Pred 120 leti, 19. oktobra 1905, se je rodil Rudolf Smersu, pravnik, javni delavec in narodni voditelj. Med drugo svetovno vojno je bil med ustanovitelji Slovenske legije, prve protiokupatorske bojne skupine na Slovenskem. Že v izseljenstvu je bil zadnji predsednik Narodnega odbora za Slovenijo, dolgoletni načelnik Slovenske Ljudske Stranke, odbornik pri Zedinjeni Sloveniji, predavatelj in ploden pisec člankov za slovenski tisk v Argentini, ZDA in Avstraliji. 

Rudolf Smersu se je rodil 19. oktobra 1905 v Ljubljani. Oče je bil postajonačelnik v Planini, kjer je Rudolf preživel otroška leta in naredil osnovno šolo. V Ljubljani je končal humanistično gimnazijo, nato pa je študiral pravo na pravni fakulteti v Ljubljani in na njej tudi diplomiral leta 1930, vendar ni nikoli vršil delo pravnika. 

Že v dijaških letih se je udejstvoval v katoliških in mladinskih organizacijah, najprej v dijaških (Razor, Slovenska dijaška zveza, Marijanska kongregacija pri jezuitih in druge), nato v akademskem Orlu in Zarji. Prvo službeno mesto je nastopil kot politični upravni uradnik na otoku Rab v Dalmaciji. Isto leto se je poročil z Josipino Klančar. V zakonu so se jima rodili štirje otroci: sinova Miha in Jure ter hčerki Marjeta in Alenka.

Leta 1931 se je vrnil v Ljubljano, kjer je dobil delo pravnega referenta Okrožnega urada za zavarovanje delavcev. Vedno ga je zanimalo sindikalno in socialno delo. Kot odličen telovadec in telovadni učitelj je prepotoval vso Slovenijo. kasneje pa je posvečal veliko dela organizaciji madine in predaval na številnih političnih in verskih sestankih in tečajih. Sodeloval je v Slovenski katoliški akciji in bil odbornik v prvem Narodnem odboru Katoliške akcije. 

Katoliško usmerjeno delavstvo je bilo organizirano v Jugoslovanski strokovni zvezi (JSZ), kateri je temelje postavil J. E. Krek, a po njegovi smrti so vodstvo prevzeli ljudje, ki so se navduševali nad marksizmom in so odklanjali krščanski socialni nauk. Zaradi tega je Smersu z nekaterimi sodelavci leta 1932 ustanovil Zvezo združenih zasebnih in trgovskih nameščencev, ki se je postavila odločno proti vdiranju marksizma med delavce. Leta 1935 je skupaj z župnikom Andrejem Križmanom, Maksom Janom, Jožetom Jonkejem in drugimi ustanovil Zvezo združenih delavcev, ki je temeljila na katoliškem socialnem nauku in je v kratkem postala največja slovenska delavska organizacija. Leta 1933 je bil izvoljen kot nameščenski delegat v ljubljansko Delavsko zbornico. Leta 1934 je ustanovil nameščenski socialni mesečnik Bodočnost, za katerega je tudi pisal članke. Tako je do druge svetovne vojne napisal okoli 2000 člankov in imel okoli 1500 predavanj o socialnem vprašanju in o krščanskem socialnem nauku.  Pisal je v časopise Slovenec, Delavska fronta, Slovenski delavec, Bodočnost, Mladost, Kres, Vigred. Leta 1937 je napisal posebno brošuro Zavarovanje za onemoglost, starost in smrt.

Zanimalo ga je tudi politično delo, h kateremu sta ga pritegnila dr. Miha Krek in dr. Ivan Ahčin. V času diktature kralja Aleksandra, ko so bila razpuščene vse politične stranke (6. januarja 1929), je delo Slovenske ljudske stranke v ilegali vodila “štirinajsterica”, v katero sta bila leta 1932 povabljena Miloš Stare in Rudolf Smersu. Ko je leta 1935 stranka ponovno prišla v legalno delo se je ta odbor “štirinajsterice” preimenoval v izvršni odbor (pozneje v načelstvo) pri katerem je Rudolf Smersu ostal do svoje smrti.

Leta 1938 je Smersu postal skupaj s Staretom poslanec za Ljubljano-okolico. V Beograjskem parlamentu se je ukvarjal predvsem z delavsko zakonodajo. Smersu je pripravil zakon o minimalnih plačah in zakon o zavarovanju za starost, onemoglost in smrt, oba zakona pred parlamentom predložil in branil ter dosegel, da sta bila oba sprejeta. 

Ko je Nemčija napadla Jugoslavijo se ja za Smersuja začelo novo delo, ne več parlamentarno in mirno, ampak podtalno in nevarno. Že drugi dan po napadu nacistov je Smersu povabil zastopnike katoliških mladinskih organizacij na razgovor, kjer so sklenili, da se osnuje tajna vojaška organizacija “Slovenska legija”, ki je bila ustanovljena na širšem sestanku zastopnikov vseh katoliških mladinskih organizacij 29. aprila 1941 v Delavski zbornici v Ljubljani. Smersu je bil izvoljen za vodjo te organizacije in jo je vodil do oktobra 1943, ko je vodstvo prevzel rezervni major prof. Mirko Bitenc. Ko je komunistična partija začela svojo revolucijo v Sloveniji, se je Slovenska legija postavila v boj proti komunističnim zločincem. Na pobudo Slovenske legije pod vodstvom Rudolfa Smersuja so se začele ustanavljati vaške straže, katerih delo je Slovenska legija tajno koordinirala ter jim pošiljala moštvo in poveljnike. Kasneje je Slovenska legija z isto vnemo pridobivala fante in može za Slovensko domobranstvo.

Poleg tega je še naprej deloval v podtalni politiki v vodstvu Slovenske ljudske strane ter tudi on podpisal Narodno izjavo, ki je leta 1944 ustanovila Narodni odbor za Slovenijo.

Ob koncu vojne je bilo njegovo življenje tako ogroženo, da se je tudi on – kot desettisoči drugih – odločil za izseljenstvo. Begunska pot ga je vodila najprej na Koroško, potem pa v Italijo, kjer je v taboriščih v Senigalliji in Barletti bil predsednik taboriščnega odbora. 

Leta 1948 je s svojo družino (razen najmlajše hčerke Alenke, ki je ostala pri sorodnikih v Sloveniji in s katero se je srečal čez skoraj dvajset let) emigriral v Argentino, kjer se je najprej zaposlil kot navaden tekstilni delavec v podjetju Cofia, nato pa je postal uradnik v ministrstvu za javna dela in pozneje v pravnem ministrstvu vse do upokojitve.

V Argentini je nadaljeval svoje javno delo ter zanimanje za delavske in socialne probleme. Bil je soustanovitelj Družabne pravde, njen odbornik in dolga leta tajnik ter neutruden pisec v njenem listu. Več let je bil odbornik Društva Slovencev (danes društvo Zedinjena Slovenija), udeležil se je organizacije slovenskih protikomunističnih borcev ter pisal za njihovo revijo Vestnik, sodeloval je v Slovenski misijonski zvezi ter objavljal članke v reviji Katoliški misijoni. Mnogo je pisal tudi za Svobodno Slovenijo, Zbornike Svobodne Slovenije ter za slovenski tisk v ZDA in Avstraliji. Do smrti je bil vodilni član Slovenske Ljudske stranke. Po smrti Miloša Stareta je bil izvoljen za predsednika Narodnega odbora za Slovenijo, ki je bil po Slovenski osamosvojitvi razpuščen.

Ko so se po Velikem Buenos Airesu okoli leta 1960 začeli ustanavljati slovenski Domovi, je Rudolf Smersu aktivno sodeloval pri graditvi in organizaciji Slovenskega doma v San Martinu. V tem okraju je tudi poiskal dom za svojo družino.

Zadnja leta življenja je preživel v Domu sv. Vincencija v Slovenski vasi, kjer je umrl 27. junija 1998.

Slovenska Legija

“Ko ni bilo nikjer sledu o partizanstvu in Osvobodilni fronti, ki je nastala šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, je bila v Ljubljani dne 27. 04. 1941 ustanovljena Slovenska legija.” je za Svobodno Slovenijo napisal Rudolf Smersu.

“Ta organizacija se je razvila in razširila po vsej ljubljanski pokrajini z izrecnim namenom, da ustvari odpor proti okupatorjem. Toda komunistična partija ni pristala na to, da bi se še kdo drug poleg nje boril proti okupatorjem. Razglasila je smrtno kazen za vse tiste, ki bi se borili zoper okupatorja izven partijskih vrst. 

Naj v spomin na ustanovitelje Slovenske Legije navedemo imena ustanovnih članov: Za SLS Rudolf Smersu in dr. Albin Šmajd; za Slovensko fantovsko zvezo Ivo Kermavner; v imenu Mladine SLS inž. Jože Sodja, Viktor Češnovar in brata Pirih. V imenu Mladine Kmečke zveze Milan Finc in dr. Ludvik Puš; v imenu Slovenske delavske zveze Andrej Križman, Maks Jan in Jože Jonke. Navzoči so bili še: za Katoliško mladino za Gorenjsko France Malovrh; za Dolenjsko Tone Duhovnik in za Štajersko Henrik Goričan, ki je bil v zvezi z Jožetom Melaherjem. Pozneje se je ugotovilo, da sta bila med ustanovinimi člani tudi Ivan Boh in Janez Snoj.

Namen Slovenske Legije je bil zavarovati življenja in premoženje Slovencev. Ko pa se je začelo na debelo pobijanje predvsem katoliških Slovencev po vsej deželi, je Slovenska Legija privzela v svoj program tudi obrambo slovenskih življenj. S.L. se  je organizirala kot Vaške straže, ki so se razširile po vsej deželi. Tik pred kapitulacijo Italije je bilo na slovenskem ozemlju 94 edinic vaških straž, ki so uspešno branile domače vasi pred napadi partizanskih čet. Polek Slovenske Legije sta se s podobnim protiokupatorskim ciljem pojavili še Sokolska in Narodna Legija, ki sta bili s Slovensko Legijo povezani v vojaškem vrhu.

S.L. je kmalu po svoji ustanovitvi zajela veliko večino slovenske mladine. Kurirji so obiskovali posamezne edinice in dajali navodila za delo. Medtem pa se je že videlo, da se komunisti pripravljajo na revolucijo in na poznejši prevzem oblasti. V Ljubljani in po vsej deželi so se začeli atentati ne samo na vodilne može, ampak celo proti ženam in otrokom (Mauser, Brulc, itd.). Ljudstvo je člane vaških straž imenovalo “legionarje”. Legionarji in Domobranci so bili resnični zaščitniki in ohranjevalci slovenskih življenj.

Ko se je ustanovilo “Slovensko domobranstvo” je dalo vodstvo S.L. nalog vsem članom S.L. in vsem vaškim stražarjem, da naj vstopijo med Domobrance in v pokorščini domobranskemu vodstvu varujejo slovensko zemljo in slovenska življenja. To se je tudi zgodilo. Z angleško prevaro pa se je zgodilo tudi to, da so bili skoraj vsi legionarji in vaški stražarji skupaj z domobranci izročeni komunistom, bili po njih pobiti in leže sedaj v velikih grobovih v Kočevskem Rogu, v Teharjah, v Hrastniku in še drugod.” 

Pripravil: Jože Jan

Viri: Svobodna Slovenija, Vestnik, Družina