San Martín: Otvoritev in blagoslov sejne sobe “Rudolf Smersu”

 

Kot je bilo domenjeno na 36. redni seji odbora termina predsedništva dr. Victorja Leberja, se je v nedeljo, 9. julija 2017 otvorila in blagoslovila sejna soba, imenovana “Rudolf Smersu”.

Tako bo njegovo ime ostalo v lepem in hvaležnem spominu za delo in trud, ki ga je vložil v našo sanmartinsko skupnost.

Poštenost, vztrajnost, neutrudno delo, ljubezen do slovenstva, skrb za dom – tako se spominjamo gospoda Rudolfa, neštetokrat tajnika sanmartinskega Doma.

Č. g. Igor Grohar je blagoslovil sobo pred ljudstvom in takoj za tem nam je sin, Miha Smersu, prebral spomine, ki jih je nekdaj zapisala njegova pokojna sestra Marjeta Smersu Boltežar. Besedilo je ohranjeno v arhivu Zveze Slovenskih Mater in Žena odsek San Martín, katero sedaj predseduje gospa Polona Marolt Makek.

 

    

 

Moj oče, Rudolf Smersu, ob stoletnici rojstva – (spisala: Marjeta Smersu Boltežar)

Ko premišljujem o očetovem življenju vidim, kako malo pravzaprav vem o njegovem otroštvu. Ali sam o tem ni govoril, ali pa ga nismo spraševali. Rodil se je 19. oktobra, leta 1905 v Ljubljani, očetu postajenačelniku v Planini, kjer je tudi preživel prva leta svojega življenja in naredil osnovno šolo. Imel je dve sestri, starejšo Emo, ki je tragično preminula na samem maturantskem izletu v Split, kjer je hudo zbolela za pljučnico in so jo že mrtvo pripeljali nazaj v Ljubljano. Samo leto mlajša sestra Mila, pa je dočakala isto starost kot on in leto za njim umrla. Starša sta mu tudi kmalu umrla. Nobeden od njiju ni dočakal niti petdesetega leta starosti, tako, da ju mi, vnuki, sploh nismo poznali. Torej, na Planini je preživel svoja otroška leta. Veliko nam je pripovedoval o svojih doživljajih tam. Na železniški postaji so namreč imeli tako imenovano “radio a galena” katero je on silno rad poslušal in tako je nekega jutra meseca junija 1912 slišal neverjetno novico, da se je bajna ladja Titanik potopila. Takrat mu tega nihče ni hotel verjeti, ker je novica prišla šele dan kasneje v javnost.

Družina se je nato preselila v Ljubljano. Tam je dokončal klasično gimnazijo. Njegov sošolec je bil dr. Rudolf Hanželič, s katerim sta si bila celo življenje velika prijatelja in zato je oče tudi rad skočil na pomoč, kadar je bilo treba, pri upravljanju počitniške kolonije v Cordobi.

Po končani gimnaziji se je vpisal na pravno fakulteto ljubljanske univerze, kjer je z odliko tudi diplomiral, vendar nikoli ni vršil delo pravnika. Prvo službeno mesto je nastopil na otoku Rabu v Dalmaciji, kot politično upravni uradnik. Istega leta se je poročil z Josipino Klančar, in v zakonu so se jima rodili štirje otroci, sinova Miha in Jure, ter hčerki Marjeta in Alenka.

V domovini se je zelo veliko posvečal mladinskim organizacijam. To so bile srednješolska Razor, Slovenska dijaška zveza, Dijaška Marijanska kongregacija pri jezuitih, itd. Nadaljeval je svoje delo v akademskem Orlu in Zarji. Kot odličen telovadec in telovadni učitelj je prepotoval vso Slovenijo. Kasneje je posvečal veliko dela organizaciji mladine in predaval na številnih političnih sestankih in tečajih širom Slovenije. Sodeloval je tudi v Slovenski Katoliški Akciji.

Sindikalno delo ga je vedno zanimalo. Leta 1932 je postal pravni referent okrožnega urada za zavarovanje delavcev v Ljubljani. Ko se je Jugoslovanska strokovna zveza začela vedno bolj naslanjati na komunistično partijo, je bil med ustanovitelji nove zveze združenih delavcev, ki pa je slonela na katoliških temeljih.

V politiki je postal viden leta 1933, ko je v času diktature Alexandra postal član štirinajsterice, ki je v ilegali vodila Slovensko Ljudsko Stranko. Med vojno in revolucijo je bil voditelj Slovenske Zaveze in sodeloval pri ustanovitvi Vaških straž in Slovenske legije.

Ob koncu vojne in po zmagi komunistične revolucije je bilo njegovo življenje tako ogroženo, da se je tako kot tisoče drugih umaknil najprej na Koroško, potem pa v Italijo, kjer ga najdemo v taboriščih Monigo, Servigliano, Senigallia in Barletta. V zadnjih dveh je bil tudi predsednik taboriščnega odbora.

Leta 1948 se je izselil z družino v Argentino, a najmlajša hčerka, komaj nekaj mesecev stara Alenka, je ostala v domovini pri sorodnikih in jo je prvič videl po skoraj dvajsetih letih. Sam pa se ni nikdar več vrnil v domovino, čeprav je po njej stalno hrepenel in ni bilo dneva, da je ne bi omenjal. Bil je nenehen vir zanimivih pripovedovanj. Imel je izreden spomin in dar prijetnega kramljanja. Čeprav smo mnogo zgodb poznali na pamet, jih je vedno znova tako povedal, kot da bi bilo prvič. Posebno všeč nam je bila tista, kako sta z g. Milošem Staretom po pojedinah pri regentu princu Pavlu ostajala vedno lačna in jo potem mahnila v gostilno na golaž. Ta pa je bilo zato, ker sta kot najmlajša poslanca vedno sedela na koncu mize in ko so jedi prišle no njiju je princ Pavel že odložil pribor, in po protokolu potem nihče več ni smel jesti.

V Argentini se je takoj od vsega početka navdušeno vrgel v javno delo. Udejstvoval se v Društvu Slovencev, bil soustanovitelj Družabne Pravde, organiziral je Slovenske sociajalne dneve, udeležil se je organizacije slovenskih protikomunističnih borcev, sodeloval v Slovenski Misijonski Zvezi, itd. Urejeval je list Družabna Pravda in Vestnik, ter bil tudi soustanovitelj in pisec pri Slovenski Besedi in prav tako pri Katoliških Misijonih ter v letnih slovenskih koledarjih.

Ves čas je bil vodilen član Slovenske Ljudske Stranke, kakor tudi zadnji predsednik Slovenskega Narodnega Odbora v izseljenstvu.

Ne pretiravam pa, če trdim, da je največ svojega časa zadnja leta posvetil temu slovenskemu domu v San Martinu, kjer je bil nedvomno duša vseh prireditev in nastopov in je poprijel za vsako delo, pa naj je bilo to postavljanje miz ali čiščenje stolov.

Njegovo življenje v Argentini ni bilo lahko. Po sili razmer se je moral v prvih letih zaposliti, kjer se je pač mogel. Najprej kot čisto navaden tekstilni delavec, nato pa kot uradnik na ministrstvu za pravosodje. Njegova plača je bila vedno skromna in vendar je bil vedno pripravljen pomagati vsakemu potrebnemu bližnjemu in podpirati vse organizacije in dobra dela. Ker je bil pošten in ugleden, so se rojaki veliko zatekali k njemu po razne nasvete, priporočila za službe, stanovanja in posojila.

Zadnja leta so ga težile mnoge bolezni, a najbolj pa je trpel, ko je popolnoma oslepel. Sin Miha mu je vsak dan bral dnevnik, prav tako pa tudi slovenske časopise in revije. Vnuk Tomaž je bil kot njegov tajnik in je pisal odgovore na pisma, ki jih je prejemal iz celega sveta.

Umrl je 27. junija 1998 in bil pokopan v San Martinu, kraju, ki je postal njegova druga domovina, čeprav je nenehno sanjal in hrepenel po svoji preljubi Sloveniji.

Please follow and like us: