Spoznal sem gospoda Prenza že pred časom v Buenos Airesu, pri predstavitvi nekih knjig. Predstavila mi ga je njegova hčerka, Cecilia (poročena Kopušar), ki vodi v Sloveniji ustanovo, ki deluje kot most med Slovenijo in južno Ameriko – tako kot še druge, in sicer »La casa de Kamna« (www.casakamna.org).
O Juanu Octaviu Prenzu sem nekaj vedel, saj sem pred mnogimi leti (1986) tudi bil nabavil Antologijo sodobne slovenske poezije, ki jo je on prevedel in izdal po izboru Cirila Zlobca. (Dvajset let kasneje je izdala Julia Sarachu še eno antologijo, prav tako sodobne slovenske poezije, s predgovorom Marka Jenšterleta, in v prevodih raznih prevajalcev.)
Prenzovo poreklo je istrsko. Rodil se je v La Plati leta 1932. Kot univerzitetni profesor je predaval o hispanistiki na raznih univerzah, kot n.pr. La Plata, Buenos Aires, Beograd, Trst in Ljubljana. Častni predsednik centra PEN v Trstu je bil večkrat nagrajen s pomembnimi priznanji.
Izdal je število knig, zbirk, prevodov. In sedaj je bila predstavljena v Sloveniji njegova »Samo drevesa imajo korenine«. Dogodek se je vršil v dvorani PENa v Ljubljani na Tomšičevi ulici 19. marca.
Pri uvodu beremo besede Claudia Magrisa – verjetno najpomembnejši živeči italijanski pisatelj, in Marka Kravosa. Knjiga je bila v originalu napisana v kastiljščini in izdana leta 2013, potem prevedena v srbščino, italijanščino in šele sedaj v slovenski jezik. O poznanju pisatelja v Argentini, kot primer, je v časopisu La Nación, (www.lanacion.com.ar/cultura/solo-los-arboles-tienen-raices-nid443913) objavljen zanimiv pogovor med Prenzom in Magrisom iz leta 2003, v katerem se razbere Prenzovo stališče o raznih temah, in v katerem pride tudi na dan ideja o drevesih, koreninah in perutih, prav tako v La Nación-u najdemo tudi članek z naslovom »Octavio Prenz, gloria en Italia« ob podelitvi nagrade Nonino 2019.
Na predstavitvi se je pogovarjala Alenka Bole Vrabec s samim Prenzom, s prevajalcem Ferdinandom Miklavcem in y že omenjenim piscem uvoda, Markom Kravosom.
Rok Fink
.
.
