V prvih dneh maja na je Zveza slovenskih mater in žena presenetila z novim filmskim izdelkom: Skrinja spominov.

O pomenu tega posnetka ter poteku dela smo se pogovarjali s predsednico Zveze, Alenko Prijatelj.

→ Zanima nas, kako je nastala zamisel za ta film?

Tako kot v vseh naših društvih, se že na prvih sejah v letu začnemo pogovarjati o tem, kaj bomo pripravili za obletnico. V letu 2021 je bilo to še posebej kočljiva zadeva, saj še nismo vedeli, kakšni bodo državni ukrepi glede druženja zaradi pandemije. In čeprav smo si želele prireditev v živo za vse ljudi, smo se tudi pogovarjale o tem, da bi ta potekala kar preko spleta. 

Naj dodam, da so naše seje potekale v omejenem številu in po domovih, saj nekatere odbornice, ki žive v bolj oddaljenih krajih ali pa nimajo avta, še niso smele uporabljati javnih prevoznih sredstev. Med drugim je padel predlog, da bi zbirali fotografije ohranjenih predmetov, ki so jih naši starši ali stari starši vzeli s seboj leta 1945, ko so zapustili domovino, ali pa so jih kasneje dobili v izseljenskih taboriščih. K temu je tudi pripomogla okoliščina, da je bila ta seja pri meni doma in smo lahko gledale našo staro Singerco in luster nad mizo, ki imata vsak svojo zgodbo. Tako smo se začele pogovarjati o teh predmetih in to navdušenje kmalu prenesle na druge ljudi. Spomnila sem se tudi, da je pred leti nekdanji predsednik Zedinjene Slovenije g. Lojze Rezelj predlagal, da se uredi  muzej s takimi predmeti, vendar se njegov projekt nikoli ni uresničil.

→ Kakšen pa je bil odziv ljudi na vabilo za sodelovanje?

Takoj smo začele z akcijo in že aprila 2021 smo dobile prve fotografije, in tudi prve pripovedi o teh predmetih. To je bilo celoletno delo in lahko rečem, da bi lahko vključili še veliko predmetov. Ljudje so se radi odzvali, še posebej, če si jih osebno nagovoril. Razumem, da so to predmeti, ki jih imamo “nekje” spravljene in jih je treba poiskati, mislim pa, da je ravno to bilo najtežje delo, zbrskati te predmete.  

Sredi leta sem prosila za sodelovanje Lučko Oblak, ki je fotografije sprejemala in jih po potrebi tudi malo popravljala. Prav zaradi njenega dela in zavzetosti nam je uspelo pridobiti toliko fotografij.

→ Zakaj mislite, da je ta video-arhiv pomemben?

Osrednja tema posnetka so spomini. Ko so nam posamezniki začeli pošiljati fotografije s pripadajočimi zapisi, se nam je odvrtel resnični film iz tistih časov in lahko smo spoznali značaj in držo ljudi, ki so na hitro morali zapustiti svoje domove, da so si rešili življenje.

Težko si predstavljamo, da so ljudje, poleg obleke, vzeli na pot še marsikaj drugega, saj so mislili, da odhajajo samo za dobra dva tedna. In te predmete družine še danes hranijo.

Skoraj vsi so vzeli s seboj molitvenike, saj se je takrat sv. maša brala v latinščini in vsi smo imeli mašne knjižice v slovenščini in, seveda,  rožne vence. Po žepih so možje nosili tudi svoje ure. Pri sebi so imeli šatulje za cigarete, drugi fajfe in, neverjetno, tudi harmonike in citre. Nekateri so šli skozi Ljubelj s kolesi, ki so jih nato prinesli  tudi v Argentino. 

Druge predmete so pa pridobili v taboriščih.

Kot vemo, je bila skupnost v begunskih taboriščih zelo aktivna. Od šol do organiziranih delavnic, kjer so se izučili mladi obrtniki, dekleta pa v šivanju in drugih ročnih delih. Moški so tam izdelali celo postelje in čevlje. In še in še bi lahko naštevali.

Zato ni čudno, da naše družine še vedno hranijo toliko predmetov.

Ker na začetku ni bilo učbenikov, so študentje pisali kar v svoje zvezke. Nekateri so ohranili tudi posamezne izvode časopisov.  V taboriščih so nastale mašne knjižice, pa tudi križi in druge umetnine. Predvsem pa so zanimivi leseni zaboji in kovčki, ki so bili izdelani prav v taboriščih in v katere so ljudje shranili vse imetje, ki so ga uspeli pridobiti v treh letih begunstva, da so se lahko pripravili na dolgo pot čez ocean.  

To so danes res lahko skromni predmeti, vendar so dokaz globoke vere in zaupanja v Božjo pomoč in Marijino varstvo. Ravno tako pa govorijo o pridnosti in delavnosti naših staršev.

→ Ekipa, ki je ta posnetek pripravila je svoje delo res odlično izpeljala. Kdo so bili vaši sodelavci pri tem delu?

Ves ta material nam je uspelo povezati v celoto samo s pomočjo pridnih sodelavcev.

Omenila sem že Lučko Oblak Čop, ki je res z velikim navdušenjem zbirala slike med svojimi znanci in jih tudi popravljala na računalniku. V veliko pomoč nam je bil Polde Malalan, ki nam je svetoval, kako razporediti fotografije po vsebinah in nam predlagal glasbo za ozadje. Sofi Bokalič in Tomi Selan sta z veseljem prevzela vlogi bralcev. Glavno tehnično delo pa je nedvomno opravila Barbara Kržišnik. 

Priznati moramo, da danes brez mladih, ki so že profesionalci v delu z računalnikom, ne gre. 

Prav zato se v imenu celotnega odbora ZSMŽ vsem prav lepo zahvaljujem za sodelovanje in pomoč. Zvezi slovenskih mater in žena čestitamo za to bogato pričevalno delo. Bralce pa vabimo, da si ogledate Skrinjo spominov na YouTubu.

.