Ko sem bil mulc sem pogosto srečal možakarja, na poti k jutranji sveti maši, ki je hodil s prekrižanimi rokami za hrbtom, ves čas gledal v nebo in mi komaj odzdravil. Bil je tih in na videz boječ, nekateri trdijo, da je trpel za agorafobijo. Takrat še nisem dojel, kdo je bil v resnici Ruda Jurčec in kako pomemben je bil za slovensko skupnost v Argentini. Bil je novinar, esejist, predavatelj in pisatelj. Od vsega začetka je sodeloval pri izhajanju Svobodne Slovenije, bil soustanovitelj in 15 let predsednik Slovenske kulturne akcije (SKA), urednik revije Meddobje in štirinajstdnevnikov Glas SKA in Sij slovenske svobode. Bil je vizionar, idealist, antikomunist, globoko veren katoličan in zaveden Slovenec.

Življenje Rude Jurčeca

Rodil se je 1. aprila 1905 v Ormožu. Po ljudski šoli v rojstnem mestu je študiral pet let v Marijanišču v Ljubljani, nato pa zadnja gimnazijska leta v Mariboru, kjer je bil zelo aktiven v dijaških organizacijah, zlasti pri dijaškem Orlu, kjer se je spoznal s pozneje pomembnimi slovenskimi osebnostmi (prof. Ernestom Tomcem, dr. Lambertom Ehrlichom, dr. Josipom Jerajem, Edvardom Kocbekom). Kot dopisnik je začel delovati pri Slovencu, mariborski Straži in Slovenskem gospodarju. Po maturi se je vpisal na pravno fakulteto Univerze v Ljubljani, leta 1928 pa nadaljeval študije na visoki šoli za politične vede v Parizu, kjer je diplomiral v diplomatski sekciji leta 1931. Posvetil se je časnikarstvu ter leta 1934 stopil v službo k Slovencu, kjer je že sodeloval s svojimi dopisi iz Pariza, Švice in drugod. Obenem je bil tudi dopisnik raznih znanih evropskih tiskovnih agencij, tako francoske Havas, angleške Reuter in beograjske Avale. Pozneje je postal šef Avale v Ljubljani. 

2. februarja 1936 se je v Ljubljani poročil z Zoro Božič, ki je na Bledu imela zlatarno.

Po odhodu Slovenčevega urednika dr. A. Kuharja leta 1941, je Jurčec postal zunanjepolitični urednik Slovenca, po odhodu dr. Ahčina v Rim pa je med okupacijo in revolucijo bil glavni urednik, kar je ostal do odhoda v begunstvo leta 1945. Ves čas medvojne dobe je bil predsednik Slovenskega novinarskega društva. Še pred vojno se je uveljavljal tudi kot esejist v reviji Modra ptica ter je izdal tudi samostojno knjigo, prvo sintetično razpravo o Janezu Evangelistu Kreku.

Kot medvojni urednik Slovenca se je zaradi svojih idej (o slovenstvu, proti jugoslovanstvu in predvsem proti komunizmu) Ruda Jurčec moral maja 1945 umakniti pred komunisti in je nekaj mesecev preživel v taborišču v Lienzu. Preselil se je v Rim, kjer je zaradi znanja jezikov pomagal v pisarni dr. Mihe Kreka kot prevajalec, kasneje pa je z dr. Krekom deloval na področju reševanja socialnih vprašanj slovenskih beguncev v Avstriji in Italiji.

Iz Genove je 17. oktobra 1947 odplul v Argentino, kamor je prišel 2. novembra 1947. Dober mesec pozneje (6. decembra) je prišel v Argentino Miloš Stare, ki se je takoj lotil dela za obnovitev izhajanja Svobodne Slovenije, ki jo je v domovini v času okupacije in revolucije izdajal kot ilegalni list. Jurčec se je rad odzval Staretovemu vabilu k sodelovanju in je prva številka izšla za Silvestrovo leta 1947 z datumom 1. januarja 1948. Jurčec je sodeloval v uredništvu Svobodne Slovenije skoraj 7 let ter je v tem času pisal predvsem zunanjepolitične članke in komentarje.

Ko je bilo v Buenos Airesu obnovljeno Slovensko katoliško akademsko starešinstvo, kateremu je bil prvi predsednik ravnatelj Ivan Prijatelj, je prevzel tajništvo Ruda Jurčec. V dogovoru s tajništvom DOKSIja (delovno občestvo za slovenski katoliški inštitut) v Rimu je začel izdajati v Buenos Airesu revijo Vrednote, ki je bila prva napovedovalka novega kulturnega razcveta v Argentini. 

Leta 1954 se je v Buenos Airesu ustanovila Slovenska kulturna akcija (SKA). Jurčec je bil med soustanovitelji in njen prvi predsednik do leta 1969, ko je s svojo skupino izstopil iz nje kot protest proti sprejetju novega prvega člena pravil. Ta doba je bila višek njegovega kulturnega dela. Urejal je Vrednote, sourejal revijo Meddobje in bil urednik Glasa SKA. Vodil je vso dejavnost SKA, izdajanje knjig, prirejanje predavanj, kulturnih prireditev, itd. 

Leta 1956 je Jurčeca zapustila žena in sta razvezala zakonsko zvezo, kar je za Rudo imelo težke posledice: porušil se mu je ekonomski položaj, padel je v depresivno stanje in bil leta 1960 nameščen v buenosaireško umobolnico Vieytes.

Ko je bil predsednik SKA je v njem ponovno oživelo literarno ustvarjanje. Najprej je v Meddobju objavil Vuzmenice, za tem je leta 1958 sledil roman Ljubljanski triptih. Sledila je vrsta krajših pripovednih tekstov ter izid treh knjig spominov Skozi luči in sence. Jurčec je načrtoval izid petih knjig, a ga je smrt prehitela, ko je snoval četrto knjigo.

Po razdoru v SKA leta 1969 je ustanovil svoj list „Sij slovenske svobode“ z dodatno zbirko brošur Zrenja in uvidi. Ta list mu je zadnjih pet let napolnjeval življenjsko delo: zanj je živel, pisal in delal. 

V Slovenski vasi (Lanus pri Buenos Airesu) je nekaj let v okviru Srednješolskega tečaja poučeval svetovno literaturo in likovno umetnost. Organiziral je tudi srečanja za 17- do 20-letne fante in dekleta, ki so potekala v Slovenski vasi pod nazivom Mlada Slovenija.

Junija 1975 se je Jurčec odločil za operacijo na dvajset let stari kili. Operacija je uspela, a Jurčec je zapadel v nevarno malodušje. Umrl je 4. novembra 1975, pokopan je na buenosaireškem pokopališču Chacarita.

IDEALIST IN VIZIONAR

Ruda Jurčec je bil zelo razgledan po evropski politiki, v dobi študija v Franciji pa  se je opredelil na desni konservatizem. Jurčecev dolgoletni prijatelj in kulturni sodelavec Alojzij Geržinič je o njem zapisal: “V slovenski zgodovini je težko najti osebnost, ki bi na svet prinesla tako živo intuicijo in kombinatorno iznajdljivost, kot ju je imel Ruda Jurčec, temu pa z vztrajnostjo dodala tolikšno izobrazbo, načitanost, razglednost in znanje jezikov. Pri vsem delovanju je bilo Jurčecu vodilo kvalitetnost; to je pričakoval in terjal tudi od drugih – na vseh področjih: verskem, kulturnem in političnem… Jurčecev pogled je bil zagledan v Zapad. V svetovnem merilu je primerjal slovenske moči. Instinktivno je šel po tisti poti, ki so jo pred njim premnogi ubrali: od Čopa, Barage, Prešerna, tudi Stritarja in Cankarja – s slovenstvom v svet. V veri, da bo slovenstvo v svetu uspelo in da nam je prav s tokratnim povojnim zdomstvom iz petinštiridesetih let dodeljeno svet seznaniti z našo potjo in žitjem, je Jurčec živel.”

Že na prvem umetniškem večeru Slovenske kulturne akcije, kateri je predsedoval, je Jurčec podal svojo vizijo o poslanstvu slovenskih kulturnikov v zdomstvu ter slovenske skupnosti v Argentini na splošno:

“Ne bi si upal trditi, da smo samo še emigracija. Grozeči potek dogodkov, ki smo jim priča, nas vedno bolj spravlja v tesnobno razmerje z narodom, ki živi na domači grudi. Blagrujemo ga, obenem pa se tresemo za njegovo usodo, saj je po pesnikovih besedah postavljen v osrčje Evrope, saj je prstan Evropini”. Toda nevarni razvoj dogodkov grozi zlomiti ta rahli prstan, večji narodi, kot je naš, imajo razlogov dovolj, da se plaše pred katastrofo.

Vedno bolj se nam bo treba vpraševati, ali nismo mogoče že diaspora. Izraelu je diaspora skozi stoletja reševala vero v narodno in duhovno rešitev. Ta diaspora pa je mogla svojo nalogo opravljati samo zaradi tega, ker se je trdno postavila na temelje verskih in kulturnih tradicij.

…Kakor je umetnik doma, ko je delal še v svobodi, mogel pravilno ustvarjati le, ako je bil poln ljubezni do svojega naroda, tako mora tudi umetnik, pesnik in pisatelj v emigraciji svoje delo uravnavati trdno v skladu z rastjo in težnjami naroda v domovini. Ko se moramo v teh tesnobnih časih zavedati, da smo skorajda med izvoljenimi, ki živimo v svobodnem svetu, je tedaj naša naloga, da ostane slovenska kultura na tisti višini, ki jo mora vsak narod doseči, ako se hoče ohraniti.

Kot je slovenska mati, enako z materjo v baladi, z neizmerno pieteto in ljubeznijo zbirala kosti svojega sina, da jih ponese v zemljo posvečenega groba, tako moramo pred profanostjo sodobnega sveta reševati svoje prave duhovne vrednote; kakor je mati iz balade ponesla v posvečeno zemljo, kar ji je bilo najdražje, tako postavimo mi tisto, kar nam je najdražje, v svet, ki je posvečen službi kulture in umetnosti. Kakor je mučeniški krvi slovenskih sinov prisojen delež obilega sadu, tako daj Bog, da bi bilo naše delo deležno enakega blagoslova.

Zgodovina političnemu delu diaspor ni bila naklonjena. Toda s kulturnim delom skušajmo vedno izpričati svojo navzočnost, našo rast in našo vero v rešitev domovine. Ta služba bo terjala velikih naporov, majhna skupina nas bo, komaj zadostna za ogromno nalogo, toda kdor je enkrat stopil v tempelj kulture in umetnosti s pravim poslanstvom in talentom, ta ve, kolikšno je breme, ki mu mora biti kos, ker ve, da tega poslanstva in talentov ne more in ne sme zatajiti. Doma imamo brate, ki bi radi delali podvojeno, ako bi bili v svobodi; vemo, da delajo in čakajo. . . Bratu v domovini gre za to delo podvojena zasluga — brat v tujini pa bi zagrešil velik greh,  ako svojega poslanstva ne bi opravil.

Globoko spoštujemo pieteto, ljubezen in vero tistih doma, ki čuvajo stvaritve slovenskega duha in jih hranijo za bodočnost. Z njimi pa nas veže velika dolžnost, da te duhovne vrednote po svojih močeh izpopolnjujemo in bogatimo.

V ljubezni do teh vrednot in pri tem delu pa se ne izločujemo iz ostalega narodnega delovanja. Ne postajamo ekipa zase ali celo tekmovalci s komerkoli, ali pa da bi hoteli delo kogarkoli motiti. Nasprotno — menimo, da je pravi kulturni delavec vedno prinašal tudi svoj delež kvalitete, lepote in sijaja vsemu ostalemu narodnemu delu. Umetnik in pisatelj sta za svoj napor in trud doživela največjo nagrado takrat, kadar sta vedela, da sta s svojim delom v najglobljem soglasju z vsem narodnim snovanjem.

Še nekaj je, kar delo kulturnega delavca in umetnika posebej nagraja, čim bolj se prebija do popolnosti, tem bolj raste v zavesti, da je v oblasti velike Milosti, ki njegovo delo blagoslavlja. Ko je umetnik ali pisatelj ustvaril svoje vrhunsko delo, je bilo njegovo srečanje z Milostjo gotovo najbolj popolno. Največja dela svetovne literature in umetnosti so v veliki meri pričevanje o Tistem, ki je dopustil, da Ga človek v Njegovem stvarstvu poveličuje tudi s svojim drobcem Lepote in Ljubezni.

Slovenska kultura je polna dokazov o tem pričevanju. Svobodni svet je danes po svojih največjih umetnikih in pisateljih tudi priča te velike ure obiskanja. Bilo bi slabo spričevalo našega razumevanja časa, ako pri tem obisku Milosti ne bi spoznali svoje ure in poklicanosti.

Ta veliki dvig prave kvalitete in njenih zahtev pa je kulturnega delavca postavil na novo mesto v zboru ustvarjalcev dobrin. Čez narode se danes ustvarja v svetu velika republika svobodnih duhov, ki je ne bo dolgo več mogla omejevati nobena zavesa ali pregraja. V tej „republiki duhov” si mora naš narod znati priboriti svoje mesto. In čim manj bo pri tem kozmopolitizma, tem bolj bomo v tem gibanju potrebni in učinkoviti. “

V svojem krščanskem konservativizmu je že v Sloveniji pisal o slovenski avtonomiji, čeprav je kot urednik Slovenca moral držati projugoslovansko linijo. V emigraciji se je Jurčec opredelil kot zagovornik slovenske samostojnosti, izven Jugoslavije. Po petnajstih letih predsedovanja je Jurčec želel v pravilnik Slovenske kulturne akcije vključiti že v prvem členu poudarjeni protikomunizem s politično poanto vključitve SKA v “boj za svobodo slovenskega naroda”. Ker člani SKA na občnem zboru te variante niso podprli, je to organizacijo skupaj z nekaterimi drugimi člani zapustil.

Leto dni pred tem razkolom v Slovenski kulturni akciji je Jurčec v Glasu SKA objavil članek o “Slovenstvu kot mednarodni problem”, kjer tudi obsoja komunistični režim:

“ Človeška družba ne more živeti v pravem ravnovesju, če vsem narodom ni v enaki meri podeljena in odprta možnost biti s svojimi posebnostmi dinamičen graditelj reda, ki je torej nujno pluralističen in kot tak v bistvu proti slehernemu monolitstvu, kakor ga prav sedaj vsiljujejo svetu sistemi, ki slone na marksističnem pojmovanju o organizaciji človeške družbe.”

“Slovenci smo v mednarodni red začeli vstopati razmeroma počasi. Prvič smo stopili na mednarodno pozorišče v letu 1917 z Majniško deklaracijo, ki je vsaj posredno bila vključena v aktivnost Jugoslovanskega odbora v Londonu, ko je ta zastopal jugoslovanske narode na strani Antante med prvo svetovno vojno. Bili smo potem hudo udarjeni po Londonskem paktu in po izvedbi plebiscita na Koroškem. Tretjina naroda ni bila osvobojena v smislu Majniške deklaracije in simptomatično za našo zgodovino je, kako se je slovensko vprašanje najbolj izrazito pokazalo na mirovni konferenci v Parizu leta 1919: slovenska delegacija je šla iz Ljubljane posredovat za pravico in resnico. Vodila sta jo predsednik tedanje vlade doktor Janko Brejc in škof Anton B. Jeglič in pred apostolom resnične samoodločbe narodov, Woodrowom Wilsonom je škof Jeglič svoj poziv začel z besedami: “Ave Wilson — morituri sloveni te salutant — umirajoči Slovenci te pozdravljajo…”

“Po drugi svetovni vojni je Slovenija deležna trpljenja in tegob imperializma, ki ne ruši samo njenih duhovnih in narodnih osnov, ampak grozi raztegniti enako usodo nad vso Evropo.”

“To marksistično urejanje sveta se vari na zločinu in krvi. Pravo občestvo, zdrava družina združenih narodov Evrope se ne more ustvarjati po poti razbijanja ali parceliranja.”

“Nova Evropa in z njo novi red v svetu se more rešiti samo s propadom imperializma v sedanjem komunističnem delu sveta. Evropo je doslej držal pokoncu pluralizem v vsem kulturnem in narodnem delu.”

“Slovenstvo kot mednarodni problem je že dovolj navzoče v tem gibanju in vrenju. Zdrknilo je iz src v konformizem z našim časom in njegovimi »stvaritvami” v svetu rdečega imperializma le med tistimi preplašenimi, ki še vedno gledajo na Hlapca Jerneja, kako pred vrati mogočnikov tega sveta ponižno in potrto s klobukom v roki čaka in trka govoreč: „Ave, ave — morituri — živijo, živijo, umirajoči Slovenci vas pozdravljajo…” Preplašenci in konformisti niso nikdar oblikovali pravih osnov, ne za svoj narod, ne za človeštvo.”

Jurčec je bil tudi veliki zagovornik Združene države Evrope. V Zborniku Svobodne Slovenije leta 1954 je objavil obsežen članek o prihodnosti Evrope, iz katerega prepišem samo glavne misli:

“ Po prvi svetovni vojni so nekateri napovedovali propad Evrope, po drugi svetovni vojni bi bila taka sodba še bolj na mestu. Toda še vedno ohranja Evropa, dasi okrnjena in gospodarsko oslabljena, videz, da svojega poslanstva v svetu še ni opravila — njen propad pred invazijami z vzhoda in njena kapitulacija pred premočjo tehnične civilizacije zapada bi pomenil konec tiste kulture, na kateri sloni ves sodobni krščanski svet.

Rešitev Evrope je tedaj predvsem v tistih silnicah, ki bodo sposobne vrniti pravo mesto krščanskemu humanizmu in s tem pravi smisel življenju in človekovemu poslanstvu v svetu. 

Misel o zedinjeni Evropi ni nova. V srednjem veku so jo skušali zediniti v okviru “univerzalne monarhije”, ki bi naj pod vodstvom ali papeža ali cesarja zajela ves tedanji krščanski svet v Evropi.

Za pravega predhodnika evropske federacije pa velja francoski duhovnik abbe de Saint Pierre, ki je l. 1712 objavil dvoje del: “Projet de traité pour rendre la paix perpétuelle entre les souverains chrétiens — Načrt za trajni mir med krščanskimi vladarji” in “Projet du traite pour rendre la paix perpetuélle en Europe — Načrt za vzpostavitev trajnega miru v Evropi”.

Po l. 1848 je vso Evropo zajel val navdušenja za boj in zmago demokracije, ki bi preosnovala tudi Evropo. Francoski pesnik Victor Hugo je zanosno pozdravljal bodočo Evropo z besedami: “Imeli bomo združene države Evrope, ki bodo krona starega sveta.”

Nimajo prav tisti, ki obupujejo nad trenutno počasnostjo dela za evropsko federacijo. Debate o tem, kakšna bo vez, ki bo družila evropske države, bodo še zelo dolge in ni izključeno, da še ne bodo razčiščene v eni ali dveh generacijah. Toda taka debata je možna samo, ako je zavarovana svoboda in spoštovanje osebnosti, ki se hoče prebiti do jasnosti in resnice tudi na tem polju. Danes je ta svoboda v Evropi v veliki nevarnosti in ta nevarnost narekuje, da se 350 milijonov svobodnih Evropejcev reši v taki zavezi, ki bo dajala vtis, da je sposobna zavarovati obstoj in bodočnost evropskega človeka in njegove svobode.  

Toda ta evropski federalizem more biti samo plod prave demokracije, katere cilj more biti ne samo ohranjati svobodo in neodvisnost evropskih držav, ki hočejo biti članice te federacije; ne sme biti samo upravni sistem, ampak bi moral pomeniti prodor nove koncepcije o človeku, ki bo v tem prostoru živel; moral bi biti izraz takega krščanskega humanizma, ki bi vrnil Evropi njeno pravo harmonijo; bi bil nekakšen posrednik med osebo in državo, ker bi branil in ščitil svobodo človeka proti premoči države. Ta federalizem bi razčlenjal množice in bi jih podrejal novemu načinu življenja v družbi v nasprotju s totalitarizmom in kolektivizmom, ki množice vklenjuje, da jih asimilira v brezrazredni anonimnosti.

Bodočnost svobode v Evropi je vezana na problem, kako se bo znala organizirati federativno, kjer osebnost ne bo zasužnjena državi, država pa ne bo preraščala tiste harmonije celote, ki je bila vedno značilnost vse evropske kulture.  

Združene države Evrope so pogoj za ohranitev svobode v Evropi, nastale pa bodo, ako jih bodo zgradili evropski narodi — svobodno in enakopravno mali in veliki.”

V tem kratkem spominu na Rudo Jurčeca sem želel pokazati – bolj kot njegove literarne dosežke – njegovo vizijo, idealizem in kako je bil pomemben steber slovenske skupnosti v Argentini, čeprav se ga danes malokdo spominja. Dr. Milan Komar je nekoč izjavil: “Jurčec je genij”. Zaključim pa z mnenjem Alojzija Geržiniča: “Jurčec je sooblikoval naš čas in položil v slovenski hram zaklade misli in lepote, prihodnost pa opremil s smernicami za dosego največjih slovenskih idealov.”

Pripravil: Jože Jan

Viri:Svobodna Slovenija, Zbornik Svobodne Slovenije, Meddobje, Glas SKA, Sij slovenske svobode, Irena Kandrič: Ruda Jurčec – Luči in sence njegovega življenja in dela, Obrazi slovenskih pokrajin, Družina.

Prispevek je bil objavljen v Koledarju 2025 Celjske Mohorjeve družbe.