Pred 80 leti, 25. junija 1945, je v Vatikanu Kongregacija za semenišča in univerze priznala Slovensko bogoslovno semenišče in teološko fakulteto v izseljenstvu kot del in nadaljevanje semenišča in teološke fakultete v Ljubljani. 

Ko so komunisti maja 1945 prevzeli vlado v Sloveniji, se je večina bogoslovcev ljubljanske škofije umaknila z ostalimi slovenskimi begunci preko Ljubelja na Koroško. 38 bogoslovcev je bilo z ostalimi domobranci z zvijačo vrnjenih v Jugoslavijo, kjer so bili pobiti. Ostale bogoslovce so zavezniške oblasti prepeljale v Italijo v begunsko taborišče Monigo. Kljub pomanjkanju so se z nekaterimi profesorji teološke fakultete hitro organizirali in po zaslugi generalnega asistenta jezuitskega reda v Rimu p. Antona Prešerna, dobili naklonjenost papeža Pija XII in ustanovili semenišče in teološko fakulteto v izseljenstvu. 

Semenišče je najprej dobilo na razpolago prostore v stari benediktinski opatiji Praglia blizu Padove, nato v Briksnu na južnem Tirolskem ter v Bagnoliju pri Neaplju, dokler se večina profesorjev in bogoslovcev ni odločilo za odhod v Argentino. V Argentini je semenišče delovalo najprej v mestu San Luis, končno pa dobilo svoje prostore v Adroguéju (južno predmestje Buenos Airesa). Semenišče je delovalo do leta 1965.

Duhovnik Andrej Farkaš je za 15. obletnico slovenskega semenišča v izseljenstvu za duhovniško revijo “Omnes unum” opisal, kakšen je bil začetek: “Med tistimi slovenskimi begunci, ki so jih Angleži sredi maja 1945 prepeljali iz Spittala na Koroškem v beneški Treviso, je bilo tudi precejšnje število duhovnikov in blizu dvajset bogoslovcev. Med duhovniki naj omenim prelata dr. Alojzija Odarja, salezijanca dr. Alojzija Tonka ter sebe… Prelatu Odarju se je porodila misel: Ali se ne bi dalo kaj narediti še za taboriške bogoslovce? Pomoč za bogoslovce se mu je zdela nujnejša od pomoči za duhovnike, češ, da se ne bi poklici v taborišču izgubili. Misel je postala zamisel v nekaj urah. G. ravnatelj italijanskega bogoslovja Bortoluzzi je izdelal konkreten načrt: Ljubljanski bogoslovci naj bi se preselili v sosednjo Praglijo, kjer je bilo dovolj prostora na razpolago. Opatija v Pragliji je dala prostore, ostalo pa je odprto glavno vprašanje: Kako dobiti bogoslovju pravno podlago in mu zagotoviti finančnih sredstev za bodočnost? Prelat Odar je naprosil dr. Tomca in mene, naj bi šla v njegovem imenu v Rim ter skušala najti stike s sv. stolico…

Po naročilu prelata Odarja sva dr. Tomc in jaz stavila vse nade na p. Antona Prešerna, slovanskega asistenta pri jezuitskem generalu. Sestanek s tem odličnim slovenskim članom Jezusove družbe je bil domač in prisrčen. Najprej sva mu razložila razmere ter nas tragični eksodus; takoj nato pa sva prešla na konkretno vprašanje: begunski bogoslovci in njih šola ter vzdrževanje. Točno se spominjam, kako je sredi razvnetega razgovora p. Prešeren nenadoma vzkliknil: “Kaj pa, če bi prosili sv. stolico ne samo za semenišče in bogoslovje, marveč kar za prenos ljubljanske teološke fakultete v Praglio?” Poskusiti je treba!

P. Prešeren mi je naročil, naj sestavim dvoje izčrpnih poročil in dvoje prošenj: prvo naravnost za sv. očeta, drugo za zadevno kongregacijo. Ob slovesu smo bili vsi edini v sodbi, da je treba streljati kar moči visoko: če nam Rim odbije fakulteto, nam bo dal vsaj semenišče!

Komaj nekaj dni je minilo, ko me je p. Prešeren poklical k sebi ter mi na moje nepopisno presenečenje povedal, da je obema prošnjama v celoti ugodeno: Semenišče v Pragliji dobi pravni značaj teološke fakultete, prelat dr. Odar bo imenovan za rektorja, sv. oče pa je naklonil prvi velik dar in obljubil vzdrževanje ustanove v bodočnosti po sv. stolici. Dobili smo več, kakor smo mogli pričakovati v sanjah!”

Posebno veselje je ob začetku slovenskega begunskega semenišča izrazil ljubljanski škof dr. Rožman, ki je za spirituala semenišča imenoval dr. Karla Truhlarja. Ekonomijo je prevzel salezijanec dr. Štefan Farkaš. V enem letu so bogoslovci opravili tri šolske semestre. Posvečenih je bilo 5 novomašnikov.

Septembra 1946 se je slovensko begunsko semenišče preselilo v prijazno južnotirolsko mestece Briksen. Profesorski zbor je štel osem moči: prelat dr. Alojzij Odar, msgr. dr. Matija Slavič, prof. dr. Ivan Ahčin, prof. dr. Ignacij Lenček, dr. Janez Vodopivec, dr. Janez Kraljič, dr. Karel Truhlar in dr. Ludovik Čepon. Tukaj je bilo posvečenih 9 novomašnikov. Čeprav je bivanje tam bilo zelo ugodno, so nujni razlogi velevali drugam: italijanske oblasti niso bile naklonjene slovenski fakulteti v obmejni provinci, zavezniške oblasti pa so nameravale, predno odidejo iz Italije, dokončno rešiti begunsko vprašanje. Možnosti sta bili samo dve: bogoslovci naj se razidejo po italijanskih semeniščih ali pa se semenišče preseli iz Evrope. Enoglasno so vsi sprejeli slednjo rešitev. A kam iti?

Najugodnejša možnost se je ponudila v San Luisu v Argentini. Tamkajšnji škof je po posredovanju g. Janeza Hladnika in g. Jožeta Košička bil pripravljen sprejeti slovensko bogoslovje v svojo škofijo. S tem sta se strinjala tudi Kongregacija za semenišča in univerze ter škof dr. Rožman. Na koncu šolskega leta so profesorji in bogoslovci po skupinah odšli v Rim, kjer so jim preskrbeli potne liste in dovoljenja za pot v Argentino. Začasno so se nastanili v taborišču Bagnoli pri Neaplju, od koder so v dveh skupinah odpotovali v Argentino. Prva skupina je pristala v Buenos Airesu 12. januarja 1948, druga pa 29. marca 1948.

San Luis

Slovensko begunsko semenišče se je naselilo v nedograjeno poslopje sanluiškega semenišča. Oprema semenišča je bila le zasilna, pa so prostore na hitro priredili. Ker niso vsi profesorji iz Italije odšli v Argentino, se je profesorski zbor tukaj skrčil na sedem in kasneje na pet (msgr. dr. Odar, prof. I. Ahčin, prof. dr. I. Lenček, dr. France Gnidovec, dr. Filip Žakelj, Alojzij Košmerlj, Jože Košiček). Tukaj je bilo posvečenih 7 slovenskih novomašnikov.

Sanluiški škof je dve leti gmotno vzdrževal slovensko semenišče v San Luisu, leta 1950 pa je to podporo moral odreči, vso težo vzdrževanja pa je sprejel škof dr. Rožman.

Adrogué

Škof Rožman je svetoval, naj se semenišče preseli v Buenos AIres, da bi bil  bliže slovenskim naseljencem. Našli so primerno hišo v Adrogué, južnem predelu predmestja. Selitev iz San Luisa se je vršila 22. in 23. avgusta 1951. Slovenski rojaki so pomagali, da so prostori bili hitro prirejeni in opremljeni. Komaj mesec dni po selitvi, 30. septembra, je bila prva sveta maša v novi kapeli. Zbralo se je lepo število Slovencev. “Slovensko semenišče, ki je do tedaj živelo skrito v daljnem San Luisu, je nenadno stopilo sredi med številno slovensko skupnost v Buenos Airesu in takoj postalo njeno. Profesorji so začeli odslej tudi osebno, ne le s pisano besedo, zelo posegati v življenje tukajšnjih rojakov z govori, duhovnimi vajami, vodilnim delovanjem v raznih organizacijah itd. Na vseh večjih verskih in narodnih prireditvah je mogoče videti bogoslovce iz Adrogué kot nekaj izrazito našega v tujem okolju”, je zapisano v poročilu 10. obletnice semenišča. 

Za profesorje in bogoslovce je bilo nepozabno doživetje drugi obisk škofa dr. Gregorija Rožmana. Prišel je 9. novembra 1956, se nastanil v semenišču in odšel 22. aprila naslednjega leta.

Predstojniki in predavatelji semenišča v Adroguéju so bili: Prelat dr. Alojzij Odar, prof. dr. Ivan Ahčin, prof. dr. Ignacij Lenček, dr. Franc Gnidovec, dr. Filip Žakelj, dr. Alojzij Kukovica, dr. Branko Rozman, dr. Mirko Gogala, dr. Jože Rant, Marijan Marolt, dr. med. Ivan Kačar in dr. Pavle Krajnik.

Škofov dijaški zavod

Leta 1952 je na pastoralnem obisku škof Rožman poleg semenišča  ustanovil “Apostolsko šolo” – zavod za dijake. Vsi so ga poznali kot “Škofov zavod” in je bil po svoji zamisli podoben bivšemu ljubljanskemu Marijanišču. 

Namen zavoda je bil opisan v 2. odstavku zavodovih pravil: “Namen škofovega dijaškega zavoda je priprava gojencev, ki imajo duhovniški poklic za vstop v slovensko veliko semenišče. A v ustanovi je zavarovana popolna svoboda pri izbiri poklica. Zato naj vsi gojenci prejmejo popolno tukajšnjo izobrazbo (s potrebno slovensko) z bachilleratom”, državno priznanim, da bodo tisti, ki ne bi vstopili v veliko semenišče, mogli uspešno nadaljevati in dovršiti visokošolske študije na tukajšnjih univerzah in postati dobri slovenski v Argentini vzgojeni inteligenti in najboljši katoličani, po dobri verski vzgoji, ki so jo v zavodu skupaj z duhovniškimi kandidati prejeli”. 

Poleg argentinske šole, so gojenci imeli tudi obvezno domačo šolo. Pri tem domačem pouku so gojencem polagali temelje katoliške in slovenske kulture. Poučevali so se naslednji predmeti: verouk, slovenščina, zemljepis in zgodovina Slovenije, lepopis in latinščina.

Zavod škofa dr. Gregorija Rožmana v Adrogué je deloval med leti 1952 in 1976, 201 slovenskih gojencev je obiskalo to ustanovo.

Zaton in prenehanje dejavnosti semenišča

Dne 19. decembra 1959, po smrti škofa Rožmana in ob zmanjšanem številu slušateljev, je Sveta stolica z dekretom Kongregacije za semenišča in univerze ukinila teološko fakulteto slovenskega semenišča v izseljenstvu.

Leta 1965 je semenišče zaključilo svoje delovanje. Živelo je natanko 20 študijskih let. 

V tem času je 79 slovenskih duhovnikov vsaj delno šlo skozi to semenišče. 52 od teh je v tem semenišču dovršilo študije in so bili posvečeni v duhovnike kot gojenci tega semenišča. 13 duhovnikov je bilo med vojno predčasno posvečenih in so v tem semenišču dokončali študije. 14 bogoslovcev tega semenišča je prestopilo v druga semenišča. 9 duhovnikov je doktoriralo na fakulteti tega semenišča.

Škof Rožman je bil ponosen na slovensko bogoslovno semenišče v izseljenstvu in bil skozi vseh 20 let obstoja tesno povezan nanj. Ko je zvedel, da je sv. stolica odobrila semenišče in fakulteto, je dne 1. avgusta 1945 pisal prelatu dr. Odarju: “Hvala Bogu za fakulteto!”. Vse do smrti je škof Rožman čuval nad semeniščem in se zanj čutil odgovornega. Ob zadnjih dveh obiskih je škof Rožman imel stalno bivališče v semenišču. Še dva tedna pred svojo smrtjo je izjavil: “Tisto semenišče v Argentini je le moj dom” (Božja beseda 1960, 1, 11).

Pripravil: Jože Jan

Viri: Duhovno življenje, Slovensko semenišče v izseljenstvu – Edo Škulj, Omnes unum, Slovensko bogoslovno semenišče, Svobodna Slovenija