Se v slavi, ko zgrudi ga smrt, prerodi
Vajeni smo besed, da ima za Slovence kultura poseben pomen. Da to niso samo prazne besede, nam pokaže pogled v zgodovino. Povsem jasno je, da nas skozi težke čase ni ohranjala vojaška moč, ni nas ohranjala številčna premoč, ni nas ohranjalo varuštvo katere od velesil. Težko torej najdemo drug razlog za obstoj, kot je neka tiha notranja moč, ki je kljubovala raznarodovalnim in drugim uničujočim silam. Dobro vemo, da so izginili veliko večji narodi od nas in da je pravzaprav zelo nenavadno, da smo preživeli vse zgodovinske stiske. Če nočemo napraviti bližnjice in si vse skupaj razložiti s čudežem, lahko najdemo razlago za to čvrstost le v tem, da so naši ljudje tako skladno dihali s tistimi središčnimi vrednotami, ki so postavile in ohranjale celotno zahodno civilizacijo. Harmonično so živeli med vero in razumom, med molitvijo in delom, med zvestobo svojemu in spoštovanjem tujega.
To je resnična kultura. Poznavanje sebe, svoje dediščine in spoštovanje drugega. Kdor ne spoštuje sebe, bo težko spoštoval drugega. A tudi drugi te ne bodo spoštovali, če boš prazen, brez identitete. Če ne boš, kar si, kot pravi naša nadvse zanimiva sogovornica na naslednjih straneh. Zato je to vedno prva naloga. Ko zahodni svet negotov stoji pred svojo prihodnostjo, lahko vsakdo vidi, da je to zato, ker postaja izvotljen, ker ni zvest sebi in svojim koreninam. In zato tudi ni usposobljen, da bi se soočil z izzivi časa.
Prešeren se je prav zato povzpel kot svetilnik slovenstva in svetovljanstva, ker bi se lahko prilagodil vetru in pisal denimo v moderni nemščini, pa ni. Lahko bi napisal samo zadnjo kitico Zdravice, a je vedel, da more nazdravljati vsem narodom šele potem, ko ne spregleda sinov in hčera lastnega rodu. Kdor je za vse kar tako, ni za nič.
Da si lahko pionir, moraš biti najprej dedič, bi lahko zapisano strnili v misel filozofa Milana Komarja, še enega velikega Slovenca in izseljenca. Prešeren je to vedel, tako je delal in zato je postal svetilnik. Poznal je zgodovino svojega naroda in Evrope, saj njegova poezija polna bibličnih in antičnih motivov. Ne pozablja niti na svojega pesniškega predhodnika Valentina Vodnika, ki se ga letos spominjamo ob 200 obletnici rojstva. Na tega duhovnika, narodnega buditelja, jezikoslovca in novinarja je vsaj v svoji pesmi gledal nekoliko hudomušno, a ni dvoma, da ga je cenil in se hvaležno zavedal, da je bil še eden teh, ki so pred njim nam vsem za zgled in pomoč orali slovensko ledino.
Lenart Rihar
Naša luč, februar 2019
