V začetku oktobra je v Sloveniji izšla knjiga z naslovom Rojstvo novih domovin. O tem smo že pisali, ko smo poročali o odprtju razstave z istim naslovom. Knjiga je zagotovo zanimiva tudi za našo skupnost, saj predstavlja življenje naših prednikov v taboriščih v Avstriji in Italiji. Knjigo je pripravila Rafaelova družba skupaj z Narodno univerzitetno knjižnico, pri njej pa je kot izjemna poznavalka sodelovala tudi dr. Helena Jaklitsch, ki nam je o tej temi pred nekaj meseci spregovorila tu v Buenos Airesu, kasneje pa še bralcem Svobodne Slovenije v pogovoru, ki je bil objavljen v letošnji 3. številki časopisa.
Danes nam knjigo predstavljajo sami avtorji: Helena Jaklitsch, Helena Janežič iz Narodno univerzitetne knjižnice in pa Lenart Rihar, vodja Rafaelove družbe.
Kako se je porodila zamisel za knjigo?
HELENA (NUK): Knjiga Rojstvo novih domovin je tudi katalog istoimenske razstave, ki si jo je še do 25. novembra mogoče ogledati v NUK. Na razstavi smo želeli prikazati bogato ustvarjalnost Slovencev v taboriščih v Italiji in Avstriji po drugi svetovni vojni in kmalu se je izkazalo, da je gradiva, predvsem fotografskega, ogromno in da vsega ne bomo mogli razstaviti na omejenem prostoru Plečnikovega hodnika v NUK. Tako se je rodila ideja o monografiji, kjer bi trajno predstavili in ohranili dokumente, fotografije, zgodbe… Razstave je enkrat konec, znajde se v depojih ustanove, kjer je bila na ogled, knjiga pa ostane in pričuje naprej.
Monografija je izšla v sozaložništvu NUK in založbe Družina, na to sodelovanje smo še posebej ponosni. Del finančnih sredstev zanjo pa sta prispevala tudi Ministrstvo za kulturo RS in Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu.
LENART: Zelo me veseli, da je ta prezrta tema v obliki razstave in knjige našla svoj prostor tudi v tako ugledni ustanovi, kot je NUK. Prva zahvala in zasluga za to gre prav Heleni Janežič, ki se ne omejuje na profesionalnost, pač pa dela tudi s srcem. To velja tudi za Heleno Jaklitsch, ki je naša dolgoletna nesebična sodelavka in ki jih gre zasluga, da so te teme prvič raziskane in predstavljene pošteno, brez ideoloških očal.
HELENA: Že pred časom sva se z Lenartom pogovarjala, da bi bilo prav, da bi se na nek način spomnili na 70. letnico odhoda prvih večjih skupin slovenskih beguncev iz taborišč v svet. Vendarle gre za dogajanje, ki nas je zelo zaznamovalo, saj smo z njihovim odhodom izgubili velik del naše elite. Elite v nažlahtnejšem pomenu besede. Poleg tega je ta del naše zgodovine v našem prostoru v veliki meri še vedno slabo ali skoraj nepoznan. Ob študiju zgodovine na fakulteti na primer nismo slišali niti besede o fenomenu slovenske taboriščne skupnosti. Tudi ko sem se lotila raziskovanja tega, sem videla, da literature ali drugih virov, še posebej za Italijo, ni prav dosti. Prav zato sem res vesela te knjige.
Ali se prav spomnim, da je Rafaelova družba v Sloveniji prva začela opozarjati na to tematiko?
LENART: Seveda, z našega vidika ima ta knjiga kar dolgo predzgodovino, ki sega vsaj v leto 1993. Prvo razstavo o naših beguncih je organiziral Janez Rihar, ki je takrat vodil Rafaelovo družbo. Slike iz negativov je v nočeh razvijal kar sam v župnišču. Postavljena je bila v prostorih škofovih zavodov, ki jih je malo prej povsem opustošene zapustila jugoslovanska armada. Od leta 2006, ko smo praznovali 100 let naše ustanove in smo na novo zasnovali razstavo, ta neprestano kroži v različnih postavitvah in je obiskala okrog 150 krajev doma, v zamejstvu in po svetu.
HELENA: Ja, Rafaelova družba je tu naredila izjemno, pa tudi težaško delo. V zadnjem času jim je uspelo priti z razstavo tudi v nekatere srednje šole, kar je odlično, saj so o neverjetni zgodbi naših beguncev lahko slišale tudi mlajše generacije. Ko mladim v šolah pripovedujem, kaj vse so uspeli Slovenci narediti v taboriščih kljub nemogočih razmeram, ostajajo brez besed, obenem pa začutim pri njih tudi nekakšen ponos.
LENART: Ob sedemdesetletnici konca vojne smo izdali tudi bogato fotografsko monografijo Cvetoči klas pelina, kjer je dr. Jaklitscheva prispevala obširno zgodovinsko študijo. Je pa res, da vse to zadeva dogajanje v Avstriji.
Po čem se torej knjigi razlikujeta?
LENART: Knjiga, ki smo jo zdaj izdali skupaj z NUK, je dragocena zato, ker vključuje tudi predstavitev italijanskega dela taborišč, kar pomeni, da se “avstrijskemu” fotografu Marjanu Hočevarju pridružuje “italijanski” Lojze Erjavec. Dodatno zanimiva je zato, ker je v njej opisana vrsta osebnih zgodb. Še posebej pomembno pa je, da je v njej predstavljen tudi taboriščni tisk, ki ponazarja izjemno močan in vztrajen vrelec slovenske ustvarjalnosti.
Kako in kje ste dobili zgodovinski material zanjo? Ste se s pričevalci tudi osebno lahko srečali in pogovorili?
HELENA: Veliko gradiva sem pridobila v času priprave doktorske naloge na to temo. Ker so bili slovenski arhivi žal dodobra ‘počiščeni’, sem morala iskati drugje. Nekaj materiala sem dobila v New Yorku v ZDA, kjer je shranjen arhiv organizacije, ki je po vojni skrbela za taborišča. Izredno vesela sem bila gradiva, ki ga hranite pri vas, v arhivu Zedinjene Slovenije. Še enkrat hvala, ker sem ga smela uporabiti. Prav tako so bili zame izjemno dragoceni pogovori z nekdanjimi taboriščniki. Vsaj z nekaterimi sem se ob dveh obiskih v Argentini tudi osebno srečala in sem bila zelo vesela, da so me sprejeli ter z mano delili zgodbo. Danes so nekateri že pokojni, zato je toliko bolj pomembno, da so ostali vsaj ti (zapisani) pogovori. Izredno dragocena pa so bila tudi gradiva, ki so jih nekdanji taboriščniki hranili doma (knjige, učbeniki, časopisi, fotografije) in so jih rade volje podarili. Kar nekaj tiskovih, nastalih v taboriščih, pa ima k sreči tudi NUK.
LENART: Rafaelova družba ima bogato fototeko, ki obsega nad 20.000 posnetkov. Večina od njih zadeva prav dogajanje v avstrijskih taboriščih, tako da smo ta del razstave oziroma knjige zlahka pokrili iz tega vira.
HELENA: Lenart je omenil, da so v knjigi tudi fotografije Lojzeta Erjavca. Gre za prvo tako obsežno objavo njegovih fotografij, kar še dodaja žlahtnost knjigi. Če ne bi bilo Erjavca, ki je s fotografijami beležil življenje osrednje slovenske taboriščne skupnosti v Italiji, si danes ne bi mogli predstavljati, kako je bilo takrat. Sama sem ob poglabljanju teme zbrala preko tisoč njegovih taboriščnih fotografij, kar tudi ni malo. Zelo sem hvaležna njegovi hčerki Metki Tomazin, ki se je takoj strinjala, da jih smemo prosto uporabljati.
Kakšno vlogo je vsak od vas imel pri nastajanju knjige?
HELENA (NUK): Knjiga je nastajala hkrati z razstavo, delo se je ves čas prepletalo. Vsi trije avtorji smo se na prvem delovnem sestanku srečali že v začetku leta in začeli s pisanjem besedil. Potrebnih je bilo veliko pogovorov, usklajevanj, izbiranj gradiva in dopisovanj, vsebina se je bogatila in slika o tem, kako bomo predstavili tematiko, se je vedno bolj jasnila. Ker se vsak od nas ukvarja z določenim vidikom teme, so bile tudi naše vloge razdeljene v tej smeri. Lenart Rihar je prevzel uvodni zgodovinski del, dr. Helena Jaklitsch, kot velika poznavalka življenja in razmer v taboriščih, se je lotila osrednjega dela, ki je tudi najbolj obširen. Dr. Jaklitscheva je zapisala tudi večino osebnih zgodb, nekaj jih je dodal še Lenart. V knjigi jih je 16, na razstavi pa je še ena več, torej 17.
Sama sem pisala o tiskih v taboriščih, ki prav tako predstavljajo poseben fenomen. Zaposlena sem v NUK, kjer skrbim za Zbirko tiskov Slovencev zunaj RS in del te zbirke so tudi begunski tiski. Žal NUK nima vseh izdaj, zato sem si pri pisanju prispevka o taboriščnih tiskih pomagala tudi z gradivom iz drugih knjižnic, ustanov in zasebnih zbirk, še vedno pa bibliografija ni popolna. Upam, da bom delo lahko nadaljevala in da se bodo tudi tisti posamezniki, ki hranijo begunske in tudi druge tiske doma, ojunačili in jih zaupali v hrambo v slovensko nacionalno knjižnico.
Osebno sem zelo vesela, da je predgovor v knjigo napisal akad. prof. dr. Kajetan Gantar, ki je taborišče osebno doživel in je tudi zelo doživeto opisal svoje izkušnje in videnje tega časa.
Po kakšnem ključu so izbrane zgodbe?
HELENA: Zbiranje zgodb je bilo pravzaprav, vsaj zame, eno težjih opravil. Odločiti se, katero zgodbo uvrstiti v knjigo, ni bilo enostavno. Sama bi si namreč želela, da bi bilo predstavljenih vseh deset tisoč zgodb. Toda to seveda ni mogoče, saj si omejen s prostorom. Že tako sem jih na koncu poslala več, kot smo bili okvirno dogovorjeni. Pri izboru smo bili tako pozorni na to, da sta, koliko je bilo le mogoče, uravnoteženo zastopani tako Italija kot Avstrija, tako moški kot ženske. Z zgodbami smo hoteli pokazati, da so begunci prišli iz različnih koncev Slovenije, kasneje pa jih je pot prav tako ponesla na različne konce sveta. Lažje se je bilo tudi odločiti za tista pričevanja, ki sem jih sama zbrala, saj je zgodba veliko bolj prepričljiva in natančna, če jo izveš iz prve roke.
So zastopani tudi argentinski Slovenci?
HELENA: Seveda! Pravzaprav so celo v večini, kar je razumljivo, saj je večina slovenskih beguncev odšla v Argentino. Argentina je bila takrat namreč ena redkih, če ne edina država, ki je tako radodarno odprla svoja vrata. Tako najdete v knjigo zgodbo Aleksandra Majhna, pa Staneta Grebenca, Božidarja Finka, Angelce Klanšek, Justine Lukančič, Frida Beznika ter še nekatere druge.
Predstavitev knjige je spremljala tudi razstava v NUK-u, ki je še odprta. Ali se slovenska publika zanima zanjo, jo obiskujejo?
HELENA (NUK): Bolj pravilno bi bilo reči, da knjiga spremlja razstavo, saj je pravzaprav njen razstavni katalog. Na ogled je še do 25. novembra in lahko rečem, da zanjo vlada lepo zanimanje. Dnevno srečam obiskovalce, ki skrbno pregledujejo eksponate in prebirajo zgodbe, zapisane na plakatih. Lep obisk je tudi na vodenih ogledih in spremljevalnih prireditvah. Kljub vsemu pa menim, da pa je tema pri nas še vedno premalo poznana in dostikrat napačno interpretirana. Neverjetna je bila ta življenjska sila in ustvarjalnost, zaradi katere lahko o slovenski taboriščni zgodbi govorimo kot o zgodbi o uspehu, iz nje bi se tudi v današnjih časih lahko marsikaj naučili. Prav zato se mi zdi predstavljanje in odstiranje tem iz naše polpretekle zgodovine nujno. Nikoli ne moreš razsvetliti vseh, a če enemu odstreš pogled na zamolčane in pozabljene stvari, si dosegel svoj namen. Tudi zato so razstave s takimi temami v NUK.
LENART: Čeprav zanimanje za slovensko begunstvo obstaja, pa je vendar še vedno omejeno na ozek krog ljudi in za zdaj še ne dobiva vseslovenske razsežnosti. S tem se zamuja še ena priložnost za boljšo slovensko prihodnost, saj bi nenadkriljivi dosežki slovenskih beguncev lahko navdihovali vse generacije.
Kako pa lahko “Rojstvo novih domovin” naročimo iz Buenos Airesa?
HELENA (NUK): tole me pa prosim popravite, če ne drži, ampak mislim, da je najbolje knjigo naročiti preko spletne Družinine trgovine http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/knjiga/rojstvo-novih-domovin
LENART: Kot ponavadi za dragocene knjige iz Slovenije velja, da je daleč najbolj zanesljiva in poceni pot, če se najde dobrotnik, ki odstopi del svojega potovalnega kovčka in jih osebno pripelje čez ocean …
Dragi prijatelji, hvala vam za ta razgovor, predvsem pa za opravljeno delo! Vemo, da je bil to velik in zahteven projekt, izjemno lepa knjiga bo pa, tako upamo, v bodoče pričevala o zgodbi in idealih naših prednikov!
