Dr. Renata Salecl je slovenska filozofinja, sociologinja in pravna teoretičarka. Raziskovalka in predavateljica na Pravni fakulteti v Ljubljani, višji šoli Birkbeck v Londonu, ekonomski šoli v Londonu, pravni šoli Benjamina N. Cardoza v New Yorku in višji šoli King’s College v Londonu je že nekajkrat obiskala Argentino, kjer je tudi izdanih več njenih del. 

Na poti v Čile sta se Renata in njen partner Branko Soban za nekaj dni ustavila v Buenos Airesu, a ne zgolj turistično. Ko se je izvedelo, da bo ona tu, sta dve ustanovi izkoristili priložnost in jo povabili na predavanje ter prejem univerzitetnega priznanja.

Predavanji sta bili osredotočeni na teme, ki seveda zadevajo sodobni svetovni položaj, tako politični kot družbeni. Večkrat je bil omenjen iliberalizem kot tudi predsedniki nekaterih držav – ni treba naštevati, imena so skoraj samoumevna.

Renata ima to posebnost, da zna v jeziku, ki je vsakemu dostopen, prisiliti bralca, da razmišlja o stvareh, ki jih ima pred seboj, a se pri njih ne ustavi, ne razmišlja.

Predno preidemo na kratek pogovor z Renato, bi pojasnil pojem iliberalizem. Gre za politični sistem, ki omejuje nekatere državljanske pravice in svoboščine ali omejuje delitev oblasti, ne more se ga šteti za liberalno demokracijo, tudi če obstaja politični pluralizem. 

RF: Hvala, Renata, za obisk in vaša predavanja. Kako to, da sta se ustavila v Buenos Airesu na poti v Čile?

RS: Lani sva z Brankom preživela šest tednov v Buenos Airesu, ko sem bila izbrana za rezidenco v MALBA. Takrat sva spremljala predvolilno situacijo v Argentini in spoznala veliko zanimivih ljudi. Letos sem bila povabljena v Čile in odločila sva se, da se ustaviva v Buenos Airesu, da vidiva, kaj se je v enem letu po volitvah zgodilo. Motivacija je bila tudi srečanje z mojim založnikom Godot, s prevajalko Florencio Ferre, ki pravkar prevaja mojo novo knjigo Čas grobosti, in seveda delovna srečanja s tukajšnjimi znanstveniki.

RF: In tako sta JUSBAIRES s Colegio Público de la Abogacía de la Capital Federal (odvetniška zbornica mesta Buenos Aires) ter Universidad Kennedy priredila dogodke.

RS: Ja, res sem bila vesela, da sem lahko imela pogovor o iliberalni demokraciji v organizaciji Pravne fakultete, in presenečena sem bila, da sem dobila častno profesuro na Univerzi Kennedy.

RF: Kot omenjeno, se v Argentini pripravlja nova knjiga v prevodu.

RS: Ta knjiga naj bi izšla naslednje leto in tako upam, da spet pridem v Buenos Aires.

RF: Kaj pa je na programu v Čilu?

RS: Tam imam pomemben nastop na Puerto de ideas v Valparaisu, dve predavanji na Univerzi Andrés Bello ter veliko sestankov s tamkajšnjimi znanstveniki glede bodočega sodelovanja.

RF: Na začetku sem prepisal edino definicijo iliberalizma, ki sem jo našel, a na predavanju je bil poudarek na »nečloveškem« (i = inhuman, nehumano). Kako se lahko razume še bolje ta pojem ter od kod in kdaj ta izraz?

RS: V razpravi v Buenos Airesu sva s prof. Gracielo Frigerio razpravljali o tem, da kapitalizem danes postaja vse bolj krut, zelo malo je razmišljanja in delovanja v dobro ljudi. Ljudje pa seveda upajo, da se bo našel nek mesija, ki bo stvari postavil drugače, zato volijo populistične avtoritarne voditelje. Seveda so kmalu razočarani, ko vidijo, da slednji navadno naredijo velik kaos, so kruti in mislijo predvsem na to, kako se čim dlje ohraniti na oblasti.

RF: Hvala lepa za ta pogovor, upajmo da se bodo obiski nadaljevali. Srečno v Čilu in srečno vrnitev domov!

Knjige Renate Salecl, tu izdane pri založbi Godot, že nekaj časa prevaja nam znana Florencia Ferre. Njeni prevodi v kastiljščino so odlični. Tudi ona je odgovorila na nekaj vprašanj.

RF: Kako je prišlo do povezave z Renato oz. z založbo?

FF: Založba Godot je že teoretsko delo Renate Salecl prevedla iz angleščine. Ko so se lotili izdaje njenih kolumn, so se pozanimali za prevajalko ali prevajalca iz slovenščine. Sama založba me je kontaktirala, kar je meni dragocena izjema. Če se ne motim, si prav ti Saleclovi predlagal, naj jim posreduje moj kontakt.

RF: Florencia, v glavnem prevajaš leposlovje, npr. Štegra, Šarotarja, Jančarja in druge. Verjetno ni enako prevajati leposlovje kot filozofske razprave.

FF: Čeprav so kolumne jezikovno manj zahtevne kot beletristika, Saleclova razvija izjemno bogato mrežo idej, predvsem se zato seznanim z vedno novimi novinarskimi članki, filozofskimi prispevki, seveda tudi politično teorijo. Prevajati njene kolumne torej zahteva veliko sprotnega branja, pri katerem tudi prav uživam. Vsak naslov, bodisi knjige bodisi članka, je tudi zelo učinkovit. Pri prevajanju je torej zelo pomembno najti ustrezni naslov. Po navadi predlagam nekaj izrazov, da se potem založba odloči, kateri je pravi za določeno knjigo ali članek. In moram povedati, da sem prav zadovoljna, ker nemalokrat izberejo prav tistega, ki sem ga predlagala kot najustreznejšega.

RF: V tem trenutku imaš v delu nov prevod. Kdaj bo gotov, če ni že?

FF: Zadnja knjiga, ki jo sem prevedla, je že pri založbi. V veliko veselje mi bo še naprej prevajati njeno delo. Mislim, da nisem edina, ki komaj čaka, da bo brala že naslednjo knjigo.

RF: Seveda sta daleč ena od druge in sta na vezi s pomočjo interneta. A sta se že srečali osebno?

FF: Ja, večkrat, imam posebno prijeten spomin na sprehode po Guadalajari. Želim poudariti, da je Renata Salecl poleg izjemnega misleca tudi neizmerno solidaren, radodaren in pravičen človek. Zelo sem ji hvaležna.

Hvala lepa, Florencia, in še več uspešnih prevodov!

Rok Fink

Lektorirala: Tjaša Lorbek