Tudi letošnje šolsko leto je bilo malce zapleteno zaradi pandemije. Meseca marca smo lahko pričeli s poukom, a tokrat nekatere sobote v osebnem stiku s krajšimi urniki, ostale pa na daljavo. Treba se je bilo na novo organizirati. Hvala Bogu smo bile učiteljice že pripravljene in seveda tudi učenci! V Balantičevi šoli pa smo že takrat razmišljali kako naj praznujemo visoko obletnico, saj 70 let delovanja ni malenkost. 

Sčasoma so se razmere izboljšale glede udeležbe na zaprtih prostorih in tako se je Balantičeva šolska družina odločila, da bo priredila veliko slavje v soboto, 4. decembra 2021, ob stoti obletnici zavetnika šole in ob sedemdeseti obletnici osnovnošolskega tečaja.

Dan je bil idealen za tako snidenje, če govorimo o vremenski napovedi. Razpoloženje pa odlično. Saj, kdo ni vesel, če ga povabijo na ‘rojstni dan’! Pri vhodu v Našem domu smo že dobili v rokah program (hvala Veronika Kržišnik Modic), ki je nosil seveda šolski grb in nas seznanil s točkami večera. Da ne bom ničesar pozabila, bom kar po teh točkah razvila poročilo.

POZDRAVNI NAGOVORI

Stopili smo v gornjo dvorano,  poklepetali z udeleženci in malo po osemnajsti uri sta nas Ani in Igor Malovrh prisrčno pozdravila v slovenskem in argentinskem jeziku. Nato sta povabila veleposlanika g. Alaina Briana Berganta, da bi nam spregovoril ob jubilejnem praznovanju. Seveda je čestital vsem članom šole ob taki obletnici; učiteljicam je želel počitniški oddih in prenesel je tudi tople pozdrave iz Slovenije. Omenil je, kako se Slovenija pripravlja na praznike ob novih omejitvah zaradi koronavirusa ter nam vsem želel lepe praznike. Ustavil se je pri zavetniku šole in spregovoril o njem ter podal eno njegovih poezij.

Predsednik Našega doma, Marjan Godec je tudi izrazil čestitke. Menil je, da je šola steber Doma in lepo je, da jo še naprej podpiramo pri ohranjanju jezika, kulture in vere. Zahvalil se je učiteljem in vzgojiteljem, ki so se skozi sedemdeset let zavzeli za krepitev slovenske zavesti na argentinskih tleh.

V imenu osnovnošolskih tečajev je pozdravila in čestitala Lucijana Servin Čeč. V njenih besedah se je spomnila na prva leta, ko sta gospodični Angelca Klanšek in Mija Markež pričeli z delom, da bi šolskim otrokom nudili prostor, kjer bi slovenska beseda in pesem našla prostor in se razvijala. Rekla je tudi, da šola je pomembna za oblikovanje človeka in vse spodbudila naj vztrajamo pri delu, da bo rodila vršičke še mnoga leta.

V imenu bivših in današnjih družin, ki so takrat peljali in tudi danes pošiljajo otroke v Balantičevo šolo je spregovoril Andrej Grilj. Povedal je, da je 70 let življenja nekaj izrednega in pri tem se čuti delo, požrtvovalnost in prizadevanje za slovenski jezik, slovensko zgodovino in ljubezen do slovenstva. Globoko se je zahvalil vsem učiteljem Balantičeve šole skozi vsa ta leta, saj so vtisnili, spodbujali in dopolnjevali to ljubezen. Za vso pomoč se je zahvalil tudi družinam, ki so vedno ob strani. Želel je, naj se še naprej s skupnim delom in z božjo pomočjo vtisnejo vrednote v otrokovih srcih.

Voditeljica šole, Irena Urbančič Poglajen je stopila pred mikrofon. Šolo je opisala kot oaza slovenske besede v argentinskih tleh. Ta oaza nosi pečat velikih žrtev in prizadevanja; je sad truda in idealizma. Spomnila se je leta 1951, ko je nastala Balantičeva šola, ki  jo je skozi ta leta obiskalo nad osemsto petdeset učencev. S hvaležnostjo se je spomnila na gospodično Angelco Klanšek in trdila, da današnje učne moči sledimo z ljubeznijo in pogumom po tisti poti, ki jo je ona začrtala. Besede zahvale so prišle na dan za vse odbore, dušne pastirje, starše, stare starše, in za vse, ki so v oporo naši ljubi šoli. V veselje in v ponos ji je, da se še naprej ohranja zaklad – vera, slovenski jezik in kultura. Kot je rekla, po tolikih letih se je svet spremenil, a tu se zavzemamo da slovenščina še naprej doni. Zato je Balantičeva šola posodobila učne programe in tudi odprla oddelek ABC tečaja za vse tiste, ki bi se radi naučili slovensko govoriti. Seveda je tudi pozdravila in se zahvalila v španskem jeziku. Za  konec je pa vse prisotne spodbudila, naj z jasnim pogledom in trdnim korakom stopamo po poti poslanstva v bodočnost.

Iz Kamnika, rojstnega kraja našega zavetnika pesnika Franceta Balantiča, nas je pozdravila njegova sestra Tilka. Iskreno nam je čestitala za toliko let prehojeni poti pri ohranjanju maternega jezika in nam želela, da bi še naprej nadaljevali to pot. Spomnila se je gdčne. Angelce in tudi svojega potovanje v Argentino (skupaj z možem in sestro Minko) ob petdeseti obletnici šole. 

ODRSKI PRIKAZ

Prišel je čas, da se zastor odpre. Zato sta nam napovedovalca spregovorila o posebnem drevesu. Rekla sta, da to drevo ni prijetno na prvi pogled, a spomladi zeleni listi napolnijo krošnjo in nas povabijo pod njo, da se napijemo njene svežine. To drevo je gaber (kar pokukajte na spletu še malo več o njem).

Vse kaže, da bo drevo oživelo na odru in nas popeljalo v prijetno pravljico … Kdo pa bo pod njem našel prostor? Kdo se bo z njim igral in hodil po vejah? Pa pokukajmo to Radodarno drevo.

Že se sliši otroški glas. Nekaj prepevajo! Seveda, okoli drevesa se igrajo otroci vrtca, prvega, drugega in tretjega razreda, in pojejo.  Kdo pa je tam med njimi? Mali medo, ki pravi, da je lačen, a ne išče katerokoli hrane. O ne, ne, ne! Samo med bi lizal. In mali šolarčki že zaplešejo pesmico o čebelici.

Kaj bo pa sedaj? Drevo ima na veji tablico, na kateri piše ‘šola’. Pod krošnjo bo pouk! Otroci četrtega, petega in šestega razreda so že na vrsti. Pridružili so se mlajši šolarji iz tečaja ABC. Bravo! Se bo pridružil naš starejši medo? – drevo mu ponudi vejico za svinčnik in že je v medvedji šoli. Tu pišejo abecedo, sklanjajo in seveda tudi malo računajo. 

Že se zasliši zvonec. Zaključili smo s poukom! Kam sedaj?

Mlad medved in medvedka se pogovarjata blizu gabra. Snidenje s prijatelji bo danes. A kam naj gredo, če je tako vroče? Drevo jim seveda ponudi senco. Že stopajo na oder učenci sedmega in osmega razreda. In sliši se »leva roka, desna roka …« Pravi prijatelji so in to nam lepo zapojejo!

Zdaj je pred nami nova slika. Kar cela medvedja družinica. In kdo je vedno blizu? Stari gaber, ki jih vabi – odrasle kar pod krošnjo, da se odpočijejo, mlajše pa kar na veje, da se razveselijo. Med igranjem pa nam zopet naši šolarčki povedo pripovedko o nosku, ki odkrije vse laži.

Dedek medo je že z nami. Spet je našel prostor pod gabrom. Rad bi se mu zahvalil za vse, kar je njemu in družini nudil, in kot močno drevo bo še nudilo zavetje, ko njega več ne bo.

Na odru se predstavijo še mlada, srednja in odrasla skupina ABC tečaja. Recitirajo nam zelo lepo poezijo Mogočna lipa, naša domovina ter znano Kuntnerjevo Ta luč. Velik bravo, da ste se tako lepo naučili besedilo in ga nam podali. 

A to ni bilo vse, če nas nekaj nas združuje je to prav gotovo petje. Seveda, pesem mora biti. In če je skupna še boljše, kajne da? … za Slovenijo živim zame je edina, je kot pesem polna rim, moja domovina … je donelo iz odra v dvorano.

In res je. Slovensko čutimo, slovensko govorimo, slovensko mislimo in delimo. Zakaj? Ker je zapečateno v našem srcu in se trudimo z vsemi silami, dan za dnem, da ta čut ne usahne temveč obrodi nove liste, nove vejice, nove sadove. A ne pozabimo na korenine (pra stari starši, stari starši, očke in mamice, odrasli vsi) skrbno jih negujemo, saj so naša plat, ki varuje to kar smo in kar čutimo.

PODELITEV PRIZNANJ

Sledila so priznanja učiteljskemu zboru, ki soboto za soboto žrtvujemo čas, delimo sposobnosti in malim nudimo  ljubezen v razredih. 

Zadnja leta so se vključili nove učne moči. In sicer: Marta Urbančič, Silvija Tekavec, Paula Urbančič, Leila Erjavec, Cecilija Urbančič in Lucijana Vombergar. Že deset let poučuje Lučka Marinčič. Več kot petnajst let Erika Poglajen, Alenka Zupanc in Rozka Likozar. Nad dvajset let Marta Petelin, Lučka Bergant in Alenka Belič. Trideset let pred razredom je prekoračila Ivana Tekavec. Že štirideset pa Danica Malovrh, Marija Zupanc in Irena Urbančič, ki je že 18 let  voditeljica šole.

Vse so bile deležne močnega ploskanja. Kar tako naprej, drage učiteljice!

Zahvalili so se tudi pevskim učiteljicam. Kristini Skvarča in Veroniki Malovrh, ki sta več kot dvajset let zvesto hodili in še vedno priskočita na pomoč. Ter naši dragi Anici Mehle, ki nas je polnih 44 let bogatila s pesmimi in polepšala sobote in seveda tudi nastope.

Za vse delo, ki ga je posvetil tudi šoli se je Balantičeva šolska družina zahvalila Tonetu Oblaku. Koliko iger, predstav, koncertov, posebnih večerov … je obogatil z njegovim talentom. Bodisi z idejami, načrti in sploh z mojstrskim delom. Hvala za zgled!

POSLOVITEV OSMOŠOLCEV

Letošnji osmi razred je bil res poseben. Šest učencev na seznamu, samo Anne Sophie, Katerina in Martin v vrsti za pozdrav. Kako to? Ostali so vedno zamujali? Nee, bili so malce daleč, da bi vsako soboto prihajali k pouku. Tadej je prisostvoval pouku iz Calafateja, Peter iz Španije ter Valentin iz Slovenije. A vsi so se poslovili iz Balantičeve šole s posnetkom. Hvala! Besede v slovo – lepe nasvete za vsakega posebej in za skupno rast – jim je izrekla učiteljica Ivana Tekavec.

Uradni del slavja se je zaključil z zahvalo. Hvala uradu RS za gmotno pomoč ob prazniku; odboru ND ter šolskim odborom in vsem, ki ste pomagali in doprinesli kanček časa (in marsikaj več) v prid temu dnevu. Iskrena zahvala Pauli Miklič za sceno – čudovito drevo je nastalo – ter Pablu Zafra in sodelavcem. Prav tako hvala skupini Luč in zvok, ter fotografu večera Gabrijelu Ravniku in mlademu medvedu Valentinu Brunu ter odraslemu medvedu Luku Trpinu, ki sta se odzvala vabilu (tu pa čestitke Belen Carati, učenka ABC, ki se je tako pridno naučila vlogo medvedke in Valentinu ter Milanu Martins, ki sta se tudi preoblekla v medvedjo kožo).

.

POGOSTITEV

Ob tej uri … a vam ne kruli želodček? Moj pravi, da je lačen. Napovedovalca sta nas povabila na dvorišče, kjer se je vršil drugi del praznovanja.

Medtem, ko so se družine posedle okrog pogrnjenih miz – v sredini so bile zlate zvezdice, ki so bile podobne malemu ognjemetu – so otroci prejeli spričevala. Nato so pa mladi strežniki na mize prinašali celo vrst dobrot. Srce se je napolnilo z odrskim prikazom, trebušček pa z vsemi dobrotami, ki so jih pripravile skrbne mamice in očki.

Oh, saj res. Tudi mali oder je bil pripravljen. Okrašen je bil z velikim grbom ob 70-letnici. Veste, koga so poklicali na oder? Med prisotnimi so bili trije učenci, ki so sestavljali prvo skupino leta 1951. To so Minka Stanovnik Erjavec, Francka Stanovnik Grilj in Lojze Modic. Glejte no? Sedemdeset let nazaj so oni bili prvi šolarji, sedaj pa njihovi vnuki obiskujejo šolo.

Slavje obletnice šole je seveda tudi praznovanje rojstnega dne. Tako, da ni manjkalo torte. Kar tri so bile (zelo, zelo okusne!) in vsi današnji učenci so na odru – ostali pa kar na dvorišču – zapeli kol’kor kaplic tol’ko let osnovni šoli Franceta Balantiča.

PRIHOD SVETEGA MIKLAVŽA

Iz nebes je prišla in nas presenetila skupina angelov, ki je kar urno poklicala še sv. Miklavža, saj je videla, da so ga otroci nestrpno čakali. Sv. Nikolaj je pozval naj bodimo ponosni – naj govorimo, pojemo in beremo v slovenskem jeziku, saj tako varujemo božji dar. Vladar pekla pa je v pismu sporočil, da ga ne bo, saj mu smrdijo pridni učenci. 

Otroci so prejeli darila, ki jih je Miklavž prav posebno izbral za njih. Upajmo, da so pozorno poslušali nasvete.

Tako se je večer slavja zaključil. Počasi smo šli domov, vedoč, da je od nas odvisno, da bo slovenska šola tu v San Justu še naprej proslavljala okrogle obletnice.

M. Petelin