeni žalosti. Koliko ljudi je žalostnih … Ko sem lahko v prejšnji škofiji hodil po ulicah – zdaj ne morem, ker mi ne dovolijo –, sem rad gledal poglede ljudi. Koliko žalostnih pogledov! Žalostni ljudje, ljudje, ki so se pogovarjali sami s seboj, ljudje, ki so hodili samo s svojim mobilnim telefonom, a brez miru, brez upanja. In kje je danes tvoje upanje? Potrebno je nekaj upanja, da bi bili ozdravljeni žalosti, zaradi katere smo bolni; da bi bili ozdravljeni grenkobe, s katero onesnažujemo Cerkev in svet. Bratje in sestre, poglejmo Križanega. In kaj vidimo? Vidimo Jezusa, ki je gol, Jezusa, ki je razgaljen, Jezusa, ki je ranjen, Jezusa, ki je mučen. Je tam konec vsega? Tam je naše upanje.«

O smrti nam govori mnogo pregovorov, kar nekaj slovenskih: