Ko vstopamo na Pristavo, najdemo spominske plošče: spomin na obletnice prve slovenske maše, spomin na prve učne ure sobotnih slovenskih šol, spomin na naše padle. Kmalu za tem vidimo kip Franceta Prešerna: za tujce, so nerazumljive besede – kip brez pomena. Za nas, so berljive besede, spomin na največjega slovenskega pesnika – ponos, da vera in kultura živita v slovenskem domu, v slovenskem jeziku, ki tudi tvori našo identiteto. Slovenski jezik je za nas še vedno izredno bogastvo: morda vse težje govorimo, ampak še vedno razumemo. Znamo ga brati. Znamo tudi pisati, čeprav morda z napakami – a zmožni smo ustvarjati. Ob tem pa ni le važen jezik: važno je tudi, da ohranimo slovensko srce. Jezik nam bo odpiral vrata naši dediščini: zmožni bomo razumeti kaj vse so naredili naši predniki; zmožni bomo imeti živ stik s Slovenijo: bo ključ do naših korenin. Slovensko srce pa je potrebno, da to zmožnost cenimo – da ohranimo ljubezen do korenin. Brez te, bosta hitro usahnili vsako navdušenje in moč. Slovensko srce ne izključuje ljubezen do Argentine: pomeni le, da ne pozabimo, od kod prihajamo, zakaj smo tukaj in da sprejemamo to našo danost – po božji volji.
Pristavo smatramo za slovenski dom, ker ni le prostor druženja – je sestavni del našega življenja in žarišče ljubezni. Ta se izraža v življenju in tihem delu med tednom in vsakem koncu tedna: pri slovenski sv. maši, na mnogih sejah, dejavnostih mladinskih organizacij, vajah folklorne skupine in zbora, učnih urah slovenske osnovne šole in ABC po slovensko, vsak petek ob prijateljskih večerih, v tihem in potrebnem delovanju odseka slovenske zveze mater in žena.
Bodočnost Pristave in skupnosti bo slovenski prostor, kjer bomo ostajali povezani, razvijali svoje talente in z njimi bogatili vse – v znamenju trdne katoliške vere, zvestobe slovenstvu in odprtosti v argentinsko družbo. Oblike se bodo spreminjale – bistvo naj se ne.
Cenimo svoje bogastvo, in ga ne zanemarjajmo, da ne bomo obubožali.
- Bog mora biti temelj našega življenja. Cenimo dar slovenske duhovnosti in slovenske sv. maše. Gojimo ljudsko petje, ki ni le izraz vere, ampak tudi del slovenske tisočletne cerkvene kulture.
- Ljubezen do slovenstva prične v vsaki družini in se tudi vzgaja v slovenskih šolah. Naravno je, da bo s časom vse več mešanih zakonov: dobrodošel je ABC ob slovenskih osnovnih šolah: z njim moramo ustvariti prostor, za vse, ne da bi ob tem nižali raven jezika. Kdor se bo želel naučiti slovenščine, bo našel primeren prostor v ABC; kdor pa bo že znal govoriti slovensko, bo lahko to znanje nadgradil v slovenski osnovni šoli. V obeh šolah, pa ne bo poudarek samo na jeziku, ampak na vsem, kar je slovenskega in nam uspe ohraniti in posredovati vero, slovensko čutenje in kulturo.
- Skupnost je od vsega začetka delila svoje bogastvo tudi v argentinskih krogih: preko zborovskih nastopov, verskih dejavnosti – kot so bili Pasijoni -, tombolah, nastopi folklornih skupin in na še mnoge druge načine. Tako je tudi danes in tako naj bo tudi v bodoče! Bodimo prepoznavni: po naših koreninah, vrednotah, trdem delu in ljubezni do Slovenije in Argentine – po trdni volji in veselju do življenja.
Ohranjati Slovenstvo ni lahko: je vsakdanja odločitev. Vsakdo odloča, kaj želi, kaj mu je drago in kaj zmore. Ko bodo moči pešale – vztrajajmo: vsako leto življenja naše skupnosti vzgaja novo generacijo.
Ni mogoče na splošno odgovarjati kakšen bo čut pripadnosti v bodoče: ta je deloma pogojen, na kako vsak dojema svojo identiteto. Identiteta ni le danost in odločitev, ampak tudi poklic: večina nas zbranih tukaj smo potomci Slovencev, rojeni v Argentini. Bog nam je dal pripadnost dvema narodoma sveta: slovenskemu in argentinskemu. Nekateri čutijo da je njihov prostor v Sloveniji, drugi razumejo da je njihov prostor v Argentini: za nekatere povezani v slovenski skupnosti, drugi že ne. A ne glede na to, mora vsak svoje korenine poznati in iz njih živeti: brez teh, nam manjka del naše biti. V tem si moremo in moramo pomagati in podpirati, kot do sedaj.
Naj med nami nikoli ne zamre spomin: da je nastal slovenski dom iz ljubezni do slovenskega naroda pod svobodnim soncem: da je od prvega trenutka potekala sv. maša in šola v slovenskem jeziku. Da so mnogi izbirali Argentino, ker je sprejela cele družine. Da zaradi katoliške vere, slovenskega naroda in svobode, mnogi naši predniki niso prišli do Argentine, ampak darovali življenje: ob prvih atentatih komunističnih revolucionarjev, med revolucijo, povojnih pobojih in umorih, ki so se dogajali na slovenskem ozemlju in izven njega, še mnogo let po vojni. Naj vsak potomec ve, da ima v nebesih sorodnika – mučenca, ki ga spremlja in kateremu lahko moli.
Bogu hvala za vero, slovenske korenine in svobodo! Hvala vsem, ki so jih posredovali in jih še vedno posredujete! Hvala za ves vloženi čas, talente in sredstva v življenje naše skupnosti!
Pristavi in slovenski skupnosti, pa na še mnogo, plodnih let!
Jože Rožanec ml.
