Spev pred Argentino
V pristanišču Buenos Airesa
“Le On, ki bil je na križu, mi sam je ponudil svoj les –
“Santa Cruz” splav je natrpan čez slane je vóde prepeljal
sem pred Srebrno Deželo, od Sladkega mórja obdano,
da me zloži na zdrav zrak Svobóde in Človečanstva…
O, Argentina! Sonce in Zémlja, Nebó in Mórje
prapor Tvoj belo-sinji nudi kot kruh mi in sol
na pladnju, ki dobri ga veter dviga pred ustnice moje –
o, naj poljubim Tvoj dar, preden bom jedel od njega!
Kot Ti pred menoj stojim pred Tabo z odprtim objemom,
z dvignjenim glasom slaveč Ti Slavo, ki bo še delež
našim otrokom, katerim ta brod je bil še za zibko,
in tem, ki iz naše krvi rodé se in Tvojega mleka –
o Domovina Herojev! Ti jih Svobode nahrani,
sama – Kondor svobodni, ki dvigne se tudi nad Ande,
da zvrhá vsakógar napade, kdor Narod v verige bi vezal!
Dežela v obliki srca vložena med dva Oceana:
slavo dajém temu Srcu, ki v dobi sovraštva še ljubi,
brezdomcem odpira vrata v vrt blagostanja in sreče,
dajé brezimencem imena… opljuvanim briše lica …
dviga pečatena čela spet v dostojanstvo ponosa,
pred glave, ki rabelj jih terja, postavlja kot angel svoj ščit:
roká se veže z rokó pod znamenjem svobode! …
Ščit, ki kot zven srebrn v Evropo zveni: Argentina!
Tine Debeljak
(odlomek)
Ob 70-letnici prihoda v Argentino se bomo Slovenci v Argentini, združeni v naši krovni organizaciji Zedinjena Slovenija, javno zahvalili naši novi domovini, ki je širokosrčno sprejela tisoče beguncev iz taborišč po Avstriji in Italiji. V Evropi ni bilo prostora zanje, druge države pa, čeprav manj prizadete od vojne, so skrbno izbirale svoje kandidate.
“G. minister dr. Krek in deloma moja malenkost sva začela obiskovati kar po vrsti diplomatska zastopstva in vidnejše osebnosti vseh onih držav, ki so vselitev tujcev sploh dopuščale. Stopili smo v stik z zastopniki angleških dominionov, zlasti Kanade, Južne Afrike in Nove Zelandije. Novozelandski primas-nadškof je osebno posredoval v naš prid v Londonu, vendar brez uspeha, zaradi pomanjkanja prevoznih sredstev. Južna Afrika in Kanada sta se zanimali le za zdrave mlade delovne moči, zlasti strokovnjake.
Stroga vselitvena zakonodaja Združenih držav ni dajala nikakega upanja, da bi se tja mogla preseliti vsa slovenska begunska družina. ….
V tem pride sporočilo č. g. Janeza Hladnika, da je predsednik gen. Peron v avdijenci, ki jo je dobil g. Hladnik, dal besedo, da sprejme v deželo 10.000 slovenskih protikomunističnih beguncev in dal navodila, naj se prihod teh beguncev čim bolj olajša.
Produkt naših poizvedovanj in vesele vesti č. g. Hladnika je bil poziv, ki ga je dal osrednji odbor, naj se takoj definitivno prijavijo vsi oni, ki hočejo v Argentino. Sredi novembra 1946 je bil dan ta poziv in v dobrem mesecu se je kljub nasprotovanju nekaterih angleških taboriščnih uslužbencev in domačih nezadovoljnežev velikanska večina beguncev odločila za pot v Argentino.” (Jože Košiček, Kako smo prišli v Argentino)
Po statistikah in podatkih Društva Slovencev iz leta 1950 naj bi od začetka leta 1947 prišlo v Argentino 5.282 Slovencev: 3.216 moških in 2.066 žensk. V tem številu je vključenih 930 slovenskih družin. “Verjetno pa je danes v Argentini okrog 5.500 slovenskih novonaseljencev, ker so mnogi prišli sem na vpoklic sorodnikov ali pa zasebno izven rednih transportov in se Društvu niso prijavili”, je zapisano v Koledarju Svobodne Slovenije leta 1951.
Zgodovina pravi, da je najpomembnejši razlog za to, da smo danes tu, v Argentini, dejstvo, da je le Argentina sprejemala družine v celoti, naj si bo s številnimi majhnimi otroki ali s telesno pohabljenimi ali ostarelimi.
Argentina je bila ena od redkih držav, ki so slovenskemu beguncu odprla vrata in ga sprejela v nov dom. Ponudila mu je delo in s tem možnost preživetja in napredka. Ni od njega zahtevala, da pozabi na svojo preteklost: dopuščala je, da na tej rodovitni zemlji naprej goji svoj jezik in svojo kulturo. Ker le iz zdravih korenin lahko zrase dober sad, “zato je tako važno za nas v zdomstvu, da se znamo vživeti v sedanjost in polno zajemati iz sedaj obstoječih možnosti. Sedanjost je področje, na katerem se uveljavlja dejavna zvestoba, ki zna na učinkovit način s sodobnimi dejanji pričevati o dragocenosti naše preteklosti in o pomembnosti naših minulih naporov in borb. Sedanjost je pa tudi osnova, iz katere se gradi naša resnična, neutvarna bodočnost. Preteklost je minula in bodočnosti še ni, samo sedanjost je v naših rokah. Samo sedaj in tukaj res lahko kaj naredimo, da bo preteklost skladno nadaljevana in da ne bo njen dober glas trpel zaradi naše malodejavnosti ter da bo po drugi strani bodočnost dobro pripravljena in pravično prislužena.” (Milan Komar, Čas v zdomstvu, Koledar Svobodne Slovenije 1968).
S položitvijo venca pred spomenikom očeta argentinske države in s slovesno sveto mašo, ki jo bo daroval argentinski primas, kardinal Mario Poli, bomo obeležili 70-letnico prihoda slovenskih povojnih beguncev. Vabljeni vsi Slovenci!
Zedinjena Slovenija
