Begunska taborišča, skozi katera so šli naši starši po končani drugi svetovni vojni, so bila po mnenju nekaterih kot štiridesetletna priprava Judov v obljubljeno deželo. V našem slučaju sicer priprava ni toliko trajala in niso iskali obljubljene dežele, pač pa kraj, kjer lahko na novo zaživijo. In izkazalo se je, da je priprava v teh treh letih bila izčrpna, čeprav nič kaj lahka. Tudi judovsko potovanje skozi puščavo ni bilo lahko.
V pripovedovanju je življenje v taboriščih lahko izgledalo romantično, polno dogodivščin, v razvejanem prijetnem življenju. Vsaj tako smo na prvi pogled ocenili tisti, ki smo za življenje v taboriščih le slišali iz ust naših prednikov. V resnici kar hitro stopijo v prvo vrsto strahovi, skrbi in negotovosti, tudi lakota.
Po prihodu v nove kraje, nova okolja, kjer se je bilo treba hitro znajti, poiskati (in najti) streho, zaposlitev, je spomine na begunska leta hitro prekrila tančica pozabe. Morda beseda pozaba ni prava, ker se je tudi v novih krajih pojavila potreba po skupnem slovenskem življenju. Kar se tega tiče, se je taboriščno življenje nadaljevalo v novem svetu, z večjim zagonom in možnostmi, ki so jih omogočale samostojno vodenje in ustaljenost.
Opisovanje begunskih razmer je kmalu zamrlo. Tudi za zgodovinsko razpravljanje ni bilo čutiti nujnosti; druge stvari so imele večjo važnost. Zato sta oživitev in raziskovanje takratnega eksodusa po taboriščih v Avstriji in Italiji prišli veliko desetletij kasneje. In lotili se je niso nekdanji taboriščniki ali njihovi nasledniki, ampak ljudje, ki so v tem videli ogromno bogastvo, ki ne bi smelo izginiti iz zgodovine. In so jo začeli raziskovati in popisovati.
Prvi korak je naredila Rafaelova družba, ki je najprej uredila negative fotografij, posnetih v begunskih taboriščih v Avstriji. Potem je pripravila nešteto razstav izbranih fotografij. Tu se moram ugrizniti v jezik, ker je k velikemu uspehu teh razstav pripomogla ravno nekdanja »taboriščnica«, gospa Majda Starman, ki je skrbno preiskala fotografije in k obrazom napisala imena. In če se sama ni spomnila, je spraševala znanke in znance po celem svetu, dokler ni dobila pravega podatka.
A moji starši so bili v taboriščih v Italiji. In o teh ni bilo kaj dosti videti ali brati, kot le obrobne citate ali pavšalne ugotovitve. V čem so taborišča v Avstriji »več vredna« kot ona v Italiji? Zakaj ta razlika; danes je v modi (kul, bi rekli v Sloveniji) beseda – diskriminacija?
Nič takega; razlika je le v tem, da se nekdo posveti taki zadevi, kot sta se Rafaelova družba in ga. Starmanova. Da razišče zgodbo taborišč v Italiji se je odločila dr. Helena Jaklitsch, ki je po končanem študiju na Univerzi v Ljubljani napisala doktorsko tezo o šolstvu med slovenskimi begunci v taboriščih po drugi svetovni vojni. Pri nabiranju podatkov in materiala je prepotovala svet: viri v Sloveniji so skopi in pomanjkljivi, v begunstvu in izseljenstva so bogatejši in te je izčrpno pregledala. Prvič pa so bili vključeni tudi arhivi UNRRA v ZDA (organizacija, ki je skrbela in upravljala begunska taborišča). V njih je našla med drugim ne samo poročila, ki so jih pošiljala slovenska vodstva taborišč, pač pa tudi poročila in mnenja komandantov taborišč.
Po doktoriranju ji je ostalo še marsikaj, česar ni mogla vključiti v disertacijo, zato je iz vsega sestavila novo knjigo z naslovom Slovenski begunci v taboriščih v Italiji 1945-1949. Knjiga je izšla v založbi Inštituta za novejšo zgodovino; podprla sta jo tudi Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije in Knjižnica Dušana Černeta v Trstu.
V Trstu so knjigo predstavili v ponedeljek, 10. junija v Peterlinovi dvorani, v sklopu ponedeljkovih kulturnih večerov, ki jih med delovnim letom pripravlja Društvo slovenskih izobražencev že vrsto let. Predstavitev je vodil predsednik knjižnice Ivo Jevnikar, spregovorila sta pa dr. Aleš Gabrič, odgovorni urednik zbirke v Inštitutu za novejšo zgodovino ter avtorica knjige dr. Helena Jaklitsch. Pripovedovala sta o zanimivostih založbe, ki daje možnost objave raziskovalcem zgodovine in o nastajanju knjige, o izčrpnem nabiranju in pregledovanju virov. Seveda ni manjkalo pohvalnih izrazov nad organiziranim življenjem v taboriščih in o naporu ljudi, ki so skrbeli za skupno življenje, predvsem kar se tiče begunskega šolstva.
V knjigi je popisana pot beguncev po raznih taboriščih, o preseljevanju iz enega v drugega do končnega odhoda v izseljenstvo. Na koncu so objavljeni številni viri in literatura; prav tako je obširno kazalo imen, ki so objavljena na skoraj petsto straneh knjige. Kljub temu, da knjiga spada v dokumentarno, znanstveno zvrst, se prijetno bere ter osvetli in dopolni mnoge stvari, ki so nam jih pripovedovali naši starši o tem obdobju.
GB
